Phil Bosmans je v eni izmed knjig zapisal:
»Mnogo ljudi se koplje v izobilju in nenadoma ne vedo več, kaj bi s seboj in svojim življenjem. V bogatih deželah se mnogo mladih ljudi požene v smrt, medtem, ko se v deželah, kjer vlada lakota, taista mladina poganja za vsako skodelico riža, da bi ostala pri življenju! Kakšno presunljivo opozorilo!
Srečujemo vedno več nesrečnih, malodušnih, obupanih ljudi. Bolni postajajo zaradi bolnega načina življenja, bolni zaradi porušenega življenjskega ritma, bolni zaradi onesnažene narave, bolni zaradi nenaravne prehrane, bolni zaradi poveličevanja vrednosti denarja in posesti, bolni zaradi bolne družbe.
Razvijamo se v družbo, kjer mora za eno polovico ljudi socialno skrbeti druga polovica. Svetovalni uradi, socialna skrbstva, ambulante, zatočišča, domovi: moderne popravljalnice ljudi z velikanskim arzenalom terapij. Ogromno dela in stroškov, navsezadnje pa je vse to le: krpanje.
Pomagati bolnim ljudem živeti v bolni družbi, ki jih dela še bolj bolne, je začaran krog. Obstajal bo vse dotlej, dokler ne bo očiščevalnih postaj, ki bodo obnovile in ozdravile ozračje javnega življenja in notranjost ljudi.
Postati moramo novi ljudje, ljudje s povsem novim pogledom. Ljudje, osvobojeni grabežljivosti in sovraštva. Ljudje, ki so zadovoljni z malo in imajo čas za stvari, ki jih ni mogoče kupiti. Začeti moramo graditi veliko hišo, v kateri bodo vsi ljudje dobrodošli in bodo drug z drugim lomili kruh prijateljstva. Hišo, v kateri bodo ljudje izžarevali toliko topline, da se noben otrok nikoli več ne bo rodil v mrazu, da nobenemu človeku nikoli več ne bo treba živeti v mrazu in da nobeden več ne bo umrl v mrazu in sam«.
Koliko presunljivih resnic, bi rekli. Nanizane ravno ob pravem času, ko se sprašujemo od kod prihajamo in kam gremo.
Po decembrskem presunljivem umoru na severovzhodu Slovenije, ko je pred očmi otrok umrlo zelo mlado bitje – njuno mama, se je vsulo. Kot plaz. Na Beli obroč Slovenije smo v še ne tridesetih dneh, vključujoč vse praznike, dobili preko tristo pisem. Naših, slovenskih ljudi, mater, očetov, dedkov, babic, sester, pa tudi ljudi, ki jih skrbi usoda nekoga v bližini. Dolga leta smo pozivali, da je potrebno o nasilju govoriti, čeprav stene domov nimajo ušes in oči, da ga je treba videti in slišati, ter zlasti nemočnim bitjem, kot so otroci, pomagati. Zdi se, da se narod prebuja, da vidi, prisluhne in želi nekaj narediti. Ker ne more več gledati in molčati, kako mnogi trpijo a, ne zmorejo, znajo ali celo nočejo stopiti na pot iskanja pomoči, ki je včasih dolga, predolga, taka, da na njej mnogi obupajo. Vse se skriva v teh pismih. Prihajajo na vse mogoče načine, po pošti, osebno, v nabiralnik, pogosto pa tudi preko različnih
e-mailov, ki jih društvo ponuja na svojih spletnih straneh. Tudi telefoni tajnice »gorijo«, pregorevajo in oglaša se: pomnilnik je poln. Kako odgovoriti takoj, kako sploh vse prebrati in kaj narediti?
Mnoge žene in matere pišejo, da so žrtve in zaznamovane od otroštva. Že njihov, sedaj pokojni oče je pil in pijan razgrajal, pretepal, žalil njihovo mater, ki je le trpela in jih učila; potrpite, saj bo bolje, nimamo kam iti, kdo nas bo preživljal? Mnoge so stopile pred oltar že po nekaj udarcih, nekatere z razbito čeljustjo in hudimi brcami, ki so jim zaznamovale celo nosečnost, otroci, rojeni v nasilju in bedi, so nosili eno samo sporočilo: ubogi smo, nemočni, kaj bo z nami? Prišlo je do ljubosumnih izpadov, kletvic in groženj, ker ni bilo pospravljeno, skuhano, oprano, »baba« naj bi se okoli vlačila, otroci pa so vse prepire, pretepe in žalitve le nemo gledali. Tu in tam so jo tudi skupili. Sedaj so na razpotju; ostati ali odidi.? Kam? Ali v varno hišo in pustiti vse, ali ostati doma in klicati policijo, ki bo tu in tam ugotovila prekršek, oglobila družinskega očeta, ki je brez službe, z invalidnino ali celo brez nje. Kdo bo plačal; ali one z otroškimi dodatki?
