c S
Zgodovinski dogodek
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
21.10.2020 Zakaj zgodovinski? Ker je predsednik republike prvič v tridesetletni zgodovini samostojne Slovenije na srečanje v predsedniško palačo povabil najvišje predstavnike treh vej oblasti. Tema: načelo delitve oblasti - (samo)omejevanje, vzajemni nadzor in medsebojno sodelovanje. Demokratične družbe, ki temeljijo na vladavini prava, namreč zahtevajo, da so izvršna, zakonodajna in sodna veja oblasti ločene. Pa so res? Kako to doseči in kakšen je sistem zavor, kako je z ravnovesji in odvisnostjo, predvsem pa, ali lahko vsaka od njih sploh samostojno izvršuje svojo z ustavo varovano funkcijo? Veliko vprašanj in predvsem pričakovanj. Pa smo dobili odgovore ali so udeleženci ostali zgolj na svojem terenu?

Ne strinjam se s tvojim stališčem,
vendar bom do smrti branil tvojo pravico,
da ga poveš.
                                         Voltaire

Kako modra misel, zlasti v časih, ko postajamo vse bolj nestrpni do drugačnih, do ne-naših, do onih tam čez, do vsega, kar nam ni blizu. Mnoge je strah povedati svoje mnenje o čemerkoli, celo o Covidu, zlasti, če so okuženi, pa o maskah, cepljenju, vladnih ukrepih, revščini, kaj šele o verskem prepričanju, spolni usmerjenosti, prednikih, strahovih. Na drugi strani pa vse polno gostilniških debat o točno določeni korupciji, pa o tem ali je nekdo, ki je bil obsojen, res kriv ali morda celo ne. Poslušam in to kar na cesti, v lokalu, na avtobusu in še kje, da so pravi lopovi na prostosti, marsikateri nedolžen človek pa v zaporu, da je vse skorumpirano, podkupljeno, zlagano, zmanipulirano. Hudo ... Na prepihu so zdravstvo, pa gospodarstvo in seveda večna stalnica - pravosodje. 

In kot da to ne bi bilo dovolj, so tu še socialna omrežja, ki hujskaško vabijo k branju resnic in laži, le da jih mnogim ni prav lahko ločiti, včasih celo povsem nemogoče. 

Komu sploh verjeti, ko pa so najpogostejše besede: manipulacija z ljudmi, številkami, dognanji, znanostjo, politiko, kandidati, volitvami, skratka, kar vsem, kar "leze in gre". Seveda ni tako zgolj pri nas, saj je svet poln fake news in obtoževanj. Zlasti pred številnimi volitvami. Ta hip jih spremljamo marsikje. Niti slučajno ne veš, kaj je res in kaj ne.

Spominjam se časov, ko sem bila državna tožilka na prvi stopnji in sem "v živo" spremljala številne, tudi zelo hude procese. Obtožni akt je obtožencem očital točno določena kazniva dejanja. Običajno so jih v svojem zagovoru zelo odločno zanikali. Čeprav navajeno vsega hudega, so me tu in tam z veliko prepričljivostjo spravljali v zagato, kdaj tudi dvom. A imeli so vso zakonsko pravico, celo do obrambe z molkom. Globoko sem premišljevala o tem, ali se morda motim, kaj če je vse, kar sem zapisala ali prebrala, laž. Mnogi so trdili, da gre kar za konstrukt, pa o tem, da bo morda treba obtožnico umakniti, jo spremeniti, dočakati oprostilno sodbo, se morda odpovedati pravici do pritožbe. Za zagovorom je stekel dokazni postopek, običajno s številnimi pričami. In naenkrat sem bila spet presenečena. Kdaj sama, kdaj obtoženi, njegov odvetnik, sodnik ali kar vsi. Priče so pogosto obtožence postavile na laž in zgodba je bila spet povsem drugačna. Seveda so bile mnoge priče tudi ustrahovane, celo lagale so ali pa prav čudežno "izgubile" spomin. Nekatere pa so izkoristile pravno dobroto in niso pričale. Sledili so medijski zapisi o sojenjih in ljudstvo je kar samo razsojalo. Tako ali drugače, povsem glede na prepričljivost nastopajočih.

Nikakor ni moč pozabiti sodnega procesa, ki se je končal z obsodbo storilca spolne zlorabe na kazen 15 let. Prav vsi, razen žrtve, so mu pritrjevali, sejali dvom in mi nekateri celo grozili. Sodba je romala na vse instance, on pa ostal na Dobu. Kolikokrat sem globoko premišljevala o tem, ali je možna zmota, pomota, lažna obtožba nesrečne hčerke. Pa sem se čez mnoga leta peljala s taksijem in taksist me je prepoznal. O groza. Prišel je ravno iz zapora ... Ni bil ON, a k sreči mi je razkril, naj me ne skrbi. V zelo, res zelo ozkem krogu jim je zaupal, da je dejanje seveda storil. Si zamišljate? Jezen je bil, ker je pričakoval oprostilno sodbo. Zelo hud pa prav name.

