c S
VI./17. Evropski dan boja proti trgovini z ljudmi
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
16.10.2013 18. oktobra Evropska unija že sedmič zapored obeležuje Evropski dan boja proti trgovini z ljudmi. Pojav predstavlja hudo obliko kršitve človekovih pravic, zlasti do dostojanstva in osebne svobode. Trgovina z ljudmi je v zadnjem desetletju presegla dvajset milijonov žrtev, od tega je bilo skoraj šest milijonov otrok.

Ne gre je povezovati le s spolnim izkoriščanjem, temveč tudi z odvzemom organov, služabništvom, prisilnimi zakonskimi zvezami, beračenjem ... Kako ukrepati, kako jo zajeziti in kaj narediti tudi na ravni pregona storilcev kaznivih dejanj?

 

Veliko je stvari,

ki jih moram še

dokazati.

Ena izmed njih je,

da lahko

brez strahu

živim svoje življenje.

(Oprah Winfrey)

 

Zagotovo je trgovina z ljudmi ena od tem, ki ji doslej ne pri nas ne v svetu še nismo posvečali dovolj pozornosti. Bila je tabu tema, zlasti za tiste, ki so jo doživljali, saj se o njej tako kot o spolnih zlorabah, ni govorilo. Izgledalo je, da se dogaja nekje v podzemlju, v nočnih lokalih, pa še to tako močno prikrita, da tega sploh ne opazimo. Ko se je začelo govoriti o najbolj dobičkonosni obliki kriminala, ki prinese na desetine milijard evrov dobička, smo jo spet povezali z ženskami in otroki, kot predmeti spolnega izkoriščanja. Šele nato je sledilo prisilno delo in druge oblike; zlasti o trgovini z organi se je le redko govorilo. Glavne žrtve so bile brez dvoma ženske in deklice, tvegana področja zanje pa predvsem Romunija, Bolgarija, Madžarska in tudi Poljska, medtem ko je bilo največ žrtev iz dežel Rusije in Ukrajine, pa tudi Nigerije, Kitajske in Vietnama.

Spominjam se grozljivega filma, ki je prikazoval zgodbo romunske matere dveh deklic in obiska petičnega tujca, ki je takoj vzbudil zanimanje z revščino prežete družine in edine hranilke, ko ji je ponudil, da bi starejši hčerki omogočil študij plesa v tujini. »Odkupil« jo je za skromno vsoto, ki pa je njeni mami in sestri omogočila preživetje. V tujini je bil takoj po prihodu posnet film, v katerem je igrala starejša hčerka v baletni preobleki veselo in srečno dekle, a je bila to le kratek čas. Film nam je razkril grozo njenega spolnega izkoriščanja, brutalnih dejanj, prodaje, ponižanja, razčlovečenja. S filmom se je trgovec vrnil v domačo vas in ga predvajal, sicer nekoliko skeptični materi, z edinim pogojem, da odpelje še drugo hčerko. Zgodilo se je prav to. Materin obraz ob slovesu in posnetek na smrt prestrašene in popolnoma uničene starejše hčerke tam daleč v svetu, sta zgovoren dokaz, kako revščina uniči in izniči človeško življenje. V  svet groze in trpljenja ter teptanja vseh človekovih pravic sta tako odšli njeni hčerki, sama pa je menila, da jima je omogočila lepše in boljše življenje, zase pa najskromnejše preživetje. Beda trgovine z ljudmi se je v filmu pokazala v vseh razsežnostih.

Sprejeta Direktiva o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev, je sicer korak v pravo smer, države jo morajo najprej prenesti v svoje pravne rede, nato pa seveda poskrbeti tudi za kazenski pregon storilcev, predvsem za preventivo in pomoč žrtvam, ki se morajo ponovno vključiti v svoje normalno življenje. Pomembna akta sta Protokol Združenih narodov iz Palerma o trgovini z ljudmi in Konvencija Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi.

Seveda se v ospredje postavlja vprašanje odkrivanja žrtev, pa tudi zaščite otrok, s katerimi se prav tako trguje, zagotavljanje informacij o pravicah žrtev, pa tudi dejavnosti po vsej Evropski uniji, ki vodijo k izboljšanju, ozaveščenosti in vzpostavitvi uspešnih programov za preprečevanje trgovine. Posebnega pomena je tudi razumevanje novačenja žrtev preko spleta. Gre za program, ki vzpodbuja varnejši internet, predvsem pa za osveščanje bodočih žrtev, ki jih privlačijo zaposlitve v tujini, kjer naj bi nastopale kot plesalke ali kabarejske umetnice, pa tudi manekenke na modnih pistah.

