V bližnji preteklosti je bilo mogoče z navdušenjem opazovati razvoj projekta uvedbe pokrajin kot drugega nivoja lokalne samouprave, na kar v Sloveniji čakamo že več kot trideset let. Projekt, vsekakor državotvoren, saj je njegov namen izgraditi državo do konca, je nastajal izven formalnih političnih okvirov pod pokroviteljstvom Državnega sveta in Predsednika republike, pri čemer obe instituciji lahko štejemo med nestrankarsko politiko. Angažiranih je bila cela kopica najrazličnejših strokovnjakov, veliko tudi pravnih strokovnjakov, skorajda vsak, ki kaj ve o lokalni samoupravi z enega ali drugega vidika. A zdaj se zdi, da je bilo vse zaman!

Razpravljanja o spremembi Ustave Republike Slovenije glede volitev (ali pravilneje imenovanja) sodnikov se zdaj nadaljujejo na Ustavni komisiji Državnega zbora (DZ). Poleg uvedbe zaključka postopka imenovanja sodnikov pri predsedniku/-ci republike namesto DZ je na mizi še vedno dodatni (kompromisni) predlog, da se ob tem sodniki imenujejo v triletni poskusni mandat. Takšno ureditev naj bi poznala tudi Nemčija, kar je nedvomno upoštevanja vredno dejstvo. Kljub temu argumentu pa ostajam do poskusnega sodniškega mandata skeptičen.

V letošnji ne zgolj topli, temveč tudi »demokratično-praznični« jeseni bomo po izbiri predsednika-ca naše republike glasovali tudi na naknadnih zakonodajnih referendumih, med drugim tudi glede (ne)uveljavitve novele zakona o RTV SLO. Ljudje bomo povedali, ali soglašamo z »depolitizacijo« javne RTV, kar bo povsem politično glasovanje. Ob tem pa je treba opozoriti tudi na nekatere pravno-strokovne dileme omenjenega zakona, ki postavljajo pod vprašaj njegovo ustavnost.

Bolonjska reforma (iz leta 1998–1999) je seveda oznaka za reformo visokošolskega izobraževanja v Evropski uniji. Ime je dobila po slavni Alma mater studiorum, kjer se je ob koncu 11. stoletja rodila prva univerza moderne dobe. Ideja bolonjske reforme je bila povečati sodelovanje med akademskimi institucijami, poenotiti njihove načine študija, omogočiti samodejno medsebojno priznavanje izobrazbe, dvigniti kakovost študija in zagotavljati njegovo kakovost v okviru Evropske unije. Ob tem naj bi univerze EU postale bolj konkurenčne najboljšim svetovnim univerzam in v tem smislu študij skrajšale ter teorijo bolj približale praksi. Mar večina slovenskega pravnega izobraževanja temu maha v slovo?

Sodobne demokracije zaznamujejo globoki nesporazumi (deep disagreements) med navadno dvema poloma družbe, ki ju radi imenujemo liberalni ter konservativni. Ti globoki nesporazumi, ki pogosto prerastejo v resne spore, so po pravilu vrednostne narave, torej vključujejo ne le racionalne, temveč predvsem tudi idejno ter čustveno obarvano dimenzijo. Pogosto postanejo tudi nasilni, pri čemer njihova rešitev prek različnih sodnih teles na žalost ne prinese neke trajnejše družbene pomiritve. Tako se zdi, da bi trenutne civilizacijske načine reševanja sporov morali v prihodnje nadgraditi.

V letošnjem super-volilnem letu nas poleg že narejenega koraka z državnozborskimi volitvami čakata še drugi in tretji volilni korak: izbrali bomo še novega-o predsednika-co Republike, opravili pa bomo še tudi demokratični izbor na lokalni ravni. V tej kolumni se sprašujem, kakšnega-o predsednika-co Republike bi potrebovali glede na dosedanje tridesetletne državniške izkušnje, pa tudi, kaj terja konkretna politična situacija v Sloveniji glede na politično razmerje sil. Končno se zdi izbor predsednika-ce pomemben tudi za razvoj Slovenije glede na njen položaj v regionalni povezavi Evropske unije ter globalnem svetu.

Pred dobrimi desetimi dnevi je Evropska komisija izdala svoje deseto in tako jubilejno letno poročilo o stanju sodstva v EU (t. i. Justice Scoreboard). Dokument je v javnosti na svoji spletni strani pokomentiralo Ministrstvo za pravosodje, ki je na splošno ugotovilo nadaljevanje napredka slovenskega sodstva glede na okvir EU. Minister je obenem poudaril pomembnost t. i. zunanjega, neobremenjenega pogleda na stanje v slovenskem sodstvu. Takšno ogledalo je vsekakor potrebno, tu pa se ustavljam le pri določenih, za nas bolj kritičnih kazalnikih. Politika bo seveda hvalila »svoj resor« in iz poročila poudarila tisto najboljše, sam pa sem kot opazovalec bolj pogledal v njegovo drobovje in našel tudi kazalnike, ki niso tako bleščeči.

V predvolilnem času je bila standardna tema razpravljanja med političnimi strankami tudi pravna država. Seveda je to pomembna tema, saj gre za eno ključnih vrednot ustavne demokracije in pravzaprav rdečo nit prava ter sam vrh celotne piramide nekega pravnega sistema. V pravu ima pojem pravne države relativno začrtano vsebino v najvišjem pravnem aktu, njegovih nadaljnjih izpeljavah v posameznih členih in navsezadnje v judikaturi Ustavnega sodišča. V politiki pa gre za bolj porozen pojem, ki je podvržen tudi številnim zavajanjem in manipulaciji govorca z občinstvom.

S pomanjkanjem družinskih zdravnikov, kjer naj kar 130.000 prebivalcev Slovenije ne bi imelo svojega osebnega zdravnika, se zdi, da je tovrsten problem na primarni zdravstveni ravni izbil sodu dno. Tudi v tem vidiku je naš tako opevani javni zdravstveni sistem daleč od tega, kar naj bi bil oziroma je nekdaj bil. Nekaj, kar bi morala biti pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je očitno postala neke vrste privilegij. In tu bi morali zvoniti vsi alarmi!

