c S
S kot SVOBODA
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
20.08.2007 Ste že slišali za misli starega modreca, ki je dejal, da se je treba zgledovati po želvi, ki napreduje samo takrat, ko glavo pomoli iz oklepa?

Torej, tudi človek se lahko razvija le, če svobodno misli, govori in dela. Se kdaj čutite ujete ali ste svobodni? Kako je s svobodnimi odločitvami in kdo jih komu lahko omejuje?

Človek je svoboden, ko se ničesar ne boji in ničesar ne želi.
Louis – Auguste Petiet

Človek se je rodil svoboden, vendar je povsod v verigah.
Jean Jacques Rousseau

Svobodni so v vsem, le v svobodi ne.
Jean Paul Sartre

Zunanja svoboda množice se rodi iz notranje svobode posameznika.
Theodor Heuss

Svoboda je odeja,
ki se daje podložnikom,
kadar se pritožujejo, da se
potolažijo,
ko umolknejo,
se spet sname,
ne da bi podložniki sploh kaj opazili.

Nemški

Dandanes je povsod govora o pravicah in svoboščinah ljudi, o tem, da lahko vedno in povsod poveš svoje mnenje, pa ti nihče nič ne more, ker si svoboden državljan, ker lahko tako misliš in čutiš ter o tem tudi naglas spregovoriš.

A, kljub temu ne morem mimo zelo znanega reka, ki sem si ga sposodila od neznanega avtorja: »Izrečena beseda je tvoj gospodar, neizrečena pa tvoj suženj.« Kaj nas misel uči, o čem pripoveduje in ali je svarilo? Človek kot bitje, ki razmišlja, ima vsekakor možnost, da pretehta svoje besede preden jih izreče. Gredo iz ust; ko jih nekdo sliši, zapiše, posname, so tam. Ostanejo in o njih se lahko razglablja, polemizira, kritizira ali jih občuduje.

V mnogih časopisnih izdajah se pogosto v posebnih okvirčkih s sliko avtorja ali brez nje pojavljajo misli, ki so jih izrekli znani ljudje. Gre za številne, še kako aktualne zapise o dogajanju danes, tu, pri nas ali nekje daleč, tam v svetu. Nenazadnje pogosto pravimo, da je potrebno reči »bobu bob«. Preprosto povemo to, kar o določenem dogodku ali pojavu mislimo, pri čemer je to lahko tudi zelo pikro ali precej cinično. Svoboda misli nenazadnje pomeni pluralizacijo mnenj.

Nikakor si ne morem predstavljati, da bi imeli o nečem vsi enako stališče, saj se nas pojavi in dogodki dotikajo na različne načine, o njih razmišljamo z videnjem preteklosti, na podlagi lastnih ali tujih izkušenj, pričakovanj, želja, ipd. Seveda svoboda misli in dejanj še ne pomeni, da je absolutna in z ničemer omejena, da si torej lahko privoščimo tudi žalitve, obdolžitve, klevetanja.

Skoraj ni dneva ali tedna, da se ne bi polemično razpravljalo o neki temi. Pa najsi gre za politične parole, dejanja, ljudi, pojave ali dogodke. Pomembno je le, da svojo trditev utemeljiš in si po svoje prepričljiv. Če te kasneje prepričajo drugi, lahko celo sprejmeš njihove argumente, svojo izjavo popraviš, saj nenazadnje trmasto vztrajanje pri nečem kar so morda že ovrgli dokazi, ni pametno, čeprav ti te svobode ne more nihče vzeti.

Z javnim izpostavljanjem svobodnih mnenj se seveda postavimo pred ogledalo javnosti, ki je lahko hudo kritična. In vendar ljudje pred nami tekmujejo v argumentaciji mnenj, pri tem pa so bolj ali manj prepričljivi. Svobodno si izbiramo tudi svoje predstavnike. Pravimo, da so izvoljeni po volji ljudstva. Kaj je tisto, kar ljudi prepriča? Mediji so pri tem nedvomno izredno močni.

Svoje naredijo celo javnomnenjske raziskave, ki sicer brez imen ljudi, ki se za nekoga opredelijo, predstavijo okroglo pogačo, razdeljeno med ljudi z imeni in priimki, ki jim je javnost že poklonila vero. Bodisi, da gre za posameznike ali stranke, pa tudi za odgovore na številna aktualna vprašanja vsakdana. Ko slišimo, da nekomu javno mnenje ni naklonjeno, da se bori s procenti na eno številko, takrat si nehote ali hote že ustvarimo vizijo poraza. Ko se številke dvigajo in je prva višja od druge, pa tudi večja od pet, se zmaga že nasmiha.

Torej, smo kljub svobodi, vsi z marsičem omejeni. Naša svoboda je namreč omejena s pravicami drugih. Svobodno sicer odločamo o svojem življenju, ne pa o tujem, svobodno se gibljemo, a le tam, kjer je dovoljeno, svobodno govorimo, a le tako, da ne prizadenemo drugih, svobodno se odločamo o rojstvu otrok, a le tako, da ne jemljemo pravic živorojenim otrokom, o splavih pa so še marsikje dileme, svobodno se zaposlujemo, a le, če to možnost sploh dobimo, svobodno izbiramo zdravnika, a ne terapij, rokov operacij, zdravljenja in posegov, ...

Svobodno mislimo. Imamo svobodo veroizpovedi in so obdobja in vere, ki jih ljudje ne želijo svobodno kazati. So pa seveda tudi drugačna obdobja. Svobodno ne izbiramo rase, ker so nam jo izbrali drugi. Svobodni smo v politični pripadnosti ali pa je sploh nimamo.

Pogosto radi pravimo, da imamo ljudje t.i. čredni nagon, da torej svojih pravic in svobode ne izkoristimo v celoti, pač pa se prepuščamo staršem, sorodnikom, partnerjem, vodjem, prijateljem ali splošnemu gledanju in ravnanju množice. Sledimo celo slepo, običajno nekomu, ki je močnejši, vplivnejši, absolutistični. In vendar smo svobodni tudi tu. Zakaj smo to storili, je drugo vprašanje. Je vprašanje trenutka, časa v katerem živimo, celo naše volje in želje po tem koliko, kdaj in kako biti svoboden. Čeprav tako radi rečemo, da smo bili v nekaj prisiljeni, pa se je potrebno zavedati, da je vsak »svoje sreče kovač« in vsak varuh svojih pravic. Če jih kdo krši, se podajmo na pot, ki pa običajno ni lahka in ne kratka.

Če naj bi si naše ljudstvo
izborilo pot iz
suženjstva,
ga moramo oborožiti z mečem

in ščitom
ter z oklepom ponosa – z zaupanjem vase
in svoje zmožnosti,
ki temeljijo na trdnem zavedanju,
kaj smo dosegli v preteklosti.

Mary Macleot Bethune

Svoboda je torej pojem, ki si jo lahko vsak razlaga po svoje in vendar bi morali vedeti kaj pomeni.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.