Bojevnik luči stori – ne da bi to želel – napačen korak in konča v prepadu.
Duhovi ga plašijo in muči ga samota. Saj je vendar bíl dobri boj, zato ni niti v sanjah vedel, da se mu bo zgodilo kaj podobnega; in vendar se je zgodilo. Ovit v temo se zaupa svojemu učitelju.
»Učitelj, znašel sem se v prepadu,« reče. »Vode so temne in globoke.«
»Ne pozabi,« mu odvrne učitelj, »človeka ne ubije skok v vodo. Ubije ga le, če ostane dolgo pod površino.«
In bojevnik zbere vso svojo moč, da bi se izkopal iz položaja, v katerem se je znašel.
(Paulo Coelho)
Skoraj vsak mesec slovenska javnost izve za nov uboj ali umor, ki kasneje ne dobi sodnega epiloga, saj si storilec pogosto sodi sam. Žrtve so predvsem ženske. Grobovi zaprejo mnogo resnic. Ljudje pa vseeno pripovedujejo, kako je družina živela pred tem, ugibajo, kdo se bo potegoval za skrbništvo nad otroki, ali je bilo dotedanje nasilje institucijam znano, ali je kdo ukrepal. Neredko izvemo, da sta se žrtev in storilec pred usodnim dogodkom razhajala, se bojevala za otroke, pravdala za premoženje … V njuno življenje so vstopali novi ljudje, morda so vladali ljubosumje in posestniški odnos, prebolevanje, zamere, nesoglasja med širšimi družinami. Stiki z otroki so bili preprečeni, edina rešitev je bil odhod v varno hišo ali materinski dom … Take zgodbe nekaj dni ali celo tednov pritegujejo medijsko pozornost (mediji sicer vse bolj upoštevajo stiske otrok in jih ne prikazujejo na pogrebih, a so tudi izjeme, zaradi česar ni mogoče iti mimo dejstva, da nič krivi otroci trpijo naprej). Žal nekatere ženske rojevajo otroke tudi po prvih znakih partnerjevega nasilja, saj menijo, da bodo ti celo rešili njihovo zvezo. Pa je lahko celo nasprotno, le trpečih otrok je več in še težje je oditi, da o nasilniku ne govorimo. Ta ne prizanaša nobenemu v družini.
Slovenija je leta 2008 dobila sodoben Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Ta jasno opredeljuje vse vrste nasilja, od fizičnega in psihičnega do spolnega in ekonomskega, določa naloge in vlogo mreže sodelujočih državnih organov in nevladnih organizacij, jasno opredeljuje ukrepe za varstvo žrtev nasilja, posveča se tudi povzročitelju, našteva naloge centrov za socialno delo in vzpostavlja načrtno in usklajeno izvajanje vseh dejavnosti pristojnih služb. Žrtve ne glede na materialni status v primeru ogroženosti dobijo brezplačnega odvetnika, ki deluje v okvirih zakona in ima možnost posegov na področje bivanja in odstranitve nasilnika. Ti pa navadno ne čakajo na zaključek postopkov, temveč žrtve zasledujejo, jim grozijo ali izvajajo nasilje nad njimi. Ogroženi pogosto v strahu pred njimi uporabijo pouk pravne dobrote in proti storilcem na sodiščih ne pričajo. Ali se vse našteto – ob skoraj popolni zakonodaji – v praksi uresničuje? Kakor kdaj in kakor kje. Spet smo pri ljudeh: lahko so strokovnjaki ali veliki uradniki oziroma vsaj majhni uradnički. Vidijo ali ne vidijo. Delajo hitro ali počasi. Prepoznajo znake kaznivega dejanja nasilja v družini ali pa ne. Menijo, da gre le za kaznivo dejanje grožnje (prvi odstavek 135. člena KZ-1), kjer se pregon začne na zasebno tožbo. Predlagalni delikt po stari zakonodaji je namreč v preteklosti pomenil veliko kasnejših umikov predlogov in s tem končanje postopka za nasilnike. Ti so s tem dobili jasen odgovor, da se jih žrtve bojijo ali jim odpuščajo. Pa je to res?
Pred časom je televizijski prispevek prikazal zaigrano žrtev, ki je v poznih nočnih urah v strnjenem naselju klicala na pomoč. Okna v sosednjih stavbah so se sicer odprla in luči prižgale, a ustreznih reakcij ni bilo. Prispevek je želel pokazati, da se ljudje neradi odzivajo na tujo nesrečo in klice na pomoč. Toda stanje se je z leti spremenilo in tudi anonimni telefon policije je zaživel. Deluje, kličejo sosedje, znanci, prijatelji … Najpomembnejša pa je žrtev sama. Če ne spregovori in ne opiše nasilja, ki ga doživlja, je delo vseh služb zaman. Če klone pod pritiski, če jo je mogoče »podkupiti«, če se storilca tako močno boji, da pomoči ne želi … Otroci so po novem zakonu žrtve nasilja odraslih tudi, če ga le spremljajo in ni usmerjeno konkretno nanje. Včasih smo imeli s tem velike težave. Danes jih ne bi smelo biti, vendar jih praksa spet prinaša. Otrok nihče ne sprašuje, jih ne obremenjuje, vendar so tam, nemo trpijo in nekega dne zagotovo čutijo strašne posledice izgube enega ali obeh staršev, tudi če ta ne premine. Izgubijo ga lahko tudi drugače.