Premnogi med nami, še posebej laiki, a moram priznati kdaj pa kdaj tudi pravniki, so preprosto zmedeni, katera od pravnih pravil, sprejetih v boju zoper epidemijo, formalno veljajo v danem trenutku. Če smo torej še pravniki pogosto v negotovosti, pomislimo na starejše občane. Pa tudi tiste, ki ne bolščijo v ekran za prav vsake novice, ki bodo poročale o spremembah ukrepov. S številnimi ukrepi, ki se spreminjajo iz dneva v dan, lahko (brez kakšne paranoje) prepoznamo dobronamerno delovanje vlade, ki ukrepe uvaja/spreminja/ukinja sorazmerno – glede na dano epidemiološko situacijo v državi. To se pravzaprav dogaja po celem svetu. Toda ob tako spreminjajočih se razmerah in posledično dinamičnih pravnih odzivih, bi morala biti pravna sporočila javnosti bistveno bolj jasna, kot so. Saj tudi pravna nejasnost epidemijo pospešuje, namesto da bi jo (pravni) ukrepi zatirali.    

Pred kratkim je v javnosti odmevala izjava Komisije za človekove pravice SAZU z naslovom 'Za izhod iz pandemije in avtokracije'. Natančneje, izjavo je podpisalo sedem akademikov, članov omenjene komisije. Že naslov daje slutiti, kaj naj bi bila vsebina izjave – prst uperjen v aktualno Vlado RS kot glavnega krivca za vse križe in težave tega trenutka na Slovenskem. Menim, da je sporočilo vsej nepotrebno, če že ni škodljivo, saj priliva olje na ogenj trenutne izrazite razklanosti slovenske družbe, za izhod iz pandemije pa bi rabili predvsem več enotnosti. Bolj kot apel za splošni blagor je sporočilo razumeti kot prispevek k skorajšnji predvolilni kampanji.

Pandemija covida-19, ki ji ni videti konca, mestoma zakriva druge pomembne družbene zgodbe, ki jih je vendar treba občasno ponovno osvetliti, da ne potonejo v pozabo. Tu bi rad spomnil na eno največjih okoljskih nesreč v Sloveniji, namreč požar v podjetju za obdelavo in odstranjevanje nevarnih odpadkov Kemis na Vrhniki. Sredi maja letos so minila že štiri leta od te katastrofe. Tedaj je bil dogodek v žarišču pozornosti celotne slovenske javnosti, protesti civilne družbe na Vrhniki so bili tedaj prva novica dnevnega poročanja osrednjih medijskih hiš.

V javnosti še vedno odmeva ugotovitev KPK o združljivosti nadzorne funkcije predsednika Računskega sodišča v FIFI z njegovo funkcijo v enem najvišjih državnih organov slovenske države. V obrazložitvi odločitve nas KPK prepričuje, da je bila to pravno edina možnost ob siceršnji ureditvi ZIntPK, bolj poglobljena pravna analiza zadeve pa nam pokaže, da temu še zdaleč ni tako. Odločitev KPK se tako izkaže za zamujeno priložnost glede postavljanja primernih standardov etike in integritete v javnem prostoru in krepitve legitimnosti te sicer pomembne institucije.

Ustava kot družbena pogodba državne politične skupnosti je dokument trajnejše narave. Tako predvideva različne življenjske situacije, v katerih se nahaja politična skupnost: od blaginje, prosperitete, obdobja »suhih krav«, epidemije in celo vojne. Trenutno smo že leto dni v epidemiji, pri čemer smo priča številnim omejitvam človekovih pravic, o čemer si pred tem niti sanjati nismo upali oziroma smo z nečim podobnim lahko računali le v primeru vojne, ki pa ob dejstvu našega članstva v EU in NATU v sedanjih časih nikakor ni na vidiku – niti v najhujših nočnih morah. V imenu pravice do življenja in zdravja smo državljani skoraj po vsem svetu pristali na drastične posege v naše človekove pravice. To je še posebej »boleče« za zahodne demokracije vajene najvišjih standardov njihovega varstva.

Pred dobrim mesecem smo vstopili v jubilejno leto za našo, še vedno v marsičem mlado državo. To je tudi priložnost, da ponovno pregledamo, kakšno je stanje naših poglavitnih državnih institucij. Tokrat je v fokusu sodstvo oziroma njegov ugled v javnosti. Pri tem se navezujem na uvodnik v predzadnji Pravni praksi izpod peresa predsednika Sodnega sveta z naslovom »Vedno znova, tudi v novem letu«. V marsičem, s približno dve tretjine njegovega prispevka se strinjam. Moja stališča in videnje problema glede ugleda sodstva, o čemer predsednik piše v zadnjem odstavku, pa so precej drugačna.

Pravi vik in krik je v splošni in strokovni javnosti povzročila kritika sodbe Vrhovnega sodišča (VS), št. X Ips 4/2000, ki jo je podal kolega prof. Toplak. Sodbo Upravnega oddelka VS je celo  označil za najbolj škodljivo sodbo desetletja. Kritika je letela predvsem na domnevno onemogočanje dostopa javnosti do podatkov iz tožilskih in sodnih spisov in, med temi, celo tudi do pravnomočnih sodb. Sodba naj bi v korist bolj restriktivnih določb tožilskih in sodniških postopkovnikov (kot leges specialis) izničila veljavo Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) (v tem primeru lex generalis), s katerim naj bi bile omenjene določbe v konfliktu. 

Z vstopom v 2020 bomo le še leto dni oddaljeni od tridesete obletnice naše države. Ob nedavnem praznovanju samostojnosti in enotnosti je bilo izrečenih kar nekaj kritik glede na trenutno stanje države v zvezi s številnimi problemi na različnih področjih, od zdravstva, infrastrukture, obrambe, transporta, varnostnih služb, itd. Predvsem ostaja tudi pregovorna nostalgija po želji, tam v začetku devetdesetih, da bomo v kakšnih dvajsetih letih ujeli najbolj razvite stare evropske demokracije. Govorilo se je o Švici. To se seveda ni zgodilo in se najbrž tudi ne bo še vsaj naslednjih 20 let. Razlogi so bržkone kompleksni in večplastni. Morda kaj k temu prispeva pravni sistem oziroma naše pravo? Npr. v smislu zaviralnega učinka na razvoj različnih državnih podsistemov.

