c S
V./49. Stalne kršitve pravic otrok
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
27.06.2012 Pa je mimo še en dan; Svetovni dan boja proti izkoriščanju in prisilnemu delu otrok. Koliko jih danes dela preveč in so žrtve različnih oblik izkoriščanja, koliko pa jih sploh ne pozna osnovnih delovnih navad?
Kljub vsem konvencijam, protokolom in direktivam, je kršitev pravic otrok toliko kot še nikoli.

Mnogi otroci širom sveta, zlasti razvitega, pa žal ne poznajo niti ene svoje dolžnosti, pač pa le pravice. Žal pa svojih pravic ne poznajo nekateri njihovi starši.
Oboje je zaskrbljujoče, tako fizično, spolno kot psihično nasilje nad otroki, pa tudi psihično nasilje otrok nad starši, z vsemi spremljajočimi pojavi.

Se danes tega sploh zavedamo?

Otrokove možnosti niso odvisne predvsem

 od gmotne blaginje ali izobrazbene stopnje.

Življenjske možnosti, možnosti vsakega otroka,

 da bo srečen,

so odvisne od kakovosti njegovega očeta in matere,

od kakovosti ljubezni,

 ki jo doživlja od prvega trenutka.

                          Phil Bosmans

Svet pozna otroke vsaj treh kategorij. Tiste, ki jih je upam največ in nanje k sreči nismo niti pozorni. To so otroci z »normalnimi« starši, ki nimajo otrok za lastnino in delovno silo, pač pa se zavedajo svojih dolžnosti in pravic, jim nudijo zdravo pot odraščanja, učenje vseh veščin, ki jih bodo kot odrasli rabili, vzponov in padcev, ki otrok nimajo zgolj v »vati«, da jim ne bi škodil najmanjši »prepih«, ki ne delajo namesto njih in skrbijo za vse njihove probleme, tja do odraslosti oziroma celo do svoje smrti. Če tem lahko rečemo normalni starši in jih je upam največ, potem njihovi otroci dobijo jasna sporočila, da je v življenju potrebno starosti primerno delati, pri čemer ni delo zgolj učenje, pač pa letom primerni vstop v svet odgovornosti odraslih. Taki otroci pridobijo delovne navade, ki pogosto močno odtehtajo genialnost, o kateri se dandanes tako rado govori. Na svet namreč prihajajo večji in težji otroci, pa ne le to, kmalu po rojstvu, zagotovo pa v prvih letih svojega življenja, kažejo izjemno bistrost, pričakovali bi lahko, da bodo že ob vstopu v vrtec, če ta ne bo ob prvem rojstnem dnevu, znali vsaj en tuj jezik, igrali na en inštrument, da o plesu ne govorimo.

Prehajamo na drugo vrsto otrok, ki jim takoj po rojstvu starši pripravijo hišni »prestol«, na katerega sedejo princi in princeske in na njem vladajo. Z dovolj trdo roko, ki da njihovim staršem jasno vedeti, da so glavni, da odločajo kaj in kdaj bodo jedli, pa še o marsičem. Ker taki starši tudi zaradi cene lastnega miru in izgube prostega časa, ne uporabljajo besede NE, pač pa le besedico DA, ta povzroča prave čudeže. Otroci so zadovoljni, saj dosežejo to, kar so želeli prvič, želja in celo zahtev jim ni potrebno ponavljati. Seveda pa se lahko stvar hudo zaplete, če bi starši vseeno radi kdaj svoj mir in odločitev, ki bo njihova, še zlasti, če se to zgodi na javnem mestu, v trgovini, na cesti, v parku, ...; skratka pred drugimi ljudmi. Takrat je potrebno tudi zaradi cene lastnega ugleda spet potrpeti in pustiti malega, da odloči. Pot naprej je zanj odprta. Če jim meja ne postavijo dovolj zgodaj, jim jih skoraj ni več mogoče. Še zlasti, če se družina okrni in v njej ni več očeta, pač pa še mnogo bolj popustljiva mati, ki za ceno obraza brez bušk in podpludb, pristaja skoraj na vse. Tudi zato, da se nadobudni sin ali hči ne bi odločila za »prestop« na očetovo stran. Očetje običajno tudi z napačno vzgojo podkupujejo svojo mladež, da bi ta grenila življenje bivši partnerki in svoji materi, jim obljubljajo gradove v oblakih, avtomobile za 18. rojstni dan, potovanja, brezbrižno življenje, da o televizijah,   I-padih in telefonih niti ne izgubljamo besed.

Skratka, gre za mladino, ki pozna zgolj pravice in nobenih dolžnosti, pa ne le pri lastnih starših, pač pa tudi pri učiteljih, starih starših, sosedih in nenazadnje delodajalcih, če jih kdaj sploh dobijo. Vstopajo v svet omame, alkohola, mamil, iger na srečo, ...

Za denar izsiljujejo starše ali stare starše, če doma ni kaj vzeti in prodati. Tu ni nobene odgovornosti. Izgovori gredo v smer, da se dandanes ne splača delati, da je toliko brezposelnih, da bo vsega kmalu konec, da je še najbolje piti in se »zakaditi«.

»Odklopljeni« in v nerealnem svetu živeči mladostniki kaj kmalu posežejo tudi po nasilju, bodisi, da so ga videli in zaznali doma, ali pa se ga poslužijo, ker jim preprosto pomaga spet in spet doseči lastne cilje. Ko se jim kdo upre in na pot postavi, je lahko še huje in mnogi starši v izogib najhujšemu, trpijo in se zatekajo v svet bolezni in osebnega propada. Včasih do najhujšega, celo umora, ni daleč. Na eni ali drugi strani, da o depresijah ne govorimo.

