c S
III./14 Korist, korist, … in to le naša
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
02.09.2008 Se vam zdi, da je vse polno ljudi, ki se znajo dobro okoristiti s položajem, nato pa zaspati na lovorikah zmage, pri tem pa se ne zmenijo za nikogar, celo ne tiste, ki so jim nudili oporo, ko so jo še kako rabili. Prav nasprotno, ko so nekaj in nekdo, pozabijo na svet, katerega del so do nedavnega bili.

Pod stoletni hrast je prišla svinja, da bi si privoščila zrelih želodov. Do sitega se je nažrla, nato pa zleknila pod drevo in zaspala. Ko se je zbudila, se je z rilcem lotila še korenin.
»Nehaj!« se je z veje zadrla vrana. »Ali ne veš, da se bo hrast posušil, če mu boš načela korenine?«
»Pa kaj potem, prava figa, naj se posuši! Saj ni za nobeno rabo! Misliš, da bom jokala, ko se bo posušil in zrušil? Da le imam želode, od katerih se lepo redim!«
Zdaj se je oglasil hrast: »Šema nehvaležna! Če bi pogledala navzgor, bi videla, da želodi rastejo na meni! Kaj misliš, od kod dobiš najboljšo hrano?«


                                                              Iz knjige Najlepših basni z vsega sveta

NAUK

Ne pozabi na preteklost; svojo, tujo, narodovo, …


Nihče ni brez preteklosti, celo novorojenček jo je prinesel na svet; kot popotnico staršev, dobro ali slabo.

Razvija se, pravijo, da bo iz njega nekoč nekaj, da že kaže talent za to ali ono, da je nenavadno spreten, uporniški, da … da …. Razvija se, raste, v ponos okolici in sorodnikom ob sebi.

Vsi želimo, tako zase kot najbližje, zlasti, če gre za razmerje starši – otroci, da bi uspeli, da bi jim bilo »z rožicami« postlano. Nekateri lahko svojim otrokom nudijo marsikaj, skoraj vse za njihov razvoj, poleg doma še zdrave pogoje za izobrazbo, dodatne inštrukcije, tečaje v domovini in tujini, pa še marsikaj. So taki, ki to izkoristijo, so sebi in staršem v ponos, so pa seveda tudi drugačni, ki z uporom dokazujejo, da jim je za to malo mar, vsega so naveličani, ničesar si pravzaprav več ne želijo.

Spomnim se dečka, ki je imel v tistih davnih časih, ko je barvna televizija komaj pokukala v svet, v svoji sobi njeno majhno izvedbo, pa videorekorder, enega izmed prvih, tranzistor, slušalke in še marsikaj. Začel se je dolgočasiti, ničesar si pravzaprav ni več želel. Ko so se bližali rojstni dnevi, so starši s sorodniki staknili glave, si obelili lase, da bi mu izpolnili še kakšno željo. Skoraj je ni bilo. Videl je že dobršen in del sveta, seveda pozabil kje je bil in kaj se je tam dogajalo, ni je bilo igrače, ki bi bila nekaj posebnega, ne darila, ki bi mu ga kdo še lahko kupil in ga s tem presenetil ali celo razveselil.

Pamet v roke, starši, gre za tako imenovano »opičjo« ljubezen, ki ni tista prava, ker z njo kupuješ odsotnost, hlad, ki morda vlada. Najnovejši model BMW v garaži, marmor na stopnišču, prečudovit kamin, originali slik na steni, …

In kako je nadaljeval in končal deček? Uspeh mu je začel padati, vse je bilo zanj »brez veze«, inštruktorji so si podajali kljuko, šolo je še nekako zdeloval. A, nekega dne ga je preprosto zmanjkalo. Rdeče oči, neprespane noči, tresoče roke in … Končna in nesporna ugotovitev: mamila. Plačali so komuno, pa se je vrnil, poiskali so ga stari dobavitelji in ga speljali v novo past.

Ljudje, ki sedijo na »hrastu« in jim želod pada v odprta usta, ne znajo ceniti ničesar. Postanejo ujetniki lastnih pasti in le redki iz življenja iztisnejo sok, ki lahko pomeni tudi srečo.

Zatorej je biti starš nadvse odgovorno, težje od marsikaterega poklica. Najti pravo mero med dati, dovoliti, prepovedati in omejiti. Biti nekdo, ki vodi in usmerja otroka, ga hkrati imeti rad, a le do mere, ko to ne postane za oba obremenjujoče, ko se zdravo razmerje ne spremeni v suženjstvo, nezdravo starševstvo in posledično številne težave.

Kdor ni zidal in gradil, pač pa vse le dobil, ne zna ceniti skoraj ničesar. Ne pozna odgovornosti, spoštovanja in prijaznosti. Le zahteva in ničesar ne daje.

Torej je za mlade ljudi pomembno po kakšni poti hodijo, kakšne ovire so jim postavljene in kako se znajo z njimi boriti. Življenje namreč predstavlja mešanico vsega. Ne le vzponov, tudi padcev in ponovne hoje po stopnicah.

Najlepše besede
ti ne morejo povedati tega,
kar ti o pomladi pove
cvetoči žafran.

Najlepša pesem
ne more izraziti tega,
kar pripoveduje šelest vetra
v krošnji dreves.

Vsa narava govori.
Toda kdo jo more slišati?
Kdo ima oči, ušesa in srce,
da lahko njeno govorico razume?

                                            Phil Bosmans


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.