Jezni in komaj še obvladan mladi očka kliče in roti, da bi rad imel sina, vsaj tako kot je določilo sodišče; ob torkih in četrtkih in vsak drugi vikend. Ona pravi, da je ravno tedaj bolan, da ga ne mara videti, da bi se mu rad odpovedal. Sprašuje ali je to možno, ali lahko to reče sedemletni otrok, ki ga je naučil voziti kolo, se z njim igral in mu tu in tam bral? Ne more verjeti, klicali so ga na policijo, da je menda nasilen, da je sum, da je starejšo hčerko med kopanjem spolno zlorabljal. Grozi, da je treba narediti red, da se stvari prepočasi odvijajo, da ni ne konca in kraja izvedencem.
V pismu ihti mlada mati, menda je skrbna, dobra, z dve otrokoma, brez partnerja in njegove preživnine. A, sedaj je dobila tožbo na predodelitev, češ, da je za v norišnico, da ji je potrebno otroke vzeti.
Kliče prijateljica mlade ženske, ki jo je fant pretepel, pa ne prvič. Sedaj stanuje na skritem naslovu. Ovadila ga je, pa se boji, da bo sedaj še hujše. Če ga ne priprejo, jo bo zagotovo ubil. Menda jo že išče, ji pošilja grozilne sms-e. Izklopila je telefon, sedaj bo zamenjala številko. A prijatelji sporočajo, da jo bo zagotovo našel. Kaj naj naredi?
V slušalko ihti starejša gospa, njena vnukinja je v nevarnosti. Neuvidevna mati in oče, ki je celo njen sin, jo bosta spravila v prerani grob. Zdi se ji, da gre vse prepočasi. Na socialni so za silo prijazni, tudi policija je obljubila pomoč, a sprašuje: kdaj bo rešeno vse to?
V novem pismu dolga življenjska zgodba moškega, ki si je zaradi domačega nasilja želel topel in varen dom. Prišla je ona, pa otrok, ne le en, dva. Tretjega je splavila. Začela mu je očitati, da je nesposoben, da ni vreden, da živi, da je »zmene«, da ga je potrebno vreči in hiše, … ne bi se ločil, rad bi ostal in skrbel za otroke. A, ona si je našla boljšega. Sedaj ga otroci kličejo: ata, njemu naj bi rekli kar stric. Tega ne bo dovolil. Pravdal se bo do Strasbourga.
Na roko napisano pismo gospe, ki jo že pisava izdaja. Dvainsedemdeset let ima. Na štirinajstih straneh opiše svoje življenje. Položi ga na ogled, obmolkne, ne vidi izhoda. Kljub otrokom, ki so daleč in njemu, ki je k sreči umrl, ker bi jo sicer ubil, je sedaj čisto sama. Zapuščena. Rada bi v dom. Pa ne ve, če bo zmogla. Skromna pokojnina, čakalne vrste.
V pismu, ki ima vsaj deset strani, je veliko risbic in fotografij. Nekdaj srečne družine, ki »umira«. On si je našel drugo, njo maltretira na vsakem koraku in grozi, da ji bo vzel vse. Naj gre od koder je prišla. Prinesla ni nič. Teh par loncev ji bo zmetal v glavo. Otroci popuščajo v šoli, dobivajo tabletke, obiskujejo vse možne zdravnike, nasilje je načelo celo družino. Ona bi sicer šla, a ne ve kam. Zakaj bi zapustila dom, ki ga je gradila dvajset let?
Piše ženska, ki je prišla iz varne hiše. S tremi otroki, ne ve ne kod, ne kam. Morda bo dobila najemniško stanovanje, a s čim ga bo opremila? Rabila bi skoraj vse. V varni hiši je bilo izjemno lepo. Pozabila je na prestano gorje, čeprav se je tam skrivala pred njim, ki je govoril, da jo bo našel. Ne le njo, vse bo pobil kot mačke. Prijateljica ji je pisala, da jo išče povsod, kjer le misli, da se nahaja tista varna hiša. Ne bo več dolgo varna, govori. Sedaj bi si spremenila identiteto in zaživela nekje. A, kako?
Piše mamica, ki ima sina »drogeraša«. Vedela je, da se bo tako končalo. Postopek na sodišču. Oče se je odpovedal pričanju in pritiskal še nanjo. Ker mu sin grozi. Sedaj ni kaznivega dejanja in je sin doma. Niso zmogli pričanja. A, ona še vedno prosi za rešitev. Zna ostati brez moža. Pa naj živi s takim sinom, če ga je pustil propasti. Zdraviti se ni hotel. Pobral jima je ves denar. Že petega sta bila povsem »suha«.