ESČP je eno izmed najpomembnejših nadnacionalnih sodišč in gotovo najpomembnejše tovrstno sodišče za človekove pravice. V tem smislu je pomembno prispevalo in prispeva k razvoju njihovega varstva. Posameznikom je zadnje upanje pri iskanju pravice, številni majhni ljudje so na tem forumu že »premagali« svojo državo, kar je bila le potrditev tistega reka, da je pravo na strani majhnih v boju zoper mogočno silo njihovega Levitana. Pa je zavoljo svojega uspeha res moralo tako zelo priprti svoja vrata?

Na portalu IUS-INFO sem pred dnevi z veseljem prebral novico, da se ponovno obuja ideja o ustanovitvi pokrajin v Sloveniji. Še več, ne gre le za pogrevanje ideje, ki so jo je pred časom spet premlevali že tudi drugi (npr. Predsednik republike), ampak za pravo strokovno zasnovano akcijo, ki ima svojo natančno razdelano strategijo. Zadnjo tovrstno akcijo, iz let 2007/08 pod taktirko takratnega ministra Žagarja, je prekinila gospodarska kriza. Počakati je bilo treba na konjunkturo in zdaj je res pravi čas, če že ne malce zamujamo. No, za take dolgoročne, državniške projekte enostavno ne sme biti prepozno!

Kakšen privilegij za teden dni pobegniti od dnevne politike na sneg ter dati vse njene intrige vsaj za nekaj dni »na hladno«! Potem pa moža in očeta, ki nekje v kolektivnem zavednem pohajkuje daleč od javnega, spet v mislih poišče in pokliče njegov polis v spet neko novo refleksijo nečesa konkretnega in aktualnega.

Z družbenimi in političnimi spremembami konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja smo v Sloveniji iz socializma stopili na pot tržno-socialne države. Namen uvajanja tržnega gospodarstva je bil v uvedbi konkurence in s tem višje ter bolj kakovostne proizvodnje, ki naj bi povečala družbeno blaginjo, saj naj bi takšen sistem bil bolj učinkovit od socialističnega planskega gospodarstva.

Počasi se zaključujejo šolske počitnice in s tem se počasi poslavlja tudi poletje. Jesen je tradicionalno obdobje za številna strokovna srečanja in med njimi seveda tudi tradicionalno srečanje Aktualna vprašanja insolvenčnega prava, ki bo letos potekalo 22. in 23. septembra 2026 v Hotelu Slon v Ljubljani.

Na tem svetu smo vsi ljudje različni. Vsak je svet zase. Pa vendar še vedno govorimo o človeški vrsti ter o tem, da živimo v istem svetu. Naša intuicija nas opozarja, da je resnični svet različnost v enosti, česar na naši čutno-razumski ravni nismo sposobni dodobra spoznati oziroma ozavestiti, zato smo različnih okusov, pristranski in nasploh polni predsodkov. Zaradi tega se tudi nenehno razvrščamo na naše in vaše. Na tiste, ki so nam bolj všeč in s katerimi delimo iste vrednote, ter na one druge. In kako je s tem v politiki, etiki in pravu?

V slovenskih medijih je sredi poletja odjeknila novica, da so na bazenu v Mariboru ženski v burkiniju zavrnili kopanje.[1] Pri tem so se novinarji sklicevali na 14. in 41. člen Ustave, se pravi na pravico do enakosti pred zakonom in pravico do svobode vesti ter s tem sprožili burno polemiko o tem, kakšnih pravic oziroma krivic so deležni pripadniki islamske veroizpovedi v Sloveniji.

Ne bodite negostoljubni do tujcev, da se ne izkažejo za angele v preobleki.
- moto knjigarne Shakespeare and Company v Parizu

Dobre ograje delajo dobre sosede.
- Robert Frost, Mending Wall, 1914

Osebe z invalidnostjo pogosto slišijo dobronamerne besede: »Vi ste res navdih.« »Neverjetni ste.« »Ne vem, kako zmorete.« Takšni komplimenti so skoraj vedno izrečeni z najboljšim namenom in izražajo občudovanje. Pa vendar se za njimi skriva vprašanje, o katerem razmišljamo redkeje.

Nekoč se mi je priznani pravnik pritoževal, da niti med počitnicami ne more izklopiti prava. Čeprav daleč stran, nekje med borovci in pesmijo škržatov, je bila glava še vedno v pisarni. Med paragrafi, pravnimi mnenji, študentskimi prošnjami, neprebranimi diplomskimi in magistrskimi nalogami. Pa še javne pravne zadeve so bile vseprisotne in niso nikdar usahnile. Nauk je bil, da za pravo in pravnike ni nikdar pravih počitnic.

Že večkrat sem si drznil tudi javno ponoviti bržkone izposojeno misel, češ da ne izobrazba, kaj šele položaj (prirojen ali pridobljen) ne jamči za plemenitost človeka. Si ali nisi. Žal tako je. In nič nam tako nazorno ne prikazuje to dejstvo kot pa prav kak izbran primer obnašanja naših oblastnikov v preteklosti.

Verjetno nas večina začne prvi podopustniški dan s priklopom na elektronsko pošto in z ocenjevanjem »škode«, ki je v času odsotnosti nastala. Kot vse vas, je tudi mene čakala kopica neprebranih sporočil, nedokončanih nalog in dogovorov, ki sem jih pred odhodom lahkomiselno odložil na čas po dopustu. Vmes se je zgodilo tudi dovolj stvari, o katerih bi se bilo treba izreči, napisati kakšen odziv ali vsaj oblikovati stališče. Po nekaj urah sem imel občutek, da že z vsem močno zamujam, čeprav sem se z dopusta šele vrnil in tudi pojmovno vsega tega še nisem mogel opraviti.

Odgovornost do ustave je najvišja stopnja obče družbene odgovornosti v državno organizirani družbi. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju je lahko za posameznika na osebni ravni pomembnejša kakšna druga vrsta odgovornosti, npr. do družine, prijateljev, boga, verske ali lokalne skupnosti ali delovnega kolektiva. Toda če posameznik postane izvoljeni predstavnik ljudstva, minister, sodnik ali kak drug funkcionar, se s tem poklicno in prvenstveno zaveže zvestobi ustavi, zato njegovo morebitno nespoštovanje ustave nikakor ne sme biti tolerirano.

Star pregovor pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Nemci so to pomensko izjemno jedrnato strnili v okorno zvenečo besedo »verschlimmbessern«, ki pomeni poslabšati stvar z dobronamernim poskusom izboljšanja. Gre za sestavljenko iz besed verschlimmern (poslabšati) in verbessern (izboljšati).

