c S
Ob prihajajočih volitvah v Državni zbor
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
13.04.2022 Ko se bosta spet obrnila dva tedna, bomo že vedeli, kakšni so rezultati državnozborskih volitev. Sedanja postava, ki je skozi svoj mandat šla skozi neverjetno zapleten družbeni položaj, v katerem je bilo na preizkušnji marsikaj, se bo skoraj gotovo spremenila. Nova bo pokazala, kako ocenjujemo delovanje celotne države v tem času. Nobene dileme namreč ni, da so bili v obdobju mandata tega Državnega zbora močno zamajani in pretreseni temeljni koncepti ustavne ureditve.

Posegi v ustavno zavarovane pravice, ki jih je terjala pandemija, so odražali nekaj, kar je prisotno že desetletja, vendar ni bilo problematizirano, ker so zadeve lahko potekale tako, da je državni, pravzaprav pravni sistem, deloval do določene mere inertno. Enostavneje povedano, stvari so potekale, ne da bi se država morala aktivneje vključevati v celotno dogajanje. Prav zaradi tega so v prejšnjih časih ideje o nepotrebnosti marsikaterega segmenta državne organizacije imele določeno težo. Odstranjevanje ovir, debirokratizacija, deregulacija itd., edina ovira do svetle prihodnosti se je pravzaprav zdela prav država in njen aparat.

A časi krize zaradi pandemije in nenazadnje obdobje, ko bo potrebna odprava vseh težav, ki jih je ta povzročila, so terjali večjo aktivnost prav državnega aparata. Ravno tistih segmentov, ki bi naj sploh ne bili potrebni. Javno zdravstvo, javno šolstvo, socialna pomoč in aktivno ustvarjanje podlage za uspešno delovanje gospodarstva, vse to se je zahtevalo in terjalo iz vseh koncev. Pokazalo se je tudi, da je od vseh stvari najlažje aktivirati represivno stran države ter da vsa represija ne more v celoti obvladovati javnega mnenja in še manj vzdušja. Sodišča sedaj marsikaj tega, kar je represivni aparat uveljavljal brez pravega razmisleka, odpravljajo. Nekaj posegov je moralo spodrezati že tekom izvajanja celo Ustavno sodišče in to v primerih, kjer bi moral to preprečiti relativno enostaven uvid v smisel in sporočilo ustavne ureditve.

Človek bi pravzaprav pričakoval, da se bomo iz vsega nekaj naučili. Da bo na neki točki prišlo do spoznanja, da krizne razmere samo določneje pokažejo trdnost celotne državne strukture in da je potrebno zelo razmisliti, kako jo izgraditi, da dosega svoje cilje na splošno sprejemljiv način. Predvsem pa, da ni igračka v rokah vsakokratne garniture, ki ji je zaupana v vodenje v nekajletnem mandatu.

Ko gledam predvolilno dogajanje in nastopanje političnih strank, ne vidim (žal) ničesar, kar bi me prepričalo, da obstaja neko koherentno razmišljanje o pomenu in namenu delovanja države. Sicer si že dolgo ne delam več utvar o tem, da bi kdo, ki je aktiven na političnem parketu, resnično razmišljal „za narodov blagor“. Osebno poznam kar nekaj ljudi, ki so v politično dogajanje neposredno vpleteni ali celo zasedajo vidne funkcije na lokalni ali celo državni ravni. Komunikacija z njimi me na žalost ne prepriča, da se nam lahko v kakršnikoli smeri nekaj pametnega obeta.

Skoraj dve desetletji je, kar sem ob zaključku študija citiral nemške avtorje, ki so govorili o problemih t. i. "demokracije za glasove volivcev" oz. "Stimmungsdemokratie". Slednje se je opisovalo kot dejstvo, da poslanci, kot predstavniki posameznih političnih strank, namesto da bi delovali kot govorniki določenih interesnih grupacij, raje delujejo preko praznih ideoloških obrazcev, zgolj z namenom pridobivanja glasov. Da gre za t.i. "televizijsko" demokracijo, katere osrednji moment je redukcija javnih debat na golo diskreditacijo drugih v očeh javnosti.

Danes smo daleč od tega, kar je recimo domneval Radbruch.1 Ta je dejal, da stranke, tudi če upoštevamo, da izhajajo iz lastnega interesa (torej uspeha pri volitvah), „ne morejo drugače kot ostati vezane na idejo, ki predstavlja njihovo oporno točko, se pravi, da v trenutku, ko se interes sklicuje na neko idejo, povzroči slednja, da se delovanje stranke odvija po logiki te ideje, tudi proti interesu, ki je idejo sploh obudil k življenju“. Radbruch je takrat tudi zapisal, da je ideja, ki vodi izoblikovanje in oblikovanje interesa, tako kot duhovi, ki jih sicer lahko prikličeš, a kar tako poslati nazaj, jih ne moreš, kot je to izraženo pri Goethejevem Faustu.

Danes bi se vprašal, kakšne ideje sploh so, ki se jim sledi? Še zgoraj navedenih „praznih ideoloških obrazcev“ ni zaslediti. Namesto tega imamo obraze in like, ki naj jim sledimo in upamo, da se za temi obrazi skriva neka poduhovljena oseba, ki nas bo popeljala v svetlo prihodnost.

Še več, ideje, ki bi, prosto po Radbruchu, terjale od tistih, ki jih proglašajo, ustrezno ravnanje, se lahko pokažejo kot, ne samo politično, temveč celo pravno tveganje. Pri tem mislim na odločitev Ustavnega sodišča Ps-1/22-39 z dne 10. marca 2022, ki je moralo pojasniti, da ideje, kot take, potrebujejo svoj prostor in da je:

Eden od bistvenih pogojev za obstoj in delovanje demokratične družbene ureditve ... vzpostavitev in omogočenje svobodne javne razprave o vprašanjih, ki jih izpostavljajo različni svetovnonazorski in politični tokovi ob soočanju različnih mnenj. Ta razprava lahko vključuje tudi izražanje grobih in provokativnih stališč, ki v delu družbe niso sprejeta z odobravanjem. To so zahteve pluralizma, strpnosti in splošne razgledanosti, brez katerih ni mogoče govoriti o demokratični družbi.“2

Da se razumemo, ne propagiram idej strank, ki so bile deležne posega pred Ustavnim sodiščem. Gre za to, da je za marsikatero politično stranko „pametneje“, da ostaja pri ideoloških puhlicah, ki je sploh ne morejo spraviti v podobne težave. Tako je bolje, da porine naprej neko persono, za katero ustrezne PR službe s telefonskimi anketami ugotovijo, da se lahko dobro „proda“ in se nato čaka na ustrezne rezultate. Vse kar je je potem „luk i voda“ in nič, kar bi imelo kakršnokoli že substanco. Ta prava substanca je skrita med vrsticami in razkrita zgolj v neformalni komunikaciji, kjer vsi vedo, kaj „naši“ v resnici mislijo, ker „javno seveda tega ne smemo, bi nas križali“.

Vse kaže, da prihajajo nad nas še večje težave, kot je bila pretekla pandemija, volitve po svetu pa tudi, da je potrebno razmisliti tudi o tem, kako vključiti eksistenco lastne države in njenih interesov v svetovno dogajanje. Pri tem prazno govorjenje in medosebni obračuni, ne pomagajo prav nič.



[1] G. Radbruch: Filozofija prava, 2001, str. 95.

[2] Ustavno sodišče Ps-1/22-39 z dne 10. marca 2022, točka 32. obrazložitve


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.