c S
VII./3. Da ali ne evtanaziji
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
27.03.2019 Je morda že pravi čas za razmislek o evtanaziji? V zadnjih mesecih se namreč zelo pogosto srečujemo z dilemami o načrtovani smrti, ko ni prav nobene druge realne možnosti. Odpirajo se številna vprašanja, pojavljajo odločna nasprotovanja in močni pomisleki, pa tudi odkrite želje, da bi ta možnost morala obstajati. Življenje je sveto, a le dokler mu lahko rečemo življenje. Bi bila odlična paliativa res dobra protiutež?

                          Resnične bolečine 

                          prezirajo uteho besed.

                                   (Alessandro Manzoni)

Zakaj sploh razmišljam o evtanaziji kot želeni smrti?

Na to so me napeljali številni dogodki. Najprej me je dodobra pretresla zgodba gospe, ki se odpravlja v Švico po zadnjo rešitev svojih neznosnih bolečin. Videli in slišali smo jo na televiziji, se spraševali, zakaj se je odločila za to pot, kako se počuti, predvsem pa, ali ji zdravniki res ne morejo več omiliti strahotnih bolečin. Odhaja na zadnjo pot z letalom. Brez vrnitve. Se je tudi vas tako dotaknila njena zgodba? O čem vse ste razmišljali? 

Zagotovo poznate trenutna močna prizadevanja za uzakonitev evtanazije. Dileme pa se dotikajo mnogo vrednot, zlasti svobode odločanja, pomoči na smrt bolnemu, pa tudi nedotakljivosti in svetosti življenja.

Ob predstavljeni zgodbi so se številnim ljudem prav zato odprla vprašanja: zakaj te možnosti ni v Sloveniji, kdaj bo in ali je res vsako življenje tako sveto, da ti ga ne smejo skrajšati, tudi če se sam odločiš za to, vendar tega ne moreš več storiti ali obstajajo kakšni drugi tehtni razlogi.

Nato je dalj časa umiral oče moje prijateljice. Zdravniki so temu rekli: čudež. Trajalo je veliko dlje, kot so napovedali najbolj optimistični. Ko se je ob njegovi postelji v Ljubhospicu dan za dnem zbirala celotna družina, se je agonija hudo bolnega močno podaljševala. Ob neizmerni skrbi za gospoda, ki je imel s prebivanjem tam res velikansko srečo, pa se ni mogoče izogniti ugotovitvi njegove hčerke - da je bilo zadnjih nekaj dni takih, da si jih nihče, prav nihče ne zasluži. Spraševala se je: ali je to res to, čemur še pravimo svetost življenja? Izgubil je poslednjo bitko, a živel, ker kar ni mogel umreti. Ugašanje pred svojci, telo, ki ni bilo več telo ... je to res nujno? Hči je razmišljala - zakaj? Verjamem ji.

»Zadnji dnevi bi mu morali biti prihranjeni,« je dejala po smrti.

Številni v takih trenutkih trpeče propadajo ob umirajočih in upajo, da bo tega razčlovečenja kmalu konec. Tudi zato jih je vse več, ki upajo na dostojno smrt, pa čeprav s tujo »pomočjo«, ki za zdaj ni uzakonjena.

Čeprav imamo vsi možnost zapisa poslednje volje, ki je v opustitvi aktivnega zdravljenja, nas zdravniki po svoji zaprisegi ohranjajo pri življenju. Pravijo, da so zapriseženi zdravljenju in ne umiranju. Zagotovo. Trenutno jim nikakor ni mogoče oporekati.

Iz tujine, kjer možnost evtanazije ponekod obstaja, sicer prihajajo svarila o zlorabah. Da, žal so tudi te možne. Kje pa niso? Sprašujem pa se, ali jih res ni mogoče preprečiti. Saj vendar ne bi odločal en človek, pač pa širša  komisija. Določili bi stroga, najstrožja pravila in postopek, ki ne bi dopuščal niti ene same napake. Torej brez minimalnega tveganja za napako. Bi to res prepričalo?