Samo nekaj let je tega, ko sem zastopal v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja investitorja, ki je hotel svojo bodočo nepremičnino ogrevati s toplotno črpalko. V postopku sem naletel na težavo, da to ni bilo dovoljeno, ker je občinski prostorski načrt določal, da je obvezna priključitev na plin. Na območju gradnje je bila določena obvezna priključitev na plin in uporaba plina. Občina je tik pred tem vložila milijone v izgradnjo plinskega omrežja ter z odlokom nato silila vse, da se priključijo na ta plin. Razlog naj bi bil v varstvu okolja in ne v zgrešeni občinski investiciji, ki nikakor ni uspela zbuditi dovolj zanimanja pri lastnikih nepremičnin. Investicijo je občina reševala s prisilo in, kot je navadno pri teh stvareh, uporabila ali morda kar zlorabila svoja oblastvena upravičenja tako, da je določila obvezno priključitev na ta sistem.

Zadnje čase se večkrat zalotim, da ob pogledu na družbena omrežja ne vidim več samo fotografij. Vidim pravna vprašanja. Vidim otrokovo dostojanstvo. Vidim vprašanje privolitve. Vidim bodočega odraslega človeka, ki bo nekoč morda moral živeti z digitalno sledjo, ki je ni ustvaril sam.

Še vedno živimo v dobi pregovornega navdušenja nad umetno inteligenco (UI). UI uživa podporo njenih razvijalcev, investitorjev in nas uporabnikov, ki si z njo lajšamo svoj vsak dan na poti do večje učinkovitosti.

Če obljubite, da ne boste nikomur povedali, vam zaupam veliko skrivnost: sodne počitnice in dopust so tik pred vrati. Še parkrat grem spat, pa se bom zbudila (skoraj) na obali – mož je namreč rezerviral parcelo 30 korakov od plaže. Ok, mogoče jih je 15, ampak ne bomo dlakocepili, a ne.

Ah, ponovno o zgodbah, ki jih piše življenje zunaj in znotraj parlamentarnih hodnikov. Sedaj Slovenci, kljub (neutemeljenim) očitkom, vseeno nismo neka docela neizkušena devica, ko je govora o intrigah in intrigancah parlamentarnega »lajfa«.

Sedim na terasi s pogledom na morje in namesto da bi v miru užival ob zvokih čričkov, sedim za prenosnikom in tipkam tole kolumno. Nisem pozabil, da rok za oddajo kolumne praktično sovpada z začetkom dopusta, ravno obratno, že tri tedne prej sem si izdelal prav soliden načrt vseh stvari, ki jih moram pred dopustom počistiti z mize.

Slovenija je v močnem pravno-političnem nihanju. Marsikje iz ene skrajnosti v drugo. Vlada napoveduje in že sprejema nekatere skrajne pravne in politične ukrepe, ki so reakcija na nekatere skrajne poteze prejšnje vlade, ki so bile reakcija na skrajne poteze prejšnje vlade itd.

O digitalizaciji sodstva se govori že desetletja. Če je bilo slovensko sodstvo pred desetletji skorajda pionirsko v evropskem merilu, je po desetletjih še vedno le korak naprej, nekako tako kot rajnka Avstro-Ogrska monarhija v primerjavi z angleško industrijsko revolucijo. Pri nas še vedno orjemo s konji, drugod že nekaj let uporabljajo vsaj parne stroje, če ne celo sodobne traktorje.

Misli stroja so postale misli človeka.
Človek misli, da misli,
a misli stroj.
Požrl ga je in ga nadomestil z zobatimi mislimi.
Človek pa še vedno misli, da misli.[1]

V Sloveniji se z javnim denarjem dela zelo sproščeno. Aneksi, podražitve ter druge malverzacije »za naše« in »njihove« javne projekte niso noben problem. So utečena praksa.

V pravu smo navajeni, da avtoriteto pogosto povezujemo z glasom. Odvetnik govori pred sodiščem, profesor predava v predavalnici, mediator vodi dialog med sprtimi stranmi. Govor ni zgolj sredstvo komunikacije, temveč pogosto tudi simbol strokovne moči, prepričljivosti in legitimnosti. Toda kaj se zgodi, ko glas izgine? Oziroma natančneje, ko ne izgine misel, temveč zgolj njen tradicionalni zvočni nosilec?

Triglavu, temu braniku večnosti, slovenske, sem nekaj izbranih besed »izgubil« že januarja, ko je šlo za domala pozabljeno povest o dokaj žalostni usodi obeh (Njegovega Visočanstva) ladij istega imena. Tokrat pa je na vrsti kratka črtica o tem, kako se je, vsaj na ravni medijske agitacije, nekaj kratkih let po vojni, ki je dokaj neslavno potopila tudi SMS Triglav (I.), vnela pravcata propagandna bitka, ki bi se – zlasti, če bi zmanjkalo prepotrebne barve – lahko kaj kmalu utegnila prevesiti tudi v kak pravi, pravcati oborožen spopad. In vse našteto prav za – sam vrh Triglava.

Ko se dolgo časa ukvarjaš z določenim, morda celo ozko strokovnim, področjem, se zna zgoditi, da večino časa vidiš le drevesa, gozd pa je le megleno ozadje ne povsem centrirane slike.

Letošnja volilna kampanja, volitve v državni zbor ter povolilno sestavljanje vladne koalicije so nam nazorno pokazali, da se tudi slovenska politika hitro in uspešno prilagaja novi bizarni realnosti, ki ji v demokratičnem delu sveta diktira tempo predvsem ameriški predsednik Trump.

Samostojni podjetniki v letu 2026 na zakonodajnem področju doživljajo pravo malo renesanso. Najprej je v davčni položaj podjetnikov posegla odhajajoča vlada z znamenitim novembrskim Zakonom o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov (ZPZR). Novoizvoljeni Državni zbor pa je potrdil Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), ki ponovno posega v vprašanja davčno-socialnega položaja podjetnikov. Aprila 2026 pa je skupina poslank in poslancev v Državni zbor vložila še predlog Zakona o uvedbi študentskega samostojnega podjetnika.