To je le delček, minimalni delček vsebine pisem, klicev, ki prihajajo. Sprašujem se kam to pelje? Kako bodo policija, socialne službe in sodstvo, vse to zmogli? Na Belem obroču pomagamo kolikor moremo. Svetujemo, nudimo psihoterapevtsko pomoč in celo finančno. Smo edino nevladno združenje, ki jo nudi. Ne v velikih zneskih, a vendar. Denarja nismo dobili od države, še nikoli v vseh petih letih. Enkrat, pred kratkim, smo zanj celo prosili. Odgovor Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS /FIHO/ je bil, da je naše delo je podobno delu centrov za socialno delo in ga nismo dobili. Sprašujem: ali katera nevladna organizacija na tem področju pravzaprav ne dela tega, kar delajo in bi morali, pa ne zmorejo v celoti, delati centri?
Iščemo odvetnike, ki bi podarili vsak vsaj en svoj odličen nastop v bran žrtvam. Takrat brezplačno. Kakšnega celo najdemo. Ljudi sicer napotimo tudi na brezplačno pravno pomoč, ki jo morajo po novi zakonodaji ogroženim žrtvam nuditi. Borimo se za spremembe zakonodaje, ki je se v zadnjih letih spremenila žrtvam na bolje. A, pogosto le v teoriji, v praksi se težko premika.
Vesela sem vsakega sporočila, ki pravi, da so bili na policiji prijazni, da so jih na centru za socialno delo razumeli in jim pomoč obljubili. Hudo mi je, ko trdijo, da so jih tam odslovili, češ, da ni dovolj hudo, saj še ne teče kri. Sprašujejo kje so bili doslej? Pa tudi ali bo kdo njihovo zgodbo sploh potrdil, naj ne pričakujejo preveč, … Zakaj se tam, torej na začetku, že sodi? Sojenje naj bo prepuščeno sodiščem. Policija je zato, da ovadbe prejme, jih preda tožilstvu, ki odloča in odloči. Le sodišče je tisto, ki dokončno sodi. Sodbe o ljudeh in njihovih usodah je potrebno prepustiti svoji notranjosti. Nenazadnje si lahko mislimo kar hočemo. A, tega ljudem ne smemo reči. To jih zelo prizadene, razočara, spravi v obup, celo bes, …
V letu 2007 smo prejeli 1200 pisem, samo lanskega decembra 300, tako, da je podatek za leto 2008 osupljiv. 29. decembra smo iz sredstev dobrodelne dražbe slik ob otvoritvi novih prostorov Belega obroča na Cigaletovi 7 v Ljubljani, sredstev dobrih ljudi, donatorjev med posamezniki in kolektivi, pa tudi od projekta Skojček, Slovenskega združenja za odnose z javnostmi, razdelili 12.500 evrov, med 53 slovenskih družin z več kot sto otroki. Denar jim je na prehodu v novo leto prišel še kako prav. Dobrodelno se prodajajo tudi knjige, napisala sem jih že pet in Abeceda življenja, ki je izšla 1. septembra 2008, že prinaša štipendije trem študentkam pravne fakultete, ki so bile žrtve nasilja v družini. Zadnja, Naši obrazi, ki je izšla
11. decembra 2008, pa bo pomagala Šentu, ljudem z motnjami v duševnem razvoju, ki rabijo nadomestni dom in življenje v njem. Mnogi so zaznamovani od nasilja vse vrst, ki jih je pogosto utirilo v bolezni.
Tako, ko na koncu razmišljam, ali je vredno gasiti drobne požare, dajati drobtinice, kančke upanja ljudem v stiski, si rečem, da je. V krog, moramo vsi; tisti, ki pomoč rabijo in oni, ki jo lahko nudijo. Kajti le skupaj bomo zmogli. Da včeraj ne bo enak današnjemu dnevu in jutri boljši. Svetlejši in lepši. Ne le zanje, pač pa za vse nas, kajti storili bomo nekaj dobrega in lepega.
Stopili smo v leto 2009, v katerem bo zagotovo nastopil tisti dan, o katerem sem že govorila v svojih kolumnah. Dan dobrodelnosti, sočutja, humanitarnosti. To bo dan, ko bomo lahko vsi, ki imamo vsaj en evro za darovanje drugim, tega preko sms poslali. Pomislite; en milijon, morda dva, tri ali štirje milijoni evrov za stotine primerov, o katerih bi vam tako rada govorila, pa ni več časa in prostora. Pa kdaj drugič. Srečno!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