Tedaj in sedaj zato razmišljam, kako je pravzaprav s "sodbo v imenu ljudstva". Čigavo je to "ljudstvo", ko pa vendar ne misli enako in ga pri nobeni sodbi ne bi bilo moč poenotiti? Sodbo namreč izreče konkretni sodnik ali senat, mora jo razglasiti in obrazložiti, nato pa običajno sledijo še pritožbe in višji ali celo vrhovni sodniki jo spet izrekajo v "imenu ljudstva". Katerega že? In karkoli naredijo, nekomu ni prav. A mnogi, povsem brez vedenja, kaj je v sodnih spisih, modrujejo in na veliko pritrjujejo eni ali drugi rešitvi. Tako zanje prenekateri obsojenec, celo ni kriv in nasprotno; mnogi nedolžni so zanje kriminalci, ki so se le "izmazali". Menijo, da celo politično, ker naj bi bila vse ena sama "kuhinja". Pa ne le na rednih sodiščih! Kako jih prepričati, da temu ni tako?

Kako hudo je šele v družinskih zadevah, ko gre za otroke, ni treba niti razlagati. Spomnimo se le "koroške deklice in dečkov", da ne govorimo o najnovejšem rubežu treh otrok. Na tožilstvo je romala ovadba zoper sodnico, ki je rubež otrok odredila. Spisa, ki je zagotovo zelo obsežen, niti malo ne poznam in zato nikakor ne morem razsojati. To lahko povem z gotovostjo. Nedvomno pa so taki postopki, absolutno predolgi, saj gre za najbolj občutljive zgodbe in prav nič krive otroke. Kako je torej možno, da se od marca do danes, zadeva po rubežu, ki sploh ni bil na začetku sojenja, še ni uspela končati? In ni edina. Kako da ni ustreznih izvedencev? Tudi zato se nenehno bije javni boj za te otroke in sodstvo zgolj izgublja kredibilnost. Tudi, če ima povsem prav. Ne vem, ne poznam, ne sodim. Ne smem. Pa še tajne so vse te obravnave. A mnogi vedo skoraj vse. Pa res?

Tudi zato je "klic" ljudi in na drugi strani pravosodja tako glasen in v nebo vpijoč. Pa bo k boljši podobi pravosodja prispevala zadnja sodba vrhovnega sodišča, ki zapira dostop do informacij javnega značaja? Nujno bi morala imeti sodišča javnega govorca, ki bi pojasnjeval nekatere razvpite odločitve sodišč, da si jih sedaj še mnogo bolj ne bodo razlagali kar vsi in ne le tisti, za katere tudi velja rek "le čevlje sodi naj kopitar". Kar je skrito, je takoj še bolj sumljivo.

Kaj pa imenovanje sodnikov oz. njihova izvolitev v državnem zboru? Je to sploh prava pot? Kako lahko o teh položajih odločajo poslanci? Na osnovi česa? Zakaj ne bi zaupali Sodnemu svetu? Ali lahko politika kar "povozi " strokovno odločitev? Nekajkrat jo je že. Krivic niti ni moč popraviti.

V državi, v kateri je temelj vladavina prava, so namreč vse veje oblasti dolžne delovati v javnem interesu, nikakor samovoljno. Osnovno vodilo mora biti zaščita vseh človekovih pravic in svoboščin. Nikakor pa vejam ni odvzeta pravica kritike, a ta mora biti strokovna, argumentirana in spoštljiva. Pa je? Odgovor je pogosto negativen. Prav ostre kritike, žalitve in medijska prerekanja burijo ljudska pričakovanja, kako bi moralo biti in to vedno po sistemu kdo je močnejši in prepričljivejši. In resnica kdaj postane celo laž in velika laž za mnoge zveličavna resnica.

Bo kdaj sploh drugače?

Še bodo potrebni predsednikovi posveti in odkriti pogovori najodgovornejših v državi. Strpni in argumentirani. Ta na trenutke ni bil. A vsaj slišali so se lahko. In to prvič drug ob drugem. Predsednik državnega zbora, vlade, državnega sveta, ustavnega in vrhovnega sodišča, ministrica za pravosodje in generalni državni tožilec.

Povsem dovolj za spoznanje, da so vse tri veje oblasti na svojih področjih samostojne in neodvisne, hkrati pa se morajo tudi medsebojno dopolnjevati in nadzorovati. Vsaka kritika tako ni nedopustna in ne predstavlja grožnje drugi, ker se lahko na konstruktiven način izboljša delovanje ustavne demokracije.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.