In čisto ném
z zlim vetrom grem,
sem mu igrača,
in me
zdaj sem, zdaj tja,
kot mrtev list obrača.[1]

             - Paul Verlaine

Pisalo se je leto 2000. V Ljubljani se je snovala nova desna opozicijska koalicija. Razvpiti komedijant jo je na kabaretnem, pol uradnem dogodku tovarišev nekdanje partije razglasil za koalicijo pička.

V času, ko ima vsak svojo resnico prilagojeno trenutku, je pravo eno izmed zadnjih zatočišč, ki si sploh še upa govoriti o resnici v ednini. Tudi znotraj prava ta gotovost vztrajno bledi. Pravnik, še posebej odvetnik, je danes razpet med dve vlogi: med odvetnika resnice in resnico odvetnikov. Eno kliče k poklicni samodisciplini, spoštovanju dejstev, zvestobi postopku in zakonu. Drugo pa vedno glasneje k prilagoditvi pripovedi, k oblikovanju resnične zgodbe, ki mora predvsem zmagati.

Navadno se izogibam preveč dnevnoaktualnim temam. Hipno, instantno, bežno in ihtavo zame ni zanimivo, raje imam malce bolj poglobljen razgled. Konec koncev se mi le pozna, da nisem popolnoma svež ali neizkušen jurist, pa da ne bo pomote, kot vse v življenju, tako v dobrem kot včasih tudi slabem. A vendar me včasih kakšen utrinek sedanjosti vseeno premami, da tudi o tem spišem še kakšno misel več, pa čeprav tokrat ponovno o meni dokaj ljubih parlamentarnih zadevah.

Pri spoštovanju se mi zdi, da se zadnje čase vse bolj zatika. Spoštovati dano besedo. Spoštovati stisk roke. Spoštovati starejše – ne toliko njihovih let, bolj izkušnje, ki jih imajo. Spoštovanje napak – svojih in tujih. Spoštovanje drugih in drugače mislečih, pa čeprav se z njimi (absolutno) ne strinjamo, je ključ ohranjanja vsaj minimalnih medsebojnih odnosov.

Napredek je bistvena sestavina življenja. Tu smo zato, da se razvijamo, da napredujemo. Toda kaj sploh je napredek? Ali drugače: ali je vsak napredek smiseln? Vsi napredujemo v šoli, pri igrah, v službah, pri razumevanju medsebojnih odnosov in drugih aktivnostih. Toda ali je napredek v znanju zemljepisa, zgodovine ali matematike po vrednosti enak napredku v veščinah laganja ali prisvajanja tujih stvari? Ali sploh napredujemo v pravih smereh ali pa z marsičem, kar počnemo, zapravljamo dragoceni življenjski čas in dejansko celo nazadujemo?

Na aprilski Sodniški šoli insolvenčnega prava sem imel uvodno predavanje o vlogi upnikov pri poplačilu terjatev — o tem, ali upniki s svojimi pravicami v insolvenčnem postopku dejansko dosegajo boljše rezultate.

Znanstvena in kulturna diplomacija sta že zdavnaj postali samoumevni del mehke moči države. Sta pomembni orodji, s katerima države gradijo medsebojno razumevanje, širjenje vrednot in vpliva, ne da bi aktivirale klasičnih vzvodov oblasti. Tretja veja oblasti, ki je sicer najbolj neodvisna in zavezana vladavini prava, je v mednarodnem prostoru skoraj nevidna.

Si upamo kot družba seči dlje in popolnoma prepovedati elektronske medije za otroke ter za vse, tako  za otroke in kot tudi za odrasle, še vsa družabna omrežja? Nekaj zgledov za to je že v tujini. Avstralija je omejila dostop za otroke, EU pripravlja ukrepe, ki bi omejili dostope za otroke. Kitajska ima sicer svoja omrežja, vendar nič manj zasvojenosti z njimi.

Ko govorimo o glasu, pogosto mislimo na nekaj samoumevnega. Na zvok, ki pride iz nas, ko želimo izraziti misel, voljo ali čustvo. Toda glas ni le fizična danost. Je pravno relevantno sredstvo izražanja, temelj človekovega dostojanstva in eden ključnih načinov uresničevanja osebnostnih pravic.

Živimo v obdobju nenehnih kriz. Permakriza, če poslovenimo angleško skovanko, ki je bila leta 2022 tamkajšnja beseda leta, se v Evropi vleče že od propada pogodbe o ustavi za Evropo naprej. Odtlej smo živeli ustavno-politično krizo, finančno, ekonomsko, migrantsko, varnostno krizo, krizo temeljnih vrednot: demokracije in vladavine prava, javnozdravstveno krizo, krizo zaradi vojne v Ukrajini, kasneje v Izraelu in zdaj še v Iranu. Tega ni konca ne kraja. Grozi pa nam še morebitna kibernetska kataklizma.

V prejšnji kolumni sem pokazal, da pri enakih številkah — ista masa, iste terjatve — tri različna pravila delitve dajo tri povsem različne rezultate. Enako premoženje, enake terjatve, tri različne ideje pravičnosti. Obljubil sem, da bom pokazal, od kod ta pravila sploh pridejo. In predvsem: zakaj izbira med njimi ni tako samoumevna, kot se zdi.

Sedaj, ko obeležujem okrogel mernik dvajsetih letnikov reševanja nemalokrat precej zahtevnih strokovnih zadreg (drugih) v raznoraznih službah, je seveda čas za refleksijo. Kje sem, od kod izviram, kaj me še vedno – mika. Že dejstvo, da sem se profesionalno za dokaj nekratek čas znašel v javnem sektorju, je izvorno nezaželen sad konkretnih življenjskih okoliščin, na katere nisem imel nikakršnega vpliva.

Volitve so za nami in pričenja se proces oblikovanja nove sestave državnega zbora in nove vlade. Spodobi se, da čestitamo političnim strankam, ki so zasedle mesta v parlamentu, med njimi seveda še posebej zmagovalni stranki.

V mediaciji, pridruženi sodnim postopkom, kjer se prepiri razraščajo in rane ostajajo nevidne, tišina ni odsotnost besed, temveč prostor za soglasje. Tam, kjer sodne dvorane zamolčijo čustva in kjer Družinski zakonik (DZ) pogosto ne zadostuje za razumevanje človeške bolečine, stopi v ospredje mediator. Delo mediatorja ni bleščeče, ni kričeče. Je tiho. In ravno zato tako zelo močno. Mediacija, kot jo opredeljuje tudi Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ), poudarja prostovoljnost, nevtralnost in zaupnost kot temeljne stebre postopka. Prav ti elementi ustvarjajo pogoje, v katerih lahko dialog nadomesti spor in razumevanje nadvlada potrebo po zmagi.

