c S
V./31. Dan svetovnih demonstracij
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
19.10.2011 Bosmans pravi, da dobri časi ne padejo z neba. Dobre čase si lahko naredimo sami, vendar ne z denarjem in tehniko, marveč s srcem in dobroto. Le dobri ljudje delajo dobre čase: če vlada dobrohotnost; če molči nasilje; če se blaginja deli; če se ljudje imajo radi; če se najde prostor tudi za kakšno rožo in čas za prijazno besedo.

Kakšne čase živimo? 15. oktober se je že zapisal v svetovni koledar kot dan demonstracij na vseh celinah, s ključnim in jasnim sporočilom: Ne za finančni kapitalizem.

 Je denar res vsega kriv? Kdaj smo mu tako nesrečno podlegli in zakaj je veliki bog?


Ljudje dandanašnji zbolijo zaradi nezdravega načina življenja,

razbitih zvez, onesnažene narave, bolni so zaradi sle po denarju,

 bolni zaradi bolne družbe. Izpodrivanje duhovnega omaje človeka

v koreninah njegovega bivanja. Izpodrinjeni duhovni svet

 privede do največjih opustošenj, do sovraštva, nasilja in obupa.

Phil Bosmans

 

Prvič v svetovni zgodovini se je zgodilo, da revolucija, ali kakorkoli že rečemo protestom, ki so ji podobni, ne prihaja z dna, torej od ljudi, ki nimajo ničesar, pač pa z zlate sredine. Doslej sta bila pogosto prav kapital in ta, torej srednji razred, neke vrste zaveznika. Sedaj so ljudje sredine razočarani, obupani, celo jezni, da ne rečemo kar besni. Sprašujemo se kaj jih je tako razburilo, če doslej niso ravno s prstom kazali na najrevnejše, pa tudi ne na najbogatejše.

Spremljali smo demonstracije v nekaterih slovenskih mestih, pa tudi po svetu. Najhuje se je godilo Rimu, sicer pa minevajo v dokaj mirnem vzdušju, ki pa nikakor ne kaže na to, da bi se ljudje s takim stanjem sprijaznili. Zgroziš se ob podatku, da gre za 99 % nefavoriziranih prebivalcev sveta in en sam odstotek tiste prave, hude elite.

Spominjam se pripovedi mnogih lastnikov manjših trgovin, obrtnikov in ljudi resničnega srednjega sloja, ki so začeli propadati s prihodom velikih, ki jim je cenena delovna sila dežel nerazvitega sveta, tudi tistega, kot smo mu običajno rekli, »pravega juga«, pobrala skoraj ves zaslužek. Spraševali smo se, kako lahko nekje tako kruto izkoriščajo otroke in drugo poceni delovno silo, da ta ustvarja bajne zaslužke na področju dizajniranih oblačil, predvsem pa izdelkov znanih in prestižnih blagovnih znamk. Razmišljali smo o tem kako lahko nekje preživijo ljudje z dolarjem na dan, kakšno naj bi bilo to življenje, ali je sploh človeka vredno. Amerika je za nas, ki tam ne živimo in si tja pogosto niti ne želimo, dežela silnih nasprotij. Pozabili smo na izraz, da bi to lahko bila »Indija Koromandija«, o kateri govorijo pripovedi in pravljice, saj smo poleg nebotičnikov in avenij bogatih, videli tudi številne umirajoče. Na pločnikih, v parkih, brez zavarovanja in socialnih pravic.

Prebudila se je Afrika in medmrežje je dalo pečat množicam, ki so zasedle mnoga mesta, dežele, države. Umikali in bežali so veliki voditelji, ki so uspeli s strahospoštovanjem desetletja vladati svojim podložnikom.

Veliko več kot kdajkoli se govori o vrednotah, med katerimi so ne le imaginarne, pač pa tudi delo, ki bi ga mnogi radi imeli ali vsaj obdržali. Ko prideta 1. september in 1. oktober ter mesta preplavijo učenci, dijaki in nato še študentje, sploh ne veš ali bi bil tako srečen kot nekoč, ko je veljalo, da se učimo za svetlo bodočnost. Kakšna pa je njihova, se večkrat vprašamo.

Minulo soboto sem na nekem dogodku poslušala gospoda, ki je pripovedoval, da so se na delovno mesto, za katero je bila potrebna VII. stopnja izobrazbe, prijavili magistri znanosti in ljudje z doktorati; za eno mesto sto prijav in devetindevetdeset jih bo hudo razočaranih. V našem bloku sem srečala snažilko, ki ji delo sicer ni šlo najbolje od rok, a se je kmalu nanj privadila. Z žalostjo v očeh mi je povedala, da je diplomirala, a mora preživeti. Res je, da je vsako delo častno, a zagotovo je odveč pripoved o tem kako se človek po najmanj šestnajstih letih študija počuti kot snažilka, pa ne v lastnem domu. Kako je dan za dnem pisati vloge s C.V.-ji, če veš, da ti mnogi sploh ne bodo odgovorili, če pa ti bodo, bo odgovor negativen.