Spletna stran Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ponuja vse informacije o Zakonu o preprečevanju nasilja v družini in njegovem izvajanju ter podzakonskih predpisih in pravilnikih o sodelovanju vseh služb pri odkrivanju nasilja. Na njej sta predstavljena tudi Zakon o policiji in Pravilnik o prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju. Navedene so telefonske številke centrov za socialno delo in interventnih služb, varnih služb, kriznih centrov. Pripravili so zloženke z informacijami za nasilne osebe in za osebe z izkušnjami nasilja, tudi prevedene v druge jezike. Zlasti pomemben je ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi, vključno s časom trajanja in razlogi za podaljšanje ukrepa. V praksi se večkrat zatakne pri določilu, da lahko policija izreče prepoved za 48 ur. V 24 urah ga mora potrditi še preiskovalni sodnik. Sprva ga lahko podaljša le do deset dni, na zahtevo žrtve pa do 60 dni. Ali je deset dni dovolj? Storilec nasilja v tem času prepovedi navadno ne krši. Zaveda se posledic, počaka na odpravo in reagira po svoje. Pogosto spet z nasiljem, ki ga nato žrtev skoraj ne upa prijaviti. Sprašujemo se, ali je prav, da beži od doma, ali pa bi moral oditi storilec. Čeprav bi nam že moralo biti jasno, da ne sme biti kaznovana žrtev. Ali je glede na počasno delovanje različnih služb 60 dni dovolj, da žrtev karkoli uredi? Ne more določiti skrbništva otrok, razdeliti premoženja, se razvezati, dobiti preživnine, prodati stanovanja ali dobiti novega, morda vsaj bivalno enoto. Zato ji resnično ostaja edina rešitev materinski dom ali varna hiša. Tam pa je spet začasno in eno leto lahko mine brez bistvenih sprememb. Kaj pa je eno leto v primerjavi s tem, da je nasilje trajalo leta in leta, da sta skupaj zgradila dom, ustvarila premoženje, da imata otroke in ti obiskujejo vrtec ali šolo, ki jo je težko zamenjati? Poleg tega je v teh časih izredno težko prodati nepremičnino in dobiti novo. Žrtev in storilca na dom veže marsikaj, zato je slovo od vsega tega težko, boleče, posledice nepredvidljive. Pa se vseeno sprašujemo, ali se splača zaradi materialnih dobrin tako trpeti. Ali nista mir in življenje najpomembnejša? Žrtev za pravilno odločitev potrebuje veliko celostne pomoči.
Razmišljamo lahko tudi o začetkih nasilja. Zakaj ga je žrtev dopustila, ko se je prvič pojavilo? Je res verjela, da se je nasilnik spozabil, da je preveč pil, da je nesrečen v službi, da ima probleme s svojci, da mu gredo na živce otroci? Vse polno je izgovorov, zaradi katerih žrtev omahuje in ne odide. Pogosto tudi nima kam. Kdo ji bo pri tem pomagal in ali bo po odhodu boljše? Večinoma je lahko celo slabše. Žrtev brez sprememb v psihi, razmišljanju, razumevanju in dojemanju nasilja ne more najti mirnega doma in drugačnih ljudi, zato lahko pade pod vpliv novega nasilnika. Veliko jih konča v takem nasilnem odnosu, z novimi otroki, vrača pa se tudi prejšnji partner in grozi novi zvezi. Nemalo jih konča tudi za vedno. Pod streli, noži, brcami in grožnjami. Zato bi jim morali odločno pomagati, ko je še čas.
Zakaj pa ne bi začeli pri nasilniku? Težave je imel očitno že zelo zgodaj. V otroštvu je živel v družini, ki je nasilje dopuščala, jemala za samoumevno in tako reševala konflikte. Morda ga je spoznal v družbi vrstnikov; nihče ga ni ustavil, nihče mu ni pomagal, ko je bil še čas. Morda je v nasilnika zrasel iz žrtve – tak način obnašanja mu je bil najbližji ali morda edini znani.
Nujno je ozaveščanje. Program Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti z naslovom Vesna naj bi pravočasno pomagal – ko se žrtev vsega še niti ne zaveda, ker je ob njej nasilnik, ki ga še ne prepoznava. Oba morata doživeti spremembe in dobiti pomoč, da bosta lahko skupaj ali s kom drugim stopila v normalne odnose. Da ne bosta starih reševala z otroki in novimi zvezami, ki bodo prinesle še več težav. Poleg starih se bodo namreč odpirala še nova bojišča.
