c S
Razmišljanja 10: Uresničujmo enake možnosti
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
18.12.2007 Dan za dnem hitimo po poteh življenja; sami ali v množici, veseli ali žalostni, polni želja ali melanholije, pretreseni, razočarani, kdaj pa kdaj jezni nase ali na ves svet... Pogosto zaradi vsega ne opazimo niti sonca, ki vendar sije in zdravja, ki ga še imamo, pa tudi vsega ostalega, kar nam omogoča normalno preživetje. Dokler ... se ne zgodi nekaj, kar nas opozori, da smo bili pravzaprav zelo srečni. Nesreča, bolezen, invalidnost, ....

Kapljico bolezni občutimo bolj kot sod zdravja.
Hipokrat

V prvi polovici življenja si zdravje uničuješ,
v drugi polovici pa zdraviš.

Joseph Leonard

Če se podre zid, pokličejo zidarja;
če zboli človek, pa bi ga vsi sami zdravili.

Turški izrek

Francoski basnopisec Florian /1755 -1794/ je v knjigi Modrosti srca zapisal:

V nekem azijskem mestu sta živela dva nesrečneža. Eden je bil slep, drugi pa hromih nog. Oba sta bila revna, tako revna, da sta vsak dan prosila nebo, naj ju odreši življenja. Zakaj bi živela v takšni nesreči? Nekoč, ko je slepi prišel prosjačit na glavni trg, je naneslo, da je zaslišal vzklike hromega moža. Njegove mile prošnje so ga ganile. Pa je vendarle našel tovariša v nesreči. Sedel je k njemu. Začela sta kramljati in ko je preteklo nekaj ur, sta že bila prijatelja.

»Jaz imam svoje tegobe, vi pa svoje! Združiva jih,« je predlagal slepi.
»Potem bodo manj strašne.«
»Ojoj,« je odvrnil hromak, »jaz ne morem narediti niti koraka, vi pa ničesar ne vidite. Kakšno korist bi nama prinesla združitev dveh trpljenj?«
»Kaj?« je povzel slepi. »Povsem preprosto! Skupaj imava vse potrebno: jaz imam noge, vi pa oči. Jaz vas bom nosil, vi pa boste moj vodnik. Jaz bom hodil namesto vas, vi pa boste videli namesto mene.«

Dogovor je bil sklenjen v nekaj minutah. Ko sta se odpravila po ulicah novi usodi nasproti, sta jima na obrazih sijala široka nasmeška.


Poučna zgodba; o medsebojni pomoči in solidarnosti, tu le med invalidi, rabili pa bi jo povsod. Kdo sploh smo drug brez drugega? Duševno ohromela bitja, apatična in brez empatije do tistih, ki jih je usoda na nek način zaznamovala in zdravje pustilo na cedilu.

Delamo se, da jih ne vidimo, da niso naš problem, da nismo poklicani za pomoč, zato, da jim olajšamo tegobe vsakdana. Teh celo ne opazimo. Do tistega usodnega dne, ko bo morda tudi z nami drugače. Ko bomo rabili pomoč nekoga in si bomo želeli drugačnih, prijaznejših zakonov, vsakdana brez ovir, ki se nam prej niso zdele tako hude. Nenadoma pa bodo. Prinesla jih bo že starost, kaj šele dodatne težave.

Zato sem se z velikim veseljem odzvala povabilu študentske revije Element, Društva študentov invalidov in Društva distrofikov Slovenije v akciji »Uresničujmo enake možnosti«. Dogodka, ki je bil 8. decembra ob 13.00 uri na Prešernovem trgu v Ljubljani, sta se poleg invalidov na vozičkih in njihovih prijateljev, udeležila tudi novoizvoljeni predsednik države dr. Danilo Türk in ljubljanski župan Zoran Janković.

Povabilo vsem trem je glasilo: ste pripravljeni z nami sesti na invalidski voziček, skupaj ugotoviti kakšna je dostopnost za invalide v mestu? Dr.Türk se je odločil za nagovor, katerega bistvo je bilo sporočilo novega predsednika, da sprejema kritične pripombe invalidov in, da si bo v svojem mandatu prizadeval za vizijo enakih možnosti in skupnih poti do številnih sprememb.

Tudi nagovor ljubljanskega župana je bil obetaven. Ljubljana – mesto, je vsaj navidez prijazna do invalidov, prijaznejša od marsikaterega drugega evropskega mesta, vendar ne tako, kot bi si invalidi želeli, predvsem pa zaslužili.

Po nagovorih vseh treh, namenjenih tudi prisotnim medijem, ki želje po enakosti lahko predstavijo javnosti, sem se odločila sesti na invalidski voziček. S strahom, a vendar. Del poti nas je na vozičku spremljal župan in »šola« je bila izjemna.

Ljudje so nas opazovali predvsem iz radovednosti, ugotavljali kaj se dogaja, čemu je to namenjeno in vendar doumeli bistvo; da gre za akcijo, ki želi in mora nekaj spremeniti.

Kaj smo ugotovili? Da je navidez vse lepo in prav, vendar le, če si zdrav, če ti spodnje okončine omogočajo vstop v lokale in trgovine, četudi je tam več stopnic. Če je treba iti navzgor ali navzdol, vendar peš, na lastnih nogah. Če pa si na vozičku, te to tako zaznamuje, da je stvar popolnoma drugačna. Skoraj ni bilo lokala, kamor bi lahko stopili kar tako, s ceste in brez problemov. Bile so sicer pozitivne izjeme, a žal redke. Mnogi so se šele ob našem obisku seznanili z dejstvom, da se k njim na tak način ne da in obljubili, da bodo postavili klančine, da bodo prijaznejši do invalidov.

Nenazadnje je leto 2007, ki se izteka, tudi leto enakih možnosti za vse in nosi geslo »Uresničujmo enake možnosti, skupaj do sprememb«.

V Evropski uniji je nezakonito diskriminirati na podlagi rase, narodnosti, spola, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti, pa vseeno vidimo in čutimo, da do diskriminacije prihaja. Sama zakonodaja tega ne more spremeniti. Potrebno je spremeniti mišljenje ljudi in njihove aktivnosti, ki bodo usmerjene v lepše, prijaznejše življenje, predvsem pa pravično in enakopravno do vseh ljudi, ne glede na zgoraj navedeno.

11. in 12. oktobra 2007 je v Evropskem parlamentu v Bruslju potekala konferenca o enakih možnostih za vse. Evropska antidiskriminacijska zakonodaja je sicer ena naprednejših na svetu in vendar so številni problemi prisotni povsod. Evropski parlament je ponudil predstavnikom organizacij in marginaliziranih skupin možnost predstavitve svojih izkušenj v enotnem boju proti diskriminaciji. Pomembna pa je seveda preventiva, osveščanje ljudi do drugačnih in vendar potrebnih enakosti.

Tudi dogodek v ljubljanskem jedru pomeni kamenček v mozaiku boja, tokrat za boljši položaj invalidov.

Nihče, prav nihče, ki danes to ni, ne more reči, da se mu to ne bo zgodilo. Škoda bo, če bo šele takrat spoznal, kako hudo je biti drugačen.

Čim večje so pravne spremembe v
družbi, tem uporabnejša je etika.

Dr.Šime Ivanjko

Česar nisi izkusil, ne boš na papirju nikoli razumel.
Isadora Duncan

Izkušnja je neprenosljiva; je kot zastrta luč,
ki sveti samo tistemu, ki jo nosi.

Louis – Ferdinand Celin


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.