Predvolilni čas je tisti, ki kar vabi k branju Platonove Države, še posebej tistega dela, ki spodbuja k razmisleku o tem, kakšen naj bi bil vladar. Hotel sem prepisati odlomek iz knjige, pa knjige nisem našel, tako da sem si pomagal z iskalnikom, našel srbsko izdajo in odlomek prevedel s pomočjo umetne inteligence.

Zdajle nekdo zavija z očmi, ampak že Carly Simon je pela, da ta pesem ni o njem, v mojem primeru o njej. Pravzaprav gre bolj za razmišljanje o času, njegovem minevanju in sledeh, ki jih pušča na naših obrazih.

Iranskega ajatole ni več. To je dobra novica. Načeloval je totalitarni državi, ki je grobo obračunavala z vsemi, ki niso bili po volji njeni od, menda, boga poslani oblasti. Nenazadnje smo masakre na ulicah Teherana lahko spremljali še nedavna. Iranski podpis najdemo tudi pod Hamasom, Hezbolahom, pri Hutijevcih in še kje. Pa vendar, tokratni napad na Iran z mednarodnim pravom nima opraviti nič.

Načelo pari passu oziroma načelo par conditio creditorum odgovarja na tisočletja staro vprašanje, kako razdeliti omejen vir med več upravičencev, kadar je vsota zahtev upravičencev večja od razpoložljivega vira. Načelo par conditio creditorum ponudi zelo enostavno in robustno rešitev, ki se je od rimskega prava naprej praktično (nihče ni zares dvomil v to pravilo) uporabljala v vseh pravnih redih.

V teh vrsticah se mi je že večkrat zapisala (bržkone) sposojena misel, da je uradna sklenitev »večne« zveze dveh posameznikov – vsaj po razpoložljivih dognanjih znanosti in področne stroke (ali strok) sodeč – še vedno daleč najslabša pogodba, kar jih premore civilistika. Pa spet brez zamere. A vsakdo, ki je poročen, je že po sami sili tega dejstva lahko le neizprosen optimist. Še zlasti, če ima tak par za povrh skupni naraščaj.

Državnozborske volitve so praktično pred vrati. Manj kot samo vsebino programov različnih strank in notranjepolitične vidike bi rad izpostavil nekaj drugega. Nahajamo se v specifičnem zgodovinskem trenutku. Mednarodnopolitične okoliščine že dolgo niso bile tako zaostrene. Vprašanje je, če je Slovenija pripravljena.

Parlamentarne (državnozborske) volitve so pred vrati in pričela se je volilna kampanja, ki se v skladu z zakonom zaključi z dnem, ko nastopi volilni molk. Ta se prične 24 ur pred dnem glasovanja in traja vse do zaključka glasovanja. Razprava o tem, ali je volilni molk smiseln, se je v preteklosti odprla že večkrat.

V pravni stroki pogosto govorimo o pravnih normah, institutih in postopkih, kakor da bi obstajali v sterilnem, od ljudi ločenem prostoru. Na številnih pravnih področjih se takšna abstrakcija zlahka ohranja: pogodbe se razdrejo, odškodnine se izplačajo, gospodarske družbe se preoblikujejo, življenje pa teče naprej, pogosto brez vidnih posledic.

Pred več kot sto leti je Fran Milčinski, ki ni bil le pravnik, napisal delo, ki kar ne izgubi svoje večne aktualnosti. Šaljivost je pač doma v naših krajih. Morda tudi sedaj ne pojenja, samo da se v zadnjih mesecih rada kaže v bliskovitih spremembah davčne zakonodaje namesto v koruznih hlebčkih in tekmovanju s Tepančani. Ena skupna točka pa vendarle veže stoletje razlike: poseben občutek za matematiko.

Ravno sem odkorakala svoj dnevni sprehod. No, nisem! Zadnjih nekaj dni sem se borila z običajno sezonsko nadlogo – prehladom. Malce za šalo, malce zares: to sem si lahko »privoščila«, ker so mi bili tudi sodni urniki naklonjeni, nisem imela nobenih razprav ali »zadev v rokih«.

V pričakovanju parlamentarnih volitev 22. marca se je v Sloveniji na nek način ustavil čas. O, ko bi se res. (Ne)dogajanje zadnjih tednov priča o tem, da slovenska politika našo državo s polno paro potiska celo nazaj. Medtem pa se svet, ki je dokončno padel s tečajev, na naše politične petelinje boje pač ne ozira. Razumljivo. Toda skrbeti bi nas moralo vsaj to, da tudi v Evropski uniji (EU) naša država postopoma, a vztrajno drsi v drugi plan.

Kaj se zgodi, ko vam tehtnica vsako jutro pokaže natančno pet kilogramov preveč? Prvih nekaj dni ste verjetno slabe volje, nato pa se prilagodite. Veste, kje ste. Napaka je sistemska, predvidljiva in – kar je ključno – obvladljiva. V vedenjski ekonomiji temu pravimo pristranskost (bias). Kaj pa, če je tehtnica nepredvidljiva? En dan vam ulije lažno upanje in pokaže tri kilograme premalo, naslednjič vas brez opozorila »kaznuje« s sedmimi kilogrami preveč. Takšni tehtnici ne boste nikoli zaupali. Njena težava ni v napačni nastavitvi, temveč v variabilnosti. To je šum (noise).

V življenju dajem precej več poudarka tradicionalno preverjenim rešitvam kot pa včasih dokaj mimobežnim novotarijam. Bridke izkušnje (predvsem osebnih porazov) in kopica nepremišljenih odločitev so me namreč izučile, da je zaupanje resda dragocena valuta, a z njo vseeno ni mogoče plačati prav vsakega zapitka, ki ti ga vsakdanjik neizbežno pripelje s sabo.

V začetku leta je odjeknila novica, da Združene države Amerike izstopajo iz 66 mednarodnih organizacij. Čeprav ta odločitev ni pretirano presenetljiva, pa je potrebno bolj poglobljeno razumevanje tega, kaj se je dejansko zgodilo, pa tudi kakšne so posledice za ZDA, mednarodno pravo in svet.

