Govoril sem o življenju. Dopovedoval,razlagal, spraševal, pojasnjeval. Niso merazumeli. Odšli smo do vodnjaka in gaobkrožili. Pobral sem kamen in ga spustil v njegovo globino. Žalostni smo se razšli.Rudi Kerševan
Vidimo jih povsod; pred trgovinami, ko ponujajo prosečo roko, na večjih parkiriščih, v podhodih, v bližini tržnice, … Sedijo na tleh ali stojijo in prosijo, nekateri imajo pred seboj klobuk ali škatlo za drobiž. Pravimo jim tudi klošarji. Vedno me je zanimala njihova usoda; zakaj so prišli na cesto in kako bi jih vrnili v normalno življenje.
Nekoč sem od daleč spremljala usodo ženske, ki se jim je pridružila. Mlada in urejena, ko sem jo na začetku videvala, sem mislila, da je novinarka ali pisateljica, ki želi morda izvedeti kakšno zgodbo, da bi o njih pisala. A, sčasoma je postajala vse bolj zanemarjena in kmalu je postala ena izmed njih, potem pa je nekega dne ponovno izginila. Upam, da nekam, kjer ji je lepo, morda celo domov.
Ostala pa so vprašanja: zakaj, kako, …?
Nedvomno morajo za to, da odideš »pod most« ali »na cesto« obstajati globoki vzroki. Morda razpadla in ranjena družina, huda revščina, socialna stiska, uživanje mamil, zaradi katerih ne moreš več ostati doma, težak alkoholizem, psihične težave, … Največ je seveda mladih oseb, ki sčasoma ostarijo in dajejo videz veliko starejših kot so v resnici. S seboj nosijo vse kar imajo; vrečko, deko, kar občasno dobijo; steklenico, cigarete, kakšen sendvič.
Pogosto se razveselimo, a je to veselje zelo kratkočasno, ko slišimo, da so jim ob praznikih pripravili presenečenje v centrih, kamor prihajajo predvsem zvečer, da tam prespijo; na Božič, Silvestrovo, pa še kakšen poseben praznik. Na Rdečem križu in Karitasu se oblačijo, možen je tudi topel obrok. A, kaj, ko je dan tako dolg in enak tistemu, ki je odšel in onemu, ki bo šele prišel.
Razmišljam tudi o tem, kako bi jim morali pomagati prej, preden so prišli tako daleč, da živijo z rok v usta in da so zapuščeni, da nimajo doma oziroma ga niti več nočejo imeti. Ko se pojavi stiska, bi jo morali začeti reševati in to tako z družino, če jo imajo,kot s centrom na socialno delo. Vsak zakaj ima svoj zato in odgovoriti bi morali na številna vprašanja. Zakaj nekateri, ki jim je prav tako hudo, če ne še huje, ki so bolni in zapuščeni, stari in brez denarja nikoli ne odidejo na klopco, drugi pa dokaj zlahka. Sedejo, si pridobijo nove »prijatelje« in z njimi preživljajo dneve. Ko jih opazimo so že postarani, mnogi popolnoma odvisni od alkohola, brez sleherne delovne navade, pa celo zmožnosti za delo ni več. Že takrat je zagotovo prepozno. Četudi bi jim v teh težkih časih, ko dela ni na pretek, to dobili, ga najbrž ne bi zmogli opravljati. Zato menim, da je potrebna dosledna kontrola vseh, ki na tak način začnejo propadati. Res, da imajo pravico s svojim telesom in življenjem delati karkoli, a vsaj poskušajmo jih odvrniti od tega. Tako kot bi jih poskušali od samomora, če bi ga začeli izvrševati. Hudo je tudi to, da mnogi zatrjujejo, da z iztegnjeno roko zaslužijo več kot bi sicer s svojim delom in to ni ravno zgled za tiste, ki dela nimajo in životarijo, skrbijo pa še celo za svoje družine, da te ne bi propadle. Imeti bi morali centre, v katerih bi delali, četudi za majhen denar, a vseeno, že zaradi dela samega. Nenazadnje bi jih v tako delo lahko vključili dovolj zgodaj. Imamo veliko javnih del, ki bi doprinesla k bolj urejenim mestom, zelenicam, okolicam šol in drugih ustanov.
Vsi, ki delamo in imamo za preživetje, dobimo neizmerno slab občutek, ko gledamo te ljudi, za katere ni praznikov in ne nedelj, ko bi se veselili. Pa jim tako, iz usmiljenja ali zaradi lastne slabe vesti, damo kak evro, da lažje shajamo in živimo, ker ga nenazadnje imamo. Ko so povsem propadli in jim hrana ne pomeni veliko, seveda dajemo tudi za alkohol. Na začetku s slabo vestjo, a kasneje, ko ugotovimo, da je to edino od česar še živijo, je tudi naša vest olajšana. Saj je vseeno, si rečemo, tako in tako bi ga pili.
To je torej breme naše družbe, vsebolj breme trenutka, v katerem smo in časa v katerega šele prihajamo. Vsiljivo beračenje je seveda prekršek, a kaj, ko ga nimajo s čim plačati in ga odslužijo v zaporu. Nekaterim je celo tam najlepše. Pa je to vzgojno?
To je čas, ki je zamujen za mnoge, zlasti za starejše, mladi, ki prihajajo na njihovo pot, pa ne smejo več dobiti takih sporočil. Ko odpove šola, za njo dom ali obratno, takrat so tu službe, ki jih morajo videti in slišati. Čeravno so silno obremenjene s številnimi problemi, je to eden tistih, ki bo zaznamoval jutrišnji trenutek in se ga bomo morda morali celo sramovati. Vsekakor bolj kot danes. Brezdomec ne postaneš ravno čez noč. Mnogi poskušajo zaživeti ponovno, prosijo za streho nad glavo, za delo, kruh in usmiljenje. So socialni problem, ki bo postal tudi zdravstveni.
So sporočilo rodovom, ki prihajajo, da tako pravzaprav končaš, ko vse odpove. Najbrž je vsakdo imel nekoga, vsaj enega, ki je stal ob njem, a morda ni zdržal.
Zato so tako pomembni odnosi v družini in skupnosti, ko stojimo drug ob drugem in pazimo, da komu ne spodrsne, če mu le enkrat, mu pomagamo vstati in tudi naslednjič se trudimo. A, včasih ne moremo in potrebne so službe, ki imajo za to usposobljene ljudi. Naj jih tam nikoli ne zmanjka, saj gradijo naše odnose, korigirajo obnašanja, kažejo socialni čut, pravičnost in oporo.
Hudo je za vsakega človeka, ki tako »pade«. A, najhuje za tiste, ki celo ne vidijo več perspektive. Zato se je vredno boriti za vsakega in v vsakem trenutku. Da bi nam le uspelo.
Revščina je težki drog, ki nam zapira vsa vrata.Nizozemski
Reveža vsi sprašujejo »kaj delaš?«,nihče pa ne vpraša »kaj ješ?«.Armenski
Mnogo grenkega sem prestal,a nič ni hujšega od beračenja.Arabski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
