c S
III./9 Darovati; kdaj, kaj, koliko in komu?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
29.07.2008 Ali dobrodelnost osrečuje tiste, ki darujejo ali resnično pomaga obdarjenim? Jim je pametno le darovati, ali bi jih je pametno naučiti živeti z lastnim delom in zaslužkom? Ali ga sploh imajo? Delo in plačilo. Kaj pa tisti, ki morajo zaprositi za pomoč, ker imajo tako nizke dohodke, da jim to onemogoča preživetje? Je revščina tu in zdaj?

Se obdarjenci lahko počutijo manjvredne, razgaljene, kako je s hvaležnostjo, ali je sploh potrebna? Če daš, daj iz srca in ne zato, da bi pričakoval veliko zahvalo. Ta te celo lahko obremenjuje.

Na dišeči cvetki sta se sešla čmrlj in čebela. »Oj, čebela,« pravi čmrlj. »Kako si ti suha! Poglej mene, kako sem debel in rejen! Kaj pa delaš z medom, ki ga nabiraš po cvetju? Ga poješ sama?«
»O ne,« odgovori čebelica, »jaz ga dajem tudi drugim.«
»To si bedasta,« reče nato čmrlj, »jaz ga pa sam pojem. Čemu bi ga dajal drugim? Zato sem pa tudi obilen in rejen, hm, ti si pa kot trska!«
»Naj bom kot trska, zato me pa ljudje ljubijo bolj kot vse druge moje vrste, tebe pa se bojijo in te ne marajo,« odgovori čebelica in odleti proti panju.


NAUK

Dobrota osrečuje.

Ne mine dan, da ne bi slišali za kakšno dobrodelno prireditev. Prireja se plese, avkcije slik, denar se zbira z namenom, pomagati družinah, ki so jih prizadejale poplave, ki jim je zgorela hiša, katerih člani so ostali brez službe, družinam z invalidnimi in prizadetimi otroki, … Seveda se vedno postavlja vprašanje kaj pravzaprav pomeni dobrodelnost. Nekateri ljudje se pogosteje lotevajo dobrodelnosti, drugi redkeje, nekateri nikoli. Med slednjimi je kar precej bogatašev, ki morda na ta način ne želijo svojih predstavitev in neprijetnih vprašanj o tem koliko imajo pod palcem. So pa seveda izjeme, ki z veseljem povedo, kdaj, koliko so darovali ter za kakšen namen. Pri darovanju seveda niso najpomembnejše vsote, ki naj bi bile vrtoglave, saj tudi skromno darovanje osreči oba; obdarjenca in darovalca.

Še vedno veliko ljudi v čisto dobrodelnost ne verjame. Skeptični so do tega, da pride denar v prave roke, zdi se jim, da je vse preveč posrednikov, da nekateri tudi pri dobrodelnosti, služijo »denarce,« da reveži vse premalo dobijo in prihaja do izigravanj.

Žal nas preteklost uči, da se tudi to vse to prerado dogaja. Pod krinko dobrodelnosti pripraviš prireditev, izkupička pa je bore malo in tako je namenjen vsem, razen tistim, ki bi jim moral biti.

Zato take zgodbe mečejo slabo luč na vse ostale, dvomi so veliki, ljudje pred dilemo ali sploh še komu dati.

Pomembno sporočilo za tiste, ki bi se akcije radi udeležili, pa omahujejo, je, da lahko na to pot sami aktivno stopijo. Kljub varovanju osebnih podatkov, tisti, ki pomoč nujno rabijo, nedvomno nimajo nič proti, če se za pomoč njim odloči konkretna oseba, ki jih obišče, se prepriča o njihovem materialnem stanju in pomaga na način, ki je njej in njenim najbližji, tako torej odpade vsak dvom, da denarja oziroma predmetov niso dobili tisti, ki so jim bili namenjeni.

Seveda je lepo, če lahko po večji akciji, ki je običajno posledica hudega dogodka, celo vidimo rezultate. Zgrajene hiše, postavljene prikolice, hrano, oblačila, obutev, knjige, igrače in še kaj, kar razveseljuje obdarjene.

Ponovno razmišljam o ideji, da bi imeli dan dobrodelnosti, poseben dan v letu. Tako kot imamo številne praznike in dneve spomina na marsikaj. Na ta dan bi vsak zaposleni oziroma tisti s premoženjem, dal en sam evro (morda s poslanim SMS) in pomislite – dobili bi vsaj en milijon evrov. Takšna vsota za tako majhen prispevek posameznika. Vsak bi to lahko storil, kdor bi želel več, bi pač na ta dan poslal več SMS-ov. Lahko bi dobili tudi dva milijona evrov. Pod budnim očesom komisije, ki bi jo sestavljali ljudje različnih poklicev iz organizacij za pomoč, pa tudi »navadni« občani, bi lahko rekli, da je zadeva čista in transparentna. Vsako leto bi tako denar namenili številnim projektom. Morda podprli enega in to v celoti, ali pa denar razpršili. Stvar dogovora, seveda.

In tako bi se vse leto veselili, čakali sporočil koliko je bilo zbranega denarja, kako bo denar porabljen in kaj bo iz njega nastalo.

Sem za dosledno preverjanje porabe, kontrolo, nadzornike, da ne bi kdo kaj očital.

Tako bi imelo mnogo ljudi občutek, da so pomagali, čeprav s skromnim prispevkom, ker več ne zmorejo. Tudi to je učenje dobrodelnosti, za odrasle, zlasti pa za otroke. Učiti se morajo tudi dajati, ne le sprejemati.

Kaj torej še reči za zaključek?

Dobrota je zlata veriga, ki povezuje človeštvo.
Johan Wolfgang von Goethe


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.