c S
Kdo in kdaj nas bo rešil
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
30.12.2020 Tako kot vsako, smo tudi lansko leto, zaključili s tisoč željami, predvsem za srečo in  zdravje. Pa se je prav kmalu spremenilo v spopad z nevidnim, neznanim in nepričakovanim virusom. Je res prispel šele v začetku marca ali je morda praznil šole in službe ter polnil postelje in bolnišnice že veliko prej? Uradno smo namreč prve okužene dobili skoraj istočasno z novo vlado, torej 13. marca. In začel se je boj za maske in ventilatorje, po tako različnih cenah, znanih  in manj znanih dobaviteljih, sumih oškodovanja, medsebojnih obračunavanjih, napotkih za nošnjo mask, razdalje in higieno. V ospredje je stopil zgolj virus in neusmiljeni boj zdravstva z njim. Dolge čakalne vrste za vse ostalo so čudežno "izginile". Država se je skoraj zaprla. Evropa in svet sta zatrepetala. Kdaj bo cepivo in kdaj uspešna zdravila? Kako pa je pred vstopom v novo leto? Nas bo zajela panika zaradi novih sevov in mutacij? Se bodo  zato ljudje hitreje cepili? Bo sploh dovolj cepiva? Ali bodo proticepilci začeli širiti vseh vrst opozorila? Odgovorov še ni.

 

     Strah najhitreje obvladamo, če se ne zmenimo zanj.

    Roger Fritz

V zadnjih dneh leta je spet priložnost za pogled nazaj. Smo bili že kdaj tako skromni z željami? Kaj bi dali za nevirtualne objeme, družabna srečanja v živo, prost odhod kamorkoli, tudi s člani drugega gospodinjstva? In seveda za  zdravje. Žal  pa dnevno spremljamo redne, celo dopisne in nočne seje vlade in njene odloke, pa številke obolelih in mrtvih. In strah je velik, dvomljivcev vseh vrst ogromno. Mnogi  namreč ne verjamejo nikomur več.

Te dni pa se je prvič pokazala mati Evropa v svoji pravičnosti, saj so se dobro zastraženi tovornjaki (beri: hladilnice) podali na dolgo pot. In cepivo je prispelo tudi k nam. Prvi cepljeni so povsod dobili javno prepoznavnost in medijsko pozornost. Lepo je bilo videti zlasti nekatere v belih haljah. V Italiji so se cepili prvi in kar na očeh javnosti.

Le zakaj je pri nas zaenkrat manjše zanimanje za cepljenje med zdravstvenimi delavci in zaposlenimi v DSO-jih ? Se bo to morda sedaj spremenilo? 

Spominjam se časov, ko sem kot varuhinja človekovih pravic dobila zanimivo medijsko vprašanje o tem, ali bi se morali obvezno, na tej besedi je bil bistven poudarek, proti gripi cepiti prav vsi zdravstveni delavci. Cepilo se jih namreč ni prav veliko. Po posvetu s pristojnim namestnikom smo znanemu tedniku odgovorili, da bi bilo to vsekakor primerno in zgledno, a da jih v to pač ni moč prisiliti. Tako kot pravzaprav nikogar. Dr. Marko Pokorn je tedaj menil povsem drugače, celo da bi morala kot varuhinja prav to zahtevati. Sedaj je strokovni direktor Pediatrične klinike in prav zanima me ali bo idejo uresničil za celotno osebje, saj gre za mnogo bolj nevaren virus in hujše posledice, kot je bilo to pri sezonski gripi. Bomo videli, če mu bo uspelo. Kapo dol, bi rekel nekdo.

Se bodo torej v zdravstvu odgovorni in vodilni zgledno odzvali in prepričali vse, ki dvomijo v cepivo? To bi bil namreč odličen uvod v precepljenost, ki nas bo zaščitila pred okužbami in povrnila normalno življenje.

Sama sem že prijavljena. Vedno sem se cepila tudi proti gripi. In bila podpornica cepljenja otrok proti hudo nalezljivim boleznim. Le tako smo jih namreč skoraj izkoreninili. Seveda pa sem kot varuhinja človekovih pravic zaradi tega doživela hud pogrom. Hujši od tistega pri Romih in migrantih. Dan za dnem so mi pisali nasprotniki cepljenja, mi celo očitali povezavo in skoraj podkupnine (ojoj!) s strani farmacevtov, omenjali od cepiv prizadete otroke in še marsikaj. Sprejela sem jih in lepo smo se pogovorili. Zakon, ki bi pogojeval vpis v vrtce s predhodnim cepljenjem, je bil tedaj umaknjen iz zakonodajne procedure. Tedaj.