Naraščajoča nevarnost v svetu ne popušča. Obstoječi konflikti in grožnje, tudi takšne, kot je nakazana invazija ZDA na Grenlandijo, ter usihanje moči mednarodnega prava kažejo, da postaja zadeva tudi za Evropsko unijo (EU) vse bolj resna. Na srečo sprožajo vsi ti pojavi tudi nasprotne reakcije, tj. zahteve po miru, demokraciji, spoštovanju mednarodnega prava in normalizaciji porušenih odnosov v mednarodnem prostoru. Vprašanje je, kaj bo prevladalo. Upajmo, da bo tudi EU res kmalu dokončno dojela, da se mora postaviti na lastne noge, pokazati več odločnosti in mnogo bolje izkoristiti svoje potenciale.

Dostop do sodišča ni tehnično ali organizacijsko vprašanje, temveč eden izmed temeljnih pogojev pravice do sodnega varstva in poštenega postopka. V pravnem sistemu, ki temelji na načelu enakosti pred zakonom, bi moralo biti samoumevno, da so sodišča fizično, funkcionalno in organizacijsko dostopna vsem udeležencem postopkov. Kljub temu se v slovenskem sodstvu že leta razkriva globok razkorak med normativno zagotovljenimi pravicami in njihovo dejansko uresničitvijo. Ta razkorak ne obstaja le na abstraktni ravni predpisov, temveč se zelo konkretno in vsakodnevno kaže v prostoru sodnih stavb.

Smo jim nevoščljivi, ker popoldne zaslužijo več kot dopoldne? Smo nevoščljivi pacientom, ki si lahko privoščijo plačati za svoje zdravje?

No, tako. Sprejeli smo vse novoletne zaobljube in se jih večinoma še držimo! Za vse male prekrške in pregrehe bo še dovolj časa. Predhodnica novoletnih zaobljub, ki po svoji naravi veljajo za naprej, so takšni ali drugačni pregledi preteklih dogodkov. Včasih pa se da tudi brez njih. Je manj stresno!

Z vidika mednarodnega prava se je leto 2026 začelo naravnost katastrofalno. Ameriške sile so se »sprehodile« v Caracas in zajele venezuelskega predsednika. Sporočeno nam je bilo, da Amerika potrebuje nafto te države, iz katere je bilo treba pregnati iranske, kitajske in ruske interese. Venezuele ne bo vodila demokratična opozicija, temveč Amerika za več let, in to prek ostankov Madurovega režima. To pa še ni vse. Zahodna polobla pripada ZDA, zato so oči Trumpove administracije že obrnjene tudi v Kolumbijo, da o Kubi niti ne govorimo.

S soavtorji že več kot desetletje empirično raziskujemo, kako v praksi potekajo slovenski stečajni postopki. V tem času smo se ukvarjali z različnimi vidiki stečajev – od njihovega trajanja in stroškov do vloge sodišč in stečajnih upraviteljev. Zadnja v nizu teh raziskav pa se je osredotočila na vprašanje, ki je bilo v mednarodni empirični literaturi zapostavljeno: kakšno vlogo imajo pri poplačilu terjatev sami upniki.

Pripovedna umetnost že od pamtiveka predstavlja vezivno tkivo vseh človeških skupnosti, in to že od časov, ko pisane besede sploh še ni bilo. Kako pomembna je bila nekoč vloga podajanja zgodb izkazuje že dejstvo, da je imela v bolj davni preteklosti ne glede na (prevladujočo) kulturo skorajda vsaka malce bolj organizirana vaška skupnost tudi svojega vedeža, beri – pripovednika. In ko je ta vedež umrl, še zlasti, če ni imel naslednika, je z njim izginil tudi del duše, predvsem pa zajeten kos nenadomestljive identitete te skupnosti.

V preteklih dneh smo proslavljali Božič in zdaj smo že v pričakovanju novega leta. To je čas, ko radi govorimo tudi o miru. Želimo si miru v svetu in domačem okolju. Tisti, ki nas prednovoletni čas še posebej delovno izčrpa, si želimo vsaj nekaj mirnih prazničnih dni.

Ker se bliža zima in postaja vedno bolj mrzlo, se tudi letos spomnim, da mnogi nimajo dovolj toplega doma. Govorim o energetski revščini. Čeprav smo jo v Sloveniji v zadnjem desetletju uspeli zmanjšati, je, glede na zadnje podatke Statističnega urada, še vedno energetsko revnih prek 100.000 ljudi. Gre za problem, ki je v družbi široko prisoten, čeprav je situiranim pretežno neviden. Kot je pel Bob Dylan: 'How many times can a man turn his head, pretending that he just doesn't see?'

Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV) ni prvi, ki bi bil v Sloveniji za kazensko področje rokohitrsko sprejet.  Iz izkušenj bi morali vedeti, da ima tak način sprejemanja zakonov posledice. Ker pa imajo sodišča navado prijazno pokrivati razne pomanjkljivosti zakonodajalca (verjetno zaradi hudih posledic doslednega spoštovanja načela zakonitosti za konkretni kazenski postopek), slednji nima pravih spodbud za skrbno pisanje zakonodaje.

V svetu, kjer algoritmi spodbujajo blišč in potrošnjo, se zdi, da družbeni status ni več rezultat integritete ali strokovnosti, temveč inventarja luksuznih predmetov, ki jih človek pokaže na zaslonu. Družbena omrežja in oglaševalska industrija nam vsak dan ponavljajo isto sporočilo: pomembno je, kaj imaš, ne kdo si.

Mesta, trgi in vasi so se zavili v praznično vzdušje. Otroci so na trnih, kaj jim bo prinesel božiček. Odrasli pa, kot pred vsakimi prazniki in počitnicami, še bolj hitimo z zaključevanjem vseh naših opravil. Da bi se nato lahko vsaj na kratko zaustavili. Predahnili. Ter ob koncu naredili tudi bilanco. Črto pod tistim, kar je bilo. V pričakovanju onega, kar nemara še pride.

Hči je bila stara pet let (in pol, bi me dopolnila, če bi videla, kaj pišem), ko smo se za božično-novoletne praznike odpravili v London. Velike rjave očke so gledale med kapo in šalom v nov svet, drugačen od dobre, stare Ljubljane – nabrežja Ljubljanice z nekaj sramežljivimi lučkami in klasičnim okrasjem. London je žarel v vseh barvah, oblikah in zvokih.

