c S
Aktualno: I. Uvod
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
11.11.2008 Če ste bili morda danes dopoldne še polni misli o finančni krizi, ki je zajela svet in ste se spraševali kdaj bo na višku in kdaj dosegla tako pričakovano dno, da bo moč spet začeti upati o dvigu, je morda ta hip na internetnih straneh številnih medijskih hiš že nova top novica; smrt pod streli, bomba, potres, zrušeno letalo ali strup v živilih.

Kaj narediti z novicami? Jim slediti ali se jim ogniti? Kaj je sploh aktualno? Je včerajšnja novica že stara? Koliko jih sploh prenesemo?

Nenavadno, nedoumljivo človeško življenje.
So dnevi, ko sije sonce in ne veš, zakaj?
Zadovoljen si. Vidiš dobre, lepe strani življenja.
Delo ti gre od rok, vsi so do tebe prijazni. Ne veš, zakaj.
Mogoče si našel dobrega človeka
in se počutiš razumljen in varen.
Misliš si: Tako naj ostane, ta mir, to pravo veselje.

                                Phil Bosmans

Vsi smo se nedvomno ob zgornjem tekstu spomnili predvsem lepih in prijaznih dogodkov. Uspelo nam je. Delo smo opravili, odšli na dopust, imeli lepo vreme, kraji so bili čudoviti, ljudje prijazni. Morda se spominjamo mature svojih otrok, kakšnega posebnega službenega podviga, diplome, magisterija, doktorata, morda le preprostega izleta v hribe z ljubljeno osebo, prijateljem, kolegom. Tudi, če se ni zgodilo nič od gornjega, smo bili kdaj srečni kar tako. Ker se preprosto ni zgodilo nič slabega. Pohajkovali smo po mestu, si ogledovali izložbe, odšli na kavico, … Včasih je potrebno tako malo, da je človek srečen.

Če sreča traja predolgo, si že mislimo, da se bo nekaj zgodilo, da tako pač ne more biti. Zato pogosto nesrečo prikličemo kar sami. Veliko imamo opraviti s seboj in prav lastno nezadovoljstvo se širi v našo okolico. Nedvomno ni težko dobiti somišljenike, ki bi kritizirali, ki bi rekli, da tako res ne gre več naprej, da tako slabo še ni bilo, da gre vse rakom žvižgat, … če ponagaja še vreme, ki jeseni kar kliče po turobnosti, je lahko tudi tako.

Kot da bi presvetlo sonce pritegnilo nase oblake –
tako nerazložljivo pade nate žalost.
Vse se ti zazdi črno.
Misliš, da te drugi več ne marajo.
Brezsmiselno iščeš vzroke za sitnarjenje in
tarnanje, za zavidanje in obtoževanje.
Misliš si: To bo trajalo večno.
In ne veš, zakaj. Mogoče si preutrujen,
pa tega ne veš.

Zakaj mora biti tako?
Ker je človek košček narave, s pomladnimi in jesenskimi dnevi,
s toploto poletja in zimskim hladom.
Ker človek sledi ritmu morja: plimi in oseki.
Ker je naše bivanje nenehno menjavanje življenja in smrti.
Če to dojameš, lahko greš dalje, poln poguma, poln zaupanja,
kajti tedaj veš: vsaki noči sledi jutro.
Če se s tem sprijazniš in to sprejmeš,
boš ob teh vzponih in padcih našel vedno večjo globino,
vedno večje veselje do življenja.

                                Phil Bosmans



Tako smo v gornjih naukih našli prenekater odgovor. Preveč patetično bi bilo, če se naše razpoloženje vsaj malo ne bi menjalo, da silnim vzponom ne bi sledili tudi padci. Potrebni so za našo rast. Prav tako so potrebne kritične novice, kolumne, razprave in eseji. Dandanes jih prebiramo že vsepovsod. Skoraj ni revije, ki ne bi imela kolumnista, ki ne bi opozarjal na trenutno situacijo, ki ne bi dajal ljudem misliti, ki jih ne bi opominjal in tu in tam razumel. Nekatere kar težko čakamo, saj vemo, da njihove kritične kolumne izidejo točno ob določenem dnevu v tednu. Pogosto ugotavljamo celo to, da zadenejo, kot radi pravimo »z žebljico na glavico«.

So seveda tudi zapisi, ki nas razburijo, ki nam niso pogodu, z nekaterimi se ne strinjamo. In vendar so ta hip še kako aktualni. Prav je celo, da beremo različno čtivo; revije, časopise in komentarje vseh vrst, za povrh pa tu in tam, morda celo pri frizerju pokukamo še v kakšno pogrošno, rumeno zadevo, ki nam da nenazadnje misliti, da ima prav vsak časopis svoje bralce, da ljudi ni moč prisiliti, da bi brali le o kriminalu, gospodarstvu in politiki, saj imajo celo moda, kozmetika, hujšanje in lepota na tisoče privržencev.

Nenazadnje je to tudi demokracija, da misliš, govoriš in bereš to kar želiš. Da ti nima nihče pravice vsiljevati svojih idej, da lahko nekatere preprosto zavrneš, se ob drugih nasmehneš in ob tretjih razjeziš. Morda pa tudi to ni treba, saj veš kam »pes taco moli« in jih preprosto ne vzameš v roke. Pustiš jih tam ali pa jih celo iz nabiralnika ljubeznivo preložiš kar v koš pri vhodu. Bodo pa vsaj za star papir, malo prej kot bi bili, če bi jih nekaj dni brali.

Že nekaj časa, na novi hoji v službo, mimo železniške in avtobusne postaje, spremljam množice ljudi, ki dnevno z vseh mogočih kupov jemljejo Žurnal 24. Vestno, natančno, nikoli ga ne pozabijo. Pa sem jih začela posnemati in nastal je obred. Med potjo že rahlo ošvrknem prvo stran, kasneje še notranjost in zelo hitro imam vsaj tri, če ne kar več, tem za komentar in razpravo. Dnevi pa tečejo in vse več je spoznanj.
To je le eno izmed njih.

Ne sprašujem več, kaj je življenje. Vem, kaj mi sporoča
hudournik, ki drvi po koritu v dolino, vem, kaj mi pripoveduje
reka, preden se izlije, vem, kaj so spokojne globine morja.
Vem, da izgubljam bitko s časom in življenjem. Mar odličen
bojevnik na bojnem polju prešteje svoje sovražnike, preden se
spusti z njimi v boj? Ali ni sladkost boja pogum in vera v zmago
tudi takrat, ko nas življenje in čas s svojimi udarci neusmiljeno
zbijata na tla?

                                Rudi Kerševan


O aktualnih dogodkih pa naslednjič, ko začnem zares.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.