Se spomnite dr. Pleterskega, ki je tako milo prosil za smrt in jo poskušal storiti, a samomor, ki je sicer dopusten, mu ni uspel, saj so ga zdravniki rešili? Za kratek čas so spet neživljenju dahnili svoj DA. Čeprav si je to najmanj želel. In njegov duh še danes prosi za uzakonitev evtanazije. Bo kdaj uslišan? Za tako smrt prosi tudi njegov sin, ki ni osamljen. Kaj ob vsem tem reči?

Kaj govori proti? Kakšni so tehtni in razumni razlogi? Možnost zlorab je najmočnejši. Recimo, da bi sorodniki hudo bolnega hlepeli po premoženju in čimprejšnjem dedovanju. Recimo, da ne bi več zmogli ali hoteli plačevati oskrbe doma ali v domu starejših občanov. Še bi lahko našli nekaj razlogov.

Kaj pa zdravstveni stroški vzdrževanja pri življenju? O tem ni dopustno niti razmišljati.

Kljub vsemu bi morala povsod obstajati dobra in uspešna paliativa. Kdaj jo bomo dobili za vsakogar, ki jo potrebuje? Izboljšuje se, a prepočasi.

Spomnim pa se tudi mnogo bolnih, ki jim je vsak dan življenja pomenil veliko. Neizmerno veliko. Zakaj jim ne nazadnje odvzeti možnost čudeža? Nanj tako upajo.

Vsekakor tudi zato besedo evtanazija izrekamo tiho in silno težko, vedno z veliko previdnostjo. Mnogo ljudem namreč zveni moreče in spominja na nekatere medijsko odmevne dogodke, zlasti tiste v tujini, ob katerih se zgrozimo.

Avtonomija posameznikovega odločanja vedno trči ob avtonomijo drugih, ki so mu tako ali drugače blizu.

Dokaj živo se spominjam predavanja tujega strokovnjaka na posvetu Medicina in pravo v Mariboru, bilo je na začetku mandata varuhinje. Ker je želel temo evtanazije zelo nazorno osvetliti, jo je podkrepil z resnično zgodbo. Seveda iz države, kjer je dovoljena.

V bolnišnici se je hudo bolna gospa odločila, kdaj želi umreti. Sklicala je vse ožje sorodstvo in jim to pojasnila. Njeno željo so sprejeli. Na dan predvidene smrti so jo še zadnjič obiskali. Bila je prešerne volje in povsem drugačna kot pred tem. Zbranim, hudo pretresenim sorodnikom, je takoj povedala, da si je premislila in da evtanazije ne želi. Začudenje je bilo veliko. Nekateri so si oddahnili, le vnukinja je tiho vprašala: »Babi, kaj bomo pa zdaj, ko tvoja sestra iz Avstralije že prihaja na pogreb?« Komentar je seveda odveč. Kljub temu si lahko predstavljamo, kakšne dileme je imela ob tem bolnica.

Velja se strinjati z mislijo, da socialna smrt nikoli in pri nikomer ne sme prehiteti telesne. Tudi zato se ljudje odločajo za ne tako znano možnost zapisa poslednje volje pri zastopniku pacientovih pravic, vendar je pot od zdravnika do zastopnika, vključno z overitvijo in deponiranjem izjave, zapletena, marsikdo pa celo ne verjame, da bo njegova volja upoštevana, ko bo to res potrebno.

V preteklosti se je namreč že zapletlo pri nekaterih oporokah, ki niso bile razglašene. Zlorabljena je bila poslednja volja in nastopilo je zakonito dedovanje, ki ga pisci oporoke zagotovo niso želeli.

Kako torej ljudem povrniti zaupanje, kako pravno urediti to področje, da ne bo zlorab ter da bomo življenju in smrti vdahnili spoštovanje, ki si ga zaslužita? Vprašati se je namreč treba, kakšno spoštovanje življenja je v trenutkih, ko na smrt bolni trpi in vendar dolgo ne more oditi, ko živi in vendar ne tako, da bi temu še rekli življenje.

 

                   Smrt izenači vse, neenaki se rojevamo, enaki umiramo.

                                     (Seneka ml.)