V zadnjem času se srečujemo s prav posebno obliko trgovine z ljudmi, ki jo predstavlja novačenje delavcev preko različnih agencij, v ozadju katerega je zgolj izkoriščanje brez ali s skromnim plačilom. Gre za trgovino s sodobnimi »sužnji«. Tudi tragedija ob obalah Lampeduze – italijanskega otoka, je zagotovo pretresla svet, saj ni edina. Dan za dnem nove ladje in gumenjaki, ki jih valovi premetavajo po morju in mnogi, ki popadajo s starih ladij, tudi utonejo. Tako je papež Frančišek, ko je Lampeduzo obiskal pred kratkim, celo menil, da na dnu Sredozemlja leži najmanj 20.000 trupel, ki so jih iz Afrike v Evropo zvabile želje po lepšem življenju in zaslužku, medtem ko doma vladajo vojne in lakota. Tudi tu gre za prisotnost številnih tihotapcev s človeškim blagom. Reveži plačujejo, da bi pomagali svojim najbližjim, a se ti ne rešijo, pač pa obupani ugotovijo, da je lepši svet predaleč in cena zanj previsoka. Mnogi želijo zgolj preživeti, a se jim tudi to ne izide. Prevečkrat je bilo že zapisano, da je denarja in blaga za normalno preživetje na svetu dovolj, le nenormalno je porazdeljen. Nekateri imajo vse, drugi nič, sredina je čedalje ožja.

Tudi zato je trgovino z ljudmi tako težko preprečevati, kaj šele preprečiti. Odvija se opazno ali neopazno, tudi tu ob nas. Njene žrtve, zlasti, če gre za zlorabo prostitucije kot kaznivo dejanje, običajno molčijo ali celo zaščitijo storilca, ki jih je »rešil« in jim vsaj nekaj plačal, čeprav so želele bistveno več. A, nočejo ga obremenjevati, spraviti v postopek in pregon in s tem kaznovati. Posel zato cveti in preštevilni storilci ne dočakajo sodnega epiloga, ali so celo oproščeni. Krivi, a vendar brez dokazov, ki bi to potrjevali.

Naivnost ljudi je neizmerna, pa čeprav na pasti opozarjajo številni mediji. Spominjamo se lahko tudi mnogih agencijskih delavcev, ki so dneve in tedne spali pred konzulati, celo v Ljubljani, da bi dobili dovoljenje za vstop v svet boljših zaposlitev. A, od tam so se čez čas vrnili hudo razočarani. Brez denarja zase in najbližje, ki so jim želeli pomagati.

Izkoriščanje ljudi, njihovega dela, premoženja, teles, znanja in psihe, je neizmerno, zato je dejanja težko preprečevati in se lahko odpravljajo le posledice, če za žrtve zvemo in do ustreznih organov, predvsem nevladnikov sploh pridejo. Trgovina z novodobnimi sužnji je tako prisotna marsikje, države ne uspejo ali celo ne želijo sprejeti preprečevalnih ukrepov, direktive in konvencije so papir, s katerim si ni moč pomagati.

Med sodno prakso velja vodilni primer Rantseu proti Cipru in Rusiji, v katerem je Evropsko sodišče za človekove pravice 7. januarja 2010 odločilo, kaj so ustrezni standardi učinkovite policijske oziroma sodne preiskave v primeru smrti domnevne žrtve trgovine z ljudmi. Ugotovili so, da je Ciper odgovoren za kršitve pravice do življenja iz 2. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, pa tudi, da sta Ciper in Ruska Federacija odgovorna za kršitev prepovedi suženjstva in prisilnega dela iz 4. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, tudi pravice do svobode in varnosti iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tako omenjena sodba opozarja, da trgovina z ljudmi sama po sebi spada na področje uporabe 4. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o prepovedi suženjstva in prisilnega dela. Znan je zapis, da je trgovina z ljudmi kriminalna dejavnost z zelo majhnim tveganjem, a visokimi zaslužki, saj ti znašajo letno preko trideset milijard dolarjev. Tako na območju EU obsega več sto tisoč ljudi letno, kazenskih postopkov, ki jo obravnavajo, pa je žal premalo.

Zagotovo je pomembna vključitev medijev, ki lahko pomagajo pri seznanjanju javnosti, zlasti osveščanju mladih; osnovnošolcev, pa tudi srednješolcev in študentov kot ciljne populacije žrtev.

Zato še zdaleč ni dovolj, da o tem govorimo le enkrat letno, ob dnevu ali tednu, ki je namenjen seznanjanju ljudi s to problematiko, pač pa dnevno, da doseže vse, ki bi tudi utegnili biti žrtve. Teptanje človekovih pravic je tu izrazito, saj cilj bogatenja, ne pozna in se ne meni za sredstva, s katerimi je dosežen.

Nevidnost problema in neodzivnost ljudi nanj zavirata še tako dobre ideale tistih, ki se poklicno ali prostovoljno ukvarjajo z eno največjih trgovin sodobnega časa. Odnaša življenja, svobodo, mir, ruši odnose, tepta človeške duše, a mnogim prinaša bogastvo. Zato nikoli ne smemo biti zadovoljni s tem kar naredimo, ker bi morali zagotovo narediti še več.

     Kličejo nas mogočne stvari –

osvoboditev žensk,

vzgoja otrok, preprečevanje sovraštva,

umorov in revščine – vse to in še več.

Toda ti pozivi pomenijo delo in žrtvovanje.

 

Ko bi vsaj našli pot, da bi izpolnili to nalogo.

 

(W.E.B.Dubois)