Zavoljo ugodnih epidemioloških razmer te pozne pomladi in v zgodnjem poletju, ko se je večina prej strogih ukrepov sprostila, so številna akademska združenja po svetu pohitela z organizacijo konferenc v živo. Gre za periodične dogodke, ki se organizirajo vsako leto ali na dve, tri, štiri leta. V preteklih dveh letih so zavoljo korone vse po vrsti odpadle ali pa so se izvedle na daljavo. Tako sem tudi sam v tem času kar precej potoval, in to večinoma z letali. Toda niti enkrat me pot ni vodila prek Brnika, saj povezav oziroma povezovalnih letov z mojimi destinacijami ni bilo oziroma so bile kombinacije prek Brnika precej slabše kot denimo iz Zagreba ali Benetk. Seveda sem tam tudi sam srečeval veliko, veliko sodržavljanov. V mislim sem se tako pogosto vračal v čase, ko smo še imeli svojega nacionalnega letalskega prevoznika. Kot ga denimo še imajo Hrvati, s katerimi se pogosto primerjamo in jim glede tega lahko upravičeno zavidamo.
Tako vse bolj ugotavljam, da je bil propad Adrie Airways strateška napaka. Pravzaprav, če si nalijemo čistega vina: nekakšna nacionalna katastrofa. To smo deloma že občutili v času epidemije, ko nismo mogli najti letala, ki bi poletelo po zaščitno opremo. Kot narod smo (si) dokazali, da nismo sposobni imeti nacionalnega letalskega prevoznika. Seveda je treba pogledati tudi zgodovino vodenja te družbe, ki je nenehno proizvajala izgubo. Nisem ekonomist, da bi znal oceniti, ali bi se z družbo dalo bolje gospodariti. Če je bila slučajno res »bankomat« za politične nastavljence, ki so predvsem polnilni svoje žepe, namesto da bi gospodarili z družbo v javnem interesu, potem je seveda bolje, da je ta družba propadla.
Toda pri takšni nacionalni letalski družbi se zdi, da ne gre zgolj za poslovno logiko, četudi mora biti ta prevladujoča. Zdi se, da je tu še nekaj javnega interesa, ki se pokaže še posebej pri kakšnih izrednih dogodkih. Celo o nekakšnem nacionalnem interesu bi lahko govorili. Pri takšnem nacionalnem prevozniku se ustanavljajo letalske šole, usposabljajo se piloti, osebje, tehniki za vzdrževanje. Takšen prevoznik tudi prevaža predstavnike ljudstva in državne uradnike na različnih poteh v tujino in tuje v Slovenijo. Da ne govorimo o ugodnih povezavah z velikimi letalskimi križišči, ko iz domačega letališča leti domač prevoznik. To je dobrobit za slovenske poslovneže, turiste in druge, ki iz Slovenije potujejo v tujino in tujce v Slovenijo. Prav so imeli tisti, ki so pred dokončnim propadom Adrie opozarjali, da tuji prevozniki nikakor ne bodo mogli zapolniti teh vrzeli.
Spomnim se sestankov v Bruslju v okviru Evropske mreže sodnih svetov pred leti, ki sem se jih udeleževal štirikrat letno, ko sem se zjutraj usedel na avion na Brniku in vrnil domov isti dan zvečer. Seveda z Adrio Airways. Danes se to prav gotovo zdi misija nemogoče.
Kar ne morem verjeti, da se takšne družbe ne bi dalo voditi kolikor toliko finančno vzdržno. Če pa nekaj malega primakne še država, je to v javnem interesu, saj zagotavlja prometno povezavo iz Slovenije kot tudi v Slovenijo. Pomislimo na vse tiste avtobuse, ki se dnevno na pol prazni vozijo po Sloveniji. Gre za javno službo potniškega prometa, ki se normalno vsaj delno financira iz javnih sredstev.
Tudi manjše države od Slovenije imajo svoje nacionalne letalske prevoznike. Celo določene pokrajine ali province znotraj določenih držav. Tako na primer na Azorih (skupaj približno 240.000 prebivalcev) deluje letalska družba (Sata Azores), ki povezuje devet azorskih otokov med seboj in s prestolnico v Lizboni. Ne verjamem, da je družba pri zagotavljanju tovrstne »javne službe« gospodarsko ne vem kako uspešna, toda tamkajšnjim ljudem je to zaradi velikih razdalj med otoki in oddaljenosti od celine izjemnega, skorajda življenjskega pomena. Seveda pa družba prepelje na otoke tudi ogromno turistov, kar pa je poslovno bistveno bolj ugodno.
Primerjava z Azori seveda ne more biti dobesedna, saj gre za različni situaciji, toda želim izpostaviti, da danes potovanje z letalom ni več nekakšen luksuz, temveč potreba najrazličnejših segmentov prebivalstva, ki jo mora javna oblast zagotavljati. Letalske povezave med deli države seveda ne rabimo, a drugače gre, ko gre za primerno povezavo s tujino. Zelo zanimivo vprašanje bi bilo, kako je to zagotovljeno na nivoju EU in ali smo državljani različnih držav EU v enakem položaju.
Napaka je bilo razmišljati o stečaju Adrie kot o propadu zgolj še ene izmed nelikvidnih gospodarskih družb. Češ, da bo trg saniral takšno poslovno anomalijo. Lahko je to reči za kakšno večjo državo, kot so denimo ZDA, kjer je kopica letalskih družb, ko ob propadu ene posle prevzame druga in potrošniki pravzaprav ne občutijo razlike. Takšnega trga v Sloveniji ni (kar smo tudi ugotovili ob podražitvah naftnih derivatov v primeru v bistvu zgolj dveh ponudnikov). Ob propadu nacionalnega letalskega prevoznika smo prebivalci Slovenije tozadevno pristali v slabšem položaju, kot so denimo prebivalci sosednjih držav. Verjetno smo s tem kot država izgubili tudi nekaj »potovalne suverenosti«.
Da bi napako popravili, si jo moramo najprej priznati. Pa smo tega sposobni?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