Triglav je nesporno že od pamtiveka simbol slovenstva. Še tako razborit domači vaški ali regionalni posebnež, ki venomer, četudi zgolj iz od nekdaj pobratenih Srbov izposojenega motiva (beri: »inata«), kljubovalno vozi svojo »špuro«, se bo ob omembi našega mogočnega očaka ustavil, malodane pokrižal. Triglav je vendarle – Triglav.

Ronald Coase je leta 1991 prejel Nobelovo nagrado za prelomno pojasnilo, da so transakcijski stroški in lastninske pravice osrednja elementa delovanja trga. Njegova ideja je bila preprosta, a vplivna: učinkovita razporeditev virov ni odvisna le od cen, ampak od pravnega in organizacijskega okolja, v katerem se ljudje sploh lahko pogajajo. S tem je ekonomijo premaknil iz sveta abstraktnih modelov v realnost, kjer imajo iskanje informacij, sklepanje pogodb in uveljavljanje pravic svojo ceno.

Pred leti se je v mednarodnem prostoru uveljavil rek: Združene države izumljajo, Kitajska kopira, Evropa regulira (US invents, China copies, Europe regulates). Ta rek zdaj ni več v celoti aktualen, kajti Kitajska glede na število lastnih inovacij vedno hitreje dohiteva ZDA in jo bo verjetno kmalu prehitela. Delno pa rek še drži, kajti Evropa, točneje Evropska unija, je tako na področju inovacij, kot na številnih drugih področjih še vedno prvak v pravnem normiranju. In prav slednje nam pove veliko o nas samih – tako v pozitivnem, kot negativnem smislu. Seveda pa je to le delček perspektive, ki jo na kratko orisujem v tej kolumni.

Tehnofevdalizem pomeni ekonomski model, kjer si tehnološki velikani prisvojijo digitalne komunikacijske kanale, nato pa s podatki in odvisnostjo od platform ustvarjajo dobiček na do neke mere podoben način, kot so v 19. in začetku 20. stoletja lastniki zemljišč izkoriščali odvisni položaj viničarjev. Tako viničarstvo kot tehnofevdalizem opisujeta način sistemskega iztrganja rente od odvisne populacije; eden v vinogradništvu, drugi v digitalni ekonomiji.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-9/24 z dne 25. 9. 2025 odločilo o zahtevi Informacijskega pooblaščenca (predlagatelj) za oceno ustavnosti prvega odstavka, prve alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), kolikor so se nanašali na evidenco kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol. Te določbe so urejale obdelavo osebnih podatkov iz evidenc policije v drugi fazi hrambe v t. i. blokirani obliki (to je obravnavanje v skladu s predpisi, ki urejajo poslovanje organov z dokumentarnim gradivom), roke hrambe navedenih osebnih podatkov, dostop do njih in ravnanje z anonimiziranimi podatki.

Ko se poglabljamo v sodobno pravno prakso, se pred nami razkriva digitalna pokrajina, bogata z inovacijami. Umetna inteligenca ne le pomaga pri pravnem raziskovanju, temveč ga revolucionira, saj ponuja vpoglede s hitrostjo in globino, ki je bila pred desetletjem nepredstavljiva. Tehnologija veriženja blokov ne obljublja le transparentnosti, temveč nov, paradigmatičen nivo varnosti in zaupanja v transakcije. Te izboljšave napovedujejo novo dobo, vendar postavljajo ključno vprašanje: kako lahko pravna praksa sprejme ta digitalni objem, ne da bi se oddaljila od tistih, katerim je obljubila služiti?

Danes, v ponedeljek, 17. 11. 2025, bo Državni zbor – jasno – po nujnem postopku obravnaval predlog Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti. Gre za t. i. Šutarjev zakon, s katerim želi vlada Roberta Goloba ukrepati po novomeški tragediji. Vladin pristop je konceptualno in logično zgrešen ter očitno protiustaven.

V preteklih dneh smo se dnevno srečevali z novicami, ki jih pravzaprav sploh nikoli ne bi smeli slišati. Ja, šele ko se je zgodilo nepojmljivo, so se megalomanski državni aparati zganili in desetletja nenaoljeno kolesje je kar naenkrat zahreščalo, zakašljalo in se pognalo – a žal v napačno smer. Vedno znova in znova rešujemo pretekle težave, ki se jih, roko na srce, sploh ne da več rešiti. Kot rada rečem: voda pod mostom. Tega ne mislim podcenjujoče ali da bi bilo to zanemarljivo. Daleč od tega! Težave imamo – vsi skupaj, ne samo država, ne samo državni podsistemi, ne samo ministri in ne samo posamezna regija.

Pravo je umetnost, predvsem pa umetelnost pravičnega in dobrega. Če nič drugega, je to tista iztočnica, ki me je še kot popolnega laika v zame še precej bridkem prvem letniku »jusa« obvarovala tega, da se nisem raje prepisal na nek drug, recimo, precej lažji fakultativni izziv. Saj kar te na intimni ravni res izzove, te, če vseeno vztrajaš, tudi obrusi, okrepi, včasih morda celo oplemeniti. Preizkušnje so namreč niti, ki tkejo žlahtnost naše življenjske izkušnje. Brez njih težko postanemo tisto, kar nam je »zares« namenjeno. A pravo kot instrumentarij pravil dostojnega ravnanja »vobče« seveda ni docela imuno na bridke kaprice realnosti, zlasti seveda v izrednih razmerah, ko se dostojnost miru umakne brutalni sili neizprosnega vojnega konflikta, kar dandanes na našo žalost ni (več) popolnoma izključena možnost. Če kdaj, je pregovorna umetnost količkaj spodobne pravičnosti še toliko bolj na preizkušnji prav v časih, ko je uradna usmeritev celotnega državnega aparata prav v tem, da se sovraga, domačega ali tujega, z vsemi sredstvi onemogoči, izbriše, izniči. In tako se tudi razkorak med tem, kar je pravo in kar je (res) prav, venomer širi in poglobi, včasih celo do popolne neprepoznavnosti. V vojni namreč pravo kmalu postane še toliko bolj neobrzdano bojno sredstvo vladajočih politik, njegova prva žrtev pa je seveda