c S
IV./39. Smo preveč panični?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
18.08.2009 Pravijo, da ima strah velike oči in se vedno nečesa bojimo. Že od ranega otroštva namreč nenehno poslušamo; pazi, da…, pazi, če...
S prepovedmi in navodili za različne prilike ali neprilike živimo in kljub znanju in neznanju umiramo. Vseh starosti; ob nesrečah ali zaradi bolezni. Marsikaj lahko celo preprečimo. Nam preveč informacij lahko celo škoduje?

Pandemije so bile in so spet na svetovnem pohodu.

Kakšen vrabec
vso jato prestraši.

Ruski

Ne obvezuj glave, preden je razbita.Italijanski

Kogar je strah trpljenja,
trpi od strahu.

Francoski

Strah posluša z očmi
in gleda z ušesi.

Nemški

Kdor se zna bati, se zna tudi nevarnosti izogibati.
Portugalski

Spominjam se že davnih prvomajskih praznikov. Mirno smo se sprehajali tam ob morju, malo tudi v dežju, uživali in se spočiti vrnili. Nenadoma pa – šok novica. Černobilska katastrofa, grozljivi prizori, hude posledice za mnoge, ki so ji bili neposredno izpostavljeni, in ugibanja, kaj vse bo prinesla svetu. Tudi nam.

Nato so se nam vsako leto z jesenjo približevali virusi različnih oznak in cepiti ali ne, je bilo vedno vprašanje. Prišel je AIDS, ptičja gripa, SARS. Grozljivi prizori poginulih živali in vprašanja strokovni javnosti, ali je možen prenos z živali na človeka. Vsak ptič, ki je negibno ležal, je sprožil akcijo in reakcijo. Analize… prvič smo izvedeli za Tamiflu. »Čudežno zdravilo«, ki se je predpisovalo le na bel recept, nekateri so ponj hiteli v tujino.

In letos, spet tam okoli 1. maja; novica o prašičji gripi, sicer tam daleč v Mehiki, a kaj, ko narod potuje, kroži, leti in pluje. Nekaj dni je pred ekran prikovala milijone, saj so zbolevali ljudje in ne več živali. Sedaj je v več kot 160 državah.

Obudili smo spomin na vse smrtonosne gripe, od španske, azijske in hongkongške, ki so dosegle status pandemije. Skoraj ni bilo dneva, da ne bi mediji namenili pozornosti zdravstveni stroki, številnim vprašanjem o možnostih okužbe, o preventivi in kurativi, večalo se je število obolelih po vsem svetu in seveda smo jih dobili tudi mi. Smo narod, ki potuje, meje so odprte, tu je čas dopustov in silnih migracij ljudi. Malo pozornejši si sicer ob vsakem kihanju in kašljanju, ki ga je z ozirom na letni čas sicer manj. Strah nas je jeseni in tega, kdaj bo kdo od nas zbolel, predvsem pa, ali bo šlo za navadno ali prašičjo, to je H1N1 gripo. Udarila je namreč v najbolj občutljivem času recesije, številnih izgub službe, državnega primanjkljaja.

Ostajajo tudi mnoga ugibanja o zaroti, ki so sicer vedno prisotna in jih vzpodbujajo ideje o tem, da farmacevtska industrija bogati na račun bolnih, ki so za svoje zdravje pripravljeni dati zadnji evro, država pa še več.

Ali nas je morda na svetu že toliko, da bi smrt 20 % zemljanov rešila marsikaj? Ali ne bi le še poglobila hude krize in si nikoli več ne bi prav opomogli?

Ko se poletje začne poslavljati in je tu avgust, zlati tam po 15., se že približuje šola in konec marsikaterega dopusta, nam prvo resno deževje z ohladitvijo, ki tudi sicer sredi poletja že ni bila več prava redkost, prinese rahlo melanholijo.

Razmišljam, kaj bo z velikimi prireditvami, ki jih vsako leto pripravimo ob slovesu od poletja, za mlade in malo manj mlade, v številnih mestih. Šole, fakultete, tovarne, ki niso zaprte, in množična druženja. Kaj vse bodo še prinesla letošnjo jesen?

Letošnji, menda poslednji véliki sončni mrk tega stoletja, torej življenja nas in naših zanamcev, si je tam na daljnem vzhodu ogledalo rekordno število ljudi. Na letališčih krožijo stotine in tisoči potnikov, vlaki jih dnevno vozijo širom sveta in ladje z njimi plujejo v znano in neznano. Je moč sploh kaj ustaviti, preprečiti, še nadzorovati? Je umivanje rok res še čudežno zdravilo? Ogibanje ljudem ni več možno.

Vedno znova se obudijo katastrofične misli o Nostradamusovih prerokbah, katastrofah in koncu sveta, o apokalipsi in izumrtju.

40-letnica človeške noge, ki je stopila na luno, je sicer dobila veliko in odmevno medijsko pozornost, a smrtonosne bolezni jo vsekakor prekosijo. Je morda res, da govor in poročila o njih lahko zasenčijo tudi marsikateri zaton tovarne, propad gigantov in širjenje brezposelnosti?

Spet se bomo spomnili vseh tistih besed, ki so nam jih kot otrokom polagali v usta; pazi, da…, pazi, če…

Preživeli smo marsikaj in strah je imel vedno velike oči. Tudi tedaj, ko so nekateri s čolni odhajali na Šmarno goro, ko se je ob stoletnici ljubljanskega napovedoval veliki rušilni potres, ko… Toliko znanja, toliko moči, denarja in vendar je človek še kako nemočen. Če bi en sam virus spustili iz laboratorijev, kjer jih je ogromno, bi tudi sprožili ciklus neslutenih razsežnosti. Zakaj ni možno, da se to kdaj resnično zgodi? Je razmišljanje o tem greh ali realnost?

O tem premišljujem tudi, ko se kupujejo Patrie in avioni, ko se učimo rokovanja z orožjem, ki ga morda nihče več ne bo uporabljal. Kdo se bo sploh še bojeval peš in v tankih? Ali nismo slišali za biološko in kemično vojno, ki je mnogo uspešnejša v zasledovanju edinega cilja; uničiti sovražnika? Ali ni bila znanstvena fantastika vedno korak pred nami in se sedaj marsikaj, o čemer smo le brali ali kar smo gledali, celo uresničuje?

Pravijo, da poznaš le začetek, za konec pa nikoli ne veš, kdaj in kako bo prišel. To je morda tudi edina sreča. Ni je »šlogarce«, jasnovidca, astrologa, nikogar, ki bi znal, zmogel in stoodstotno povedal, kaj vse in kdaj se bo pripetilo. K sreči tudi marsikatera napoved ne vzdrži preizkusa resnice. So pa tudi take, ki dokazujejo obratno.

Bo prišel čas, ko bomo kavo pili le sami in ne v družbi?

Dajmo bolezni katerokoli ime,
nikoli ne bo zdravje.

Nemški

Tudi sovražnika, ki je tak kot
mravlja, se boj kot leva.

Hrvaški

Nihče ni prestar in prepameten,
da ne bi mogel ubogati dobrega nasveta.

Nemški


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.