Zato je tako pomembno, da že v šolah ne dopuščamo nasilja. Celo v vrtcih se že lahko pojavi. Če bodo nasilniki jutri v drugi skupini, razredu ali šoli ali če bomo umaknili le njihove žrtve, ne bomo naredili ničesar.
Dogajanje v osnovni šoli Deskle je zelo razburilo javnost. Nasilje, kot kaže, na podlagi nacionalnosti, je sprožilo veliko zgodb, razmišljanj, kritik, mnenj, inšpekcijskih pregledov in celo zahtev po ravnateljevem odstopu. Kresala so se mnenja vseh vrst. Nasilje ni dopustno, ne smemo ga tolerirati. Razred, v katerem se pojavi, potrebuje pomoči. Ni dovolj le delo z otroki, pač pa tudi z njihovimi starši. Odkrit pogovor in zavedanje, da ni pomembno, zakaj se dogaja, nad kom, kakšne narodnosti je, kaj je vzrok. Pomembno je, da je prisotno in je lahko vzrok danes ta, jutri drug. Dopuščeno nasilje preraste v marsikaj. Za mnoge otroke je šola skoraj drugi dom, kajti prvega morda nimajo ali pa je neprimeren, zato so tu poleg staršev učitelji, vzgojitelji, ravnatelji. Ne smemo si zatiskati oči in govoriti, da se morda ne bo zgodilo nič hudega, da se bo razred umiril, da bodo nasilniki odšli na drugo šolo ali da bodo obupale žrtve. Nerazrešeni konflikti in nejasni odgovori o nedopustnosti nasilja kažejo, da je nujno delo tako z nasilniki kot z žrtvami. Ni sramota, če se v šoli pojavi nasilje. Kdo pravi, da ga je generiral učitelj, da je značilno za tisti kraj, da je kriv ravnatelj, da so krivi starši? Tu je in z njim je treba opraviti z vso resnostjo. Ni sramota priznati, da ga imamo. Vsak dan ga srečujemo marsikje. Od grdih besed in sovražnega govora do tepeža in strelov ni daleč. Vse se lahko zgodi in konča zelo žalostno. Šele ko bo prepozno, bomo razmišljali, kje je napaka, kdo jo je naredil in ali mora ta odstopiti. Pa bo njegov odstop lahko vse rešil? Morda bo obliž na hudo rano. A prišel bo nekdo drugi in morda se bo zgodba ponovila. Lahko je opomin drugim, da tako ne smejo reagirati, vendar je takrat navadno za koga že prepozno.
Danes imamo tudi nove oblike nasilja, ki se dogajajo prek spleta. Tovrstne žalitve in grožnje se »navzven« ne vidijo, a prizadenejo mnoge otroke. O njih neradi govorijo. Trpijo, počutijo se nesprejete, saj jim »prijatelji« s Facebooka grozijo in jim želijo celo – kar je absurdno – smrt. Naj si vzamejo življenje, če ne morejo sprejeti tega ali onega, naj se porežejo, naj … Vse to jim svetujejo »dobri« in neznani spletni »znanci«. Zato je mlade in stare treba ozaveščati o pasteh, ki prežijo na vsakogar, zlasti na najmlajše, ki jih sodobne mobilne naprave na različne načine popeljejo v tako drugačne in tudi nevarne svetove. Neukvarjanje z otroki, zastiranje problemov, nesprejemanje drugačnosti, netolerantnost, naši slabi zgledi – vse to je dobra popotnica za slab začetek in tudi konec vzgoje naših otrok. Ko bomo opozorjeni, bo morda prepozno.
S preoblikovanjem nekaterih določil zakonodaje, ki je pred leti prinesla velike in obetavne spremembe, vseh teh težav ne bomo rešili. Kajti pomemben je človek. Vsak, tako otroci, starši in stari starši, pa vzgojitelji, učitelji, ravnatelji, zdravniki, zlasti pediatri, tudi povsem navadni sosedje, znanci, prijatelji, sorodniki. Vsi smo poklicani, da ne glede na službo, ki jo opravljamo, naredimo več, kot je nujno. Gre za nas; ne le za naš danes, tudi za jutri. Ko zahtevamo spremembo zakonodaje, se moramo zavedati, da še zdaj veljavne nismo predelali in osvojili, se po njej dosledno ravnali in jo upoštevali. Zlasti v praksi.
Nasilju je treba reči ne vsak dan, na vsakem koraku, in ga obsoditi. Nasilni ljudje ne smejo biti nikomur vzor, ne smejo biti junaki današnjega dne. Jutrišnjega zaradi njih morda ne bomo niti dočakali.
Ni namreč tako popolne zakonodaje, da bi reševala in predvsem rešila vse situacije. Ali niso pričakovanja celo prevelika? Pred sprejemom menimo, da bo tako, po njem pa življenje že piše povsem nove zgodbe. Tudi tragične. Zato so najpomembnejši ljudje, ki črke in besede udejanjajo, ne le berejo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