Dobro bi bilo cepljenje proti Covidu priporočati za vse, tudi za rešitev našega tako obubožanega
gospodarskega življenja, od koder v zadnjih mesecih poročajo o propadu mnogih, depresiji in celo samomorih. Umirajo namreč cele panoge, ki so preživljale številne družine in jim nudile socialno varnost. Rdeče številke so še bolj rdeče in ljudje povsem na robu obupa. Dobesedno na črnem robu. Naj se to kar nadaljuje? Te dni videvam celo  nekatere zaprte frizerske salone, čeprav bi tam lahko spet delali. A odločitev je bila sprejeta dobesedno čez noč. Je to vzrok?

Otroci in mladi so bili doma tedne in tedne, ponekod se je razbohotilo nasilje, revščine ne morejo prekriti niti obliži pomoči. Obeta se vsaj pouk za otroke s posebnimi potrebami in morda za prvo triado. Seveda "v živo" in od blizu. Zaradi odločitve ustavnega sodišča. Pa bo to res? Nas ne bodo sprostitve med prazniki in neupoštevanje navodil morda celo vrnile v hude čase? Se bo treba testirati? Kar vsak dan? Le učitelji ali celo otroci?

Ne delam si utvar, da je kriza samo pri nas, a to ni prava tolažba, sploh ne za ljudi na robu obupa. 

Seveda pa to nikakor ne velja za vse, saj preizkušnje vseh vrst pomenijo tudi bogatenje nekaterih. Vedno in povsod. Na žalost in mnogi zato celo trdijo, da je virus tisti, ki so ga tam daleč dobro "splanirali". Teorij je precej.

Prav praznični dnevi pa so običajno zastrašujoči. Bili so celo v boljših časih. Povsod reklame za tisoč in eno vabljivo darilo, za lepoto doma, za otroke in odrasle. Vse je možno kupiti tudi na spletu, pripeljejo ti celo na dom. In kako otrokom razložiti, da jih Miklavž, Božiček ali dedek Mraz ne bodo bogato obdarili, pa čeprav so bili tako zelo pridni? Kaj je kdo od koga prejel, si sporočajo celo preko sodobnih poti sporazumevanja. Če jih seveda imajo. In kako se ob tem počutijo nekateri revni otroci? Mnogi so kar "poniknili".

Kje je torej dostojanstvo slehernika, za kar smo si leta prizadevali? Zagotovo ga ni zaznati v vrstah za pomoč v hrani in oblačilih, za streho nad glavo, celo za vodo in topli obrok za številne brezdomce.

Kje pa so v času policijske ure? Letos ne bo niti njihovega tradicionalnega silvestrovanja. Kako le?

Ko bo minilo najhujše, ko nas ne bo več strah za gola življenja, se bo šele pokazalo. Kdo bo "preživel" in si služil beli kruh in kdo ne. 

Zato bo leto 2021 leto preizkušenj, ne le predsedovanja EU.

Pa bomo takrat bolj enotni kot smo danes? Kljub 30. obletnici izjemnega plebiscita, smo razdeljeni kot še nikoli. Takoj si uvrščen levo ali desno, kot da ni možno, da imajo kdaj prav eni in kdaj drugi. Kot da ne smeš pohvaliti prav nikogar, ki ni "naš". In seveda ostro grajati to, kar ti ni všeč, ne glede čigavo je. Seveda odkrito in ne s "kapuco" neprepoznavnosti na spletu. Tam si lahko "heroj in faca" za ene, a hkrati "butelj in idiot" za druge.

Vsak ima pravico do lastnega mnenja, odkritega in poštenega, za katerim lahko stoji. Seveda se ne sme skrivati, ker takrat lahko duhoviči in laže, žali in diskriminira. Včasih je bila to "straniščna poezija". Tega preprosto ne berem. Nekateri žal zgolj to in si dajejo duška. Nastopajo morda večkrat in iščejo somišljenike. Je to sploh konstruktivno? Ko ni bilo FB, Twitterja in Instagrama, je šlo počasneje in si lahko premislil, kaj boš stlačil v nekaj stavkov. Sedaj pa, kakor kdo ... Celo javne osebnosti. Kje je strpnost in spoštovanje? 

Morda pa želijo nekateri šokirati, razvneti in preveriti odzive, celo politično podporo.

Naj novo leto prinese vse prej kot to, kajti nezadovoljstvo, razburjenje, jeza, žalost in celo bes, lahko povzročijo še hujše posledice kot sam virus.

Zakaj ne bi po njem gradili in ne rušili? 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.