c S
IV.52. Če daš, dobiš...
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
17.11.2009 Obiski karizmatičnih voditeljev in bivših predsednikov prinašajo medijski blišč, veliko pričakovanj, vizije rešitev, celo velikih kriz in usodne recesije. Pa je to res? Ali lahko Billova podoba v ljudeh izzove predstavo spremembe, začetek konca depresivne brezposelnosti in revščine vse večjega dela prebivalstva?

Je plačilo poslušalcev,namenjeno dobrodelnosti za ljudi tam daleč, pravi odziv govorca na situacijo tu, pri nas? Ali nam ne bi bolj godilo, če bi naši ljudje s tem plačevali za brezposelni status domačih izginulih podjetij? Nas vsaka dobrodelnost gane? Ali nam je enako mar za ljudi tam daleč?

Pelji me tja,
kjer je našel dobro tisti,
ki ga je storil.
Osetinski

Prižgi tujo svečo,
vendar ne ugašaj svoje.

Angleški

Nit dobrega krepkeje vleče
kot vrv nasilja.

Egipčanski

Dober konj ali ohromi ali oslepi.
Hrvaški

Dober človek ne živi sam,
zmeraj ima obiske.

Ruski

Dobrodelnost na vsakem koraku. Na cesti, koncertih, TV, radiu in še kje.

Nastopajoči se odpovejo honorarju, ljudje plačajo vstopnino, po odbitku nujnih stroškov je denar za tiste, ki jim je namenjen. Rekli bi: lepo in prav, naj bo tega čimveč. A, kako naj se za dobrodelnost odločajo tisti, ki od svojih nastopov živijo, dnevno pa dobivajo mnoge, premnoge prošnje, da bi nastopili v imenu dobrodelnosti? Nekateri so po tem bolj ali manj znani.

Pomemben pa je še en vidik; paziti je treba na kontrolo, kajti en sam slab namen pomeni zlorabo zaupanja za stotine bodočih, torej potencialnih darovalcev, zlasti pa tistih, ki o teh dogodkih poročajo. Je res kdo v imenu dobrodelnosti kaj zaslužil, si morda z nastopom ustvaril boljšo medijsko podobo, ali … preprosto delal, odziv pa ni bil tak, kot bi moral biti?

Slovenci smo narod dobrih ljudi, odzivamo se ob vsakem dogodku, ki nas pretrese in vzpodbudi k temu, da bi pomagali. Bogatejši celo večkrat premišljujejo, preverjajo, dvomijo, se sprašujejo ali bi se odzvali ali ne. Pogosto se prireditev z dobrodelno noto celo udeležujejo, ne da bi karkoli prispevali. Tam so, da se jih vidi, fotografira, da imaš občutek, da niso le bogati, ampak tudi humani, človeški, dobrodelni. Nad mnogimi si razočaran.

Beli obroč Slovenije tako kot druga sorodna društva z istim imenom, posejana širom Evrope, spremlja na stotine, pri nas v šestih letih že na tisoče žrtev. Torej tu, v tej mali, podalpski deželici. Nasilje se dogaja leta in desetletja, nekateri so o njem spregovorili prepozno, a vendar, mnogi pa nikoli ne bodo. Molčijo, trpijo, čakajo na čudežno odrešitev, ki pa je zagotovo ne bo. Ali pa bo prišla prepozno. Rabijo pomoč države in nevladnega sektorja. Mnogi celo za preživetje, drugim pomaga zgolj psihoterapija, nujna je pravna pomoč, svetovanje, iskanje dela in smisla življenja. Okoli žrtev je potrebno narediti »obroč«, da se bodo v njem počutile varne. A ne tako, da bi »zaspale na lovorikah« tuje zmage, da bi otopele in čakale le na rešitelja in njegovo prijazno roko, morda zlati cekin. Pohvala velja številnim institucijam, ki delajo z roko v roki, kjer so ljudje s srcem in resnično željo pomagati, ne le za zaslužek in preživetje. Žal pa en slab primer vrže slabo luč tudi na preostale. Včasih celo neupravičeno. Nekdo je nezadovoljen, ker preprosto ne ve kaj bi želel, ker ga skromna pomoč nikoli ne osreči, ker sam ne naredi ničesar, ker ima negativno samopodobo in jo močno širi naokoli. Karkoli mu daš, narediš, pomagaš, se odzivaš, je zanj premalo. Sprejme, a kritizira, ogovarja, žali in ustvarja občutek, da se mu večno godi krivica.