Velika revolucija Wall-streeta se širi. Kot bi oživelo staro reklo, ki je včasih krasilo celo osrednji slovenski časopis: »Proletarci vseh dežel, združite se!«

Ko poslušamo o socialnih transferjih, rebalansih in vse večji potrebi po paketih s hrano, na katere dan za dnem čakajo mase ljudi pred dobrodelnimi organizacijami, si lahko zastavimo vprašanje ali niso ljudje celo prej pripravljeni iti na centre za socialno delo, Rdeči križ in Karitas, da dobijo za golo preživetje, se pustiti tožiti za vse ostale obveznosti, ki spadajo k življenju, kot pa pisati prošnje na vse mogoče naslove, da bi se zaposlili in z delom preživeli, saj vedo, da bodo dohodki, če bodo, pod 500 euri, najverjetneje pa jih celo ne bo.

Če pogledamo leta in desetletja, v katerih živimo, lahko ugotovimo, da so nas minuli časi navadili na vse boljše življenje. Avtomobile smo menjali na dve do pet let, odkupili družbena stanovanja, jih preurejali, prodajali in kupovali druga, hodili na počitnice, pa ne le po domovini, pač pa tudi v tujino, želeli več in več. »Duh je ušel iz steklenice in milni mehurček je že počil.« Ni več možnosti imeti več, živeti bolje, se obnašati čedalje bolj potrošniško. Dan za dnem poslušamo, da si bo potrebno zategniti pas, znižati prejemke, se odpovedati marsičemu. Zlato in srebro postajata kovini prihodnosti, nepremičnine niso več dobičkonosne in kaj kmalu se lahko zgodi, da tudi zlata ne bo imel več kdo kupovati. Morda le še tisti, katerih domovanja so že polna zlatih kljuk.

Spominjam se časov, ko so mnogi zatrjevali, da se vsakomur v njegovem življenju zgodi vsaj ena vojna. Mi je k reči nismo doživeli; že tista kratka – slovenska v letu 1991, je bila za nas dovolj velik šok. Menili smo, da smo tako zreli in odgovorni, da si je niti Slovenija in Evropa ne more in ne sme več privoščiti. Sedaj, ob pogledu na številne demonstracije in dvig množic, pa se sprašujem, ali bodo privedle do tihe revolucije, ki bo spremenila kapitalistična razmišljanja nekaterih ali je možna celo vojna, ki pa si je ne predstavljam s pehoto in tanki.

Prebrala sem, da tako kot je cvetje vezano na primerno nego in klimo, v kateri lahko uspeva, je tudi razcvet človeka odvisen od okolja v katerem živi in raste. Pomembni so odnosi in sporazumevanje ter zaupanje med ljudmi. Tega zagotovo dandanes ni veliko, saj je svet prežet s pohlepom in nezaupanjem. Protesti v več kot 82-ih državah sveta in na vseh celinah so bili ponekod nasilni, drugje mirni, a vsi sporočajo le eno; da tako pač preprosto ne gre več naprej.

Zato bo potrebno od besed preiti k dejanjem. Vsak bi se moral zamisliti nad seboj, nad svojim življenjem, prihodnostjo, ki ni več tako zanesljiva. Kakšna bo, kdo nas bo vodil, kdo pomagal  kdo reševal in kaj bo čez deset let, so vprašanja za milijon dolarjev, na katera pa bo potrebno odgovoriti brez teh nagrad.

Z znanjem smo segli visoko, celo najvišje. Dan za dnem novi izumi, knjige, učbeniki, znanost je ušla v neslutene višine. In zato se je treba vprašati:«Kako jo obrniti sebi v prid?« Kaj storiti, da ne bodo mnoga znanstvena odkritja in dognanja le mrtva črka na papirju. Sestankujejo »pameti in glave« celega sveta. Ministri, predsedniki, voditelji, vzhoda, zahoda, severa in juga. Ali res ne zmorejo sprejeti sklepov, ki bi rešili človeštvo pred pohlepom enega procenta ljudi, da bi preprečili, da bi Wall-street postal War-street?  

Volilna pravica bi morala postati volilna dolžnost.

Če so iz kakršnega koli razloga očitno

in nezaslišano kršene moralne norme

na kakšnem družbenem področju, npr. v politiki,

se bodo začele te norme kot domine podirati

tako zagotovo, kot noč sledi dnevu .

V športu, kulturi, izobraževanju, vojski,

v  poslovnem svetu in v vladi.

Margaret Halsey


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.