Obstaja še tretja kategorija, zaradi katere vsako leto obeležujemo dan namenjen pretiranemu delu otrok in izkoriščanju, ki prav tako bremeni starše teh otrok – žrtev. Vse se namreč začne in konča pri njih. Tudi tu. Gre za otroke, ki so marsikje cenena delovna sila, pa ne le na kmetijah, ki umirajo na obroke, pač pa predvsem v deželah, ki bi jim včasih lahko celo rekli napredne. Ne le v daljnem nerazvitem svetu. Prodani otroci služijo kruh staršem in družinam, v katerih je otrok več kot prstov ene roke. Starejši »pazijo« in vzgajajo mlajše, vsi delajo za golo preživetje in to v starosti pod 10, kaj šele po 15 let. Tako delovno silo, ki je ni treba ne zavarovati in ne posebej dobro plačati, porabijo celo za izdelovanje dragih oblačil v širokem svetu slovite modne industrije. Je brez pravic, skrita, oropana otroštva. Zanjo sicer na nek način skrbijo številne organizacije širom sveta, ki opozarjajo na ta zaskrbljujoč pojav, še zlasti ob dnevu, ki mu je v letu namenjen.

In spet se vprašamo, ... zakaj otroci? Odgovor je lahko; ker so najšibkejši, ker jim običajno ne priznavamo vseh pravic, kot da ne bi bili ljudje. Ker so majhni, ker ne morejo samostojno govoriti na glas, ker jih marsikdo utiša in ker je, kot pravijo za otroka vse dobro. Ko sem nekoč v Delu prebrala »iskrico«, da otroka lahko naredi prav vsak bedak, sem se nad njo zamislila. Kaj vse je treba narediti, da dobiš tako opevani vozniški izpit in kako hitro ga danes celo lahko izgubiš. Je tudi z otrokom tako? Običajno ne, zlasti pri tistih, ki se ne zavedajo, da je otrok njihova miniatura v malem. Da otroci sicer na svet prinesejo »kovček«, v katerem starši stvari pospravljamo in prelagamo, a marsikaj je odvisno prav od tega. Tako kot začnemo, tako običajno nadaljujemo in končamo.

Zato bi se morali zamisliti tako nad starši, ki v šolo vodijo odvetnike, da bi ti dokazovali kršitve pravic njihovih otrok, ki najemajo akademske slikarje, da njihove otroke v osnovni šoli učijo osnov risanja, ki z njimi obiščejo vsaj dve celini letno, ki jih ne naučijo odnosa do dela in denarja, ki mislijo, da bodo vedno mladi, lepi in bogati, da bodo lahko kupovali znamke oblačil, parfumov in avtomobilov, ker ne bodo nikoli bolni, brez denarja in stari.

Zato se je treba ob vsakem dnevu, ki je namenjen otrokom, zamisliti nad starši. Otroci niso krivi, da imajo take ali drugačne. Če naredijo vse kar je za otroke zdravo, pametno in normalno, pa se zgodi kaj nepredvidljivega, lahko rečemo, da jim ni moč očitati neprimerne vzgoje. Take ali drugačne. Agresivne ali skrajno permisivne. Oboje škodi in oboje pušča nepopravljive posledice. Zlasti, če traja predolgo in tega ne morejo popraviti niti oni sami, kaj šele njihovi partnerji, če jih kdaj srečajo in pravzaprav onesrečijo.

In spet smo pri ženskah, mamah, ki »s cankarjevsko skodelico« hitijo, da ne bi kaj zamudile. Ko nekdo kot odrasli  nenehno zamuja, ker je vedno promet, ker mu vedno ura zamuja, ker je nima, ker najde sto in en izgovor, lahko ugotovimo, da je zamujanje stvar olike in nespoštovanje časa tistega, ki čaka in s katerim si zmenjen. Lahko se ti kdaj zgodi, a se ti ne more in ne sme ponavljati. Tudi take zamudnike vzgajajo matere, stare matere, babice, včasih tudi očetje in dedki. Zbujajo jih, da ne bi zamudili v šolo, čeprav so že na fakulteti ali v službi, celo po 30. letu. Je to sploh normalno? In kaj je odgovor na tako veliko in pretirano skrb njihovih staršev? Osornost, nehvaležnost, lenoba in velika neodgovornost. Dobro se tu ne vrača z dobrim, pač pa ga nadomesti slabo.

Zakaj tako razmišljam in zakaj ravno sedaj? Tudi zato, ker so časi težki, kot radi pravimo. Ker je veliko ljudi brez dela, ker je ogromno nasilja, ker ni spoštovanja in odgovornosti. Vse izvira iz družine, take ali drugačne. Kar si sejal, to žanješ, pravijo. In taki kot so sinovi in hčere, matere in očetje, babice in dedki, taka je tudi država. Kdo jo sestavlja, če ne prav vsi ti. Vsak je imel, ima nekoga in ga bo morda tudi imel. Vse je vprašanje relacij, odvisnosti, navezanosti, povezanosti in odnosov. Odnosov, ki gradijo ali rušijo.

Tudi zato se velja zamisliti, da dan za dnem gradimo svet, ki pa nam zaradi nespametnih dejanj uhaja iz rok, se ruši, lomi, kruši in uničuje.

Človek je le drobec peska v mešalcu za beton,

ki ga po življenja cesti

prevaža star, razsut kamion,

pa vendar v tej strašni bitki

pošteno obrusi si značaj.

               Aksinija Kermauner v Hiacinti Novak

 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.