Ko me je sredi letošnjega poletja priznani pianist Igor Seme, ki je tudi predsednik Lions kluba Domžale, seznanil s slavno pianistko Marino Horak, sem zažarela ob njeni ideji, da bi svojo rojstnodnevno zabavo, tam okoli 1. novembra, podarila ljudem, ki vstopajo v Beli obroč kot žrtve kaznivih dejanj nasilja v družini. Pogovori, dogovori, ideje, … čas pa je tekel in tekel. Želja po mnogih »obročih«, je rodila realizacijo. Pokroviteljski obroč, obroč nastopajočih, obroč obiskovalcev in nenazadnje obroč obdarjencev. Vse to smo dobili 4. novembra v Slovenski Filharmoniji. Z go.Horakovo sva napisali prijazno pismo. Vsaka svoje. Podprla sem njeno lepo idejo o vstopu znanih imen v obroč tihih pokroviteljev. Slavljenka se je odločila za imena, ki jim je prijazno pisala in odziv je bil presenetljiv. Ne le eno ime pokrovitelja, pač pa več. Predsednik države dr. Danilo Türk in Barbara Miklič Türk, predsednik vlade RS Borut Pahor in ministri: dr. Franc Križanič, dr. Igor Lukšič, Borut Miklavčič, Majda Širca, Samuel Žbogar, dr. Boštjan Žekš , župan Zoran Janković, pa predsednica Odbora za peticije Državnega zbora Eva Irgl, predsednica Odbora za delo, družino in socialne zadeve dr. Andreja Černak Meglič in Vika Potočnik. Kar zažarela sem, ko mi je Imago Sloveniae, ki je prevzel organizacijo, sporočil vsa imena ljudi, ki nas podpirajo. Moralno, pa tudi zaradi ideje in cilja pomoči ljudem v stiski. Tistim, ki jih je prizadelo gorje nasilja. In koga vse je slavljenka pripeljala na oder? Zveneča imena domače in tuje glasbene scene, prihajali so od vsepovsod, zablesteli z nastopom in zažareli ob aplavzu. Ni bilo težko spregovoriti polni dvorani, ki je znala ceniti izbrano glasbo. Pogosto so se tipk vilinsko dotikale roke go. Horakove, se ji pridružili čudodelni prsti njenih učencev, tistih, ki jih je izbrala in so prišli, da bi pokazali, da je nastop več kot le prikaz znanja, pač pa tudi odraz spoštovanja do slavljenke in želja pomagati. Glasba na pozna meja, bi rekli. Prišla je tudi prijateljica, od daleč, predstavnica tujega združenja, ki prav tako pomaga otrokom, tistim, najbolj prizadetim in ranljivim. Spregovorila je za nas v dvorani in za one, ki jih ni bilo. Za otroke le najboljše in najlepše.

Seveda je svoje naredila tudi nekoliko s pandemijo obetajoča jesen, da dvorana ni pokala po šivih, kot bi lahko in kot se to dogaja, ko nastopajo nekateri znani pevci zabavne ali narodnozabavne glasbe. Vsaka zvrst ima svoje poslušalce, a pomembno je, da smo bili skupaj, da smo začutili, da ne želimo le uživati, pač pa tudi prispevati in pomagati. Go. Horakova se je odločila še za eno potezo; darovanje knjige svojih pesmi v več jezikih. Založba Tuma jo je izdala v rekordnem času in postavila pred nas, v preddverje Slovenske Filharmonije.

Ni mi bilo težko žareti ob misli, da imamo toliko ljudi, ki nas spremljajo, podpirajo in želijo dobro. Soljudem.

Zato se tako veselim 5. decembra, šeste obletnice našega delovanja, ki jo bomo tako kot vsakega Miklavža, praznovali na poseben način. Z uvodno razdelitvijo sredstev v obliki prehrambenih bonov, v nadaljevanju z obiskom in obdarovanjem otrok Varstveno delovnega centra Dolfke Boštjančič na Igu in nato s 7. decembrom, ki bo prinesel Ljubljani prvo prelepo in prepotrebno sobo za prijazno zaslišanje otrok – žrtev kaznivih dejanj. Tokrat se torej ne bomo odločili za darovanje v denarju, pač pa v prehrambenih bonih. Kupili jih bomo pri Mercatorju, ki nas že dalj časa v številnih prizadevanjih podpira in mnogim žrtvam v najhujših trenutkih stiske tudi pomaga. Primaknili bodo še nekaj svojih. Kot darilo.

In zakaj boni? Tudi zato, da si bodo ljudje lahko kupili hrano, da v tistih mrzlih decembrskih dneh, ko mnoge obiščejo trije dobri možje; Miklavž, Božiček in Dedek Mraz, ne bodo lačni.

Obdarovanje bo potekalo v prostorih obnovljenega Belega obroča Slovenije, ki ga s Si.mobilovo veliko donacijo ŽUR-a z razlogom, pripravljamo za ponedeljek 7. decembra. V prisotnosti slavljenke go.Marine Horak, ki je dala idejo in poskrbela za realizacijo, koga izmed njenih kolegov, predstavnikov Imaga, kot organizatorja in predstavnikov Belega obroča, bomo bone delili na Miklavžev večer. Za ljudi, ki so žrtve nasilja, ki jih že dalj časa spremljamo in njihove družinske skrivnosti hranimo v »fasciklu« predprazničnih obdarjencev. To bo še eden izmed mnogih dogodkov, ki bo zaokrožil leto 2009, ki nepreklicno in hitro odhaja. Zapomnili si ga bomo po mnogih pretresih, doma in v tujini, po veliki in neizbežni recesiji, po izgubljenih delovnih mestih, brezposelnosti, že svetovni pandemiji gripe in še čem.

So dnevi, ko si želim, da bi se čas preprosto ustavil, da bi zmogli pomagati in reševati, da bi bilo nesrečnih manj, da bi se nekega dne zmanjšalo število pošte,vsaj tiste, ki prinaša tako žalostne zgodbe. A, upanja še ni na svetlem obzorju. Zato bo potrebno po tej »zaprašeni poti« hoditi in vztrajati. A, to je možno le skupaj.

Hvala vsem, ki ste kdajkoli vstopili v kakršenkoli obroč in pomagali že s tem, da ste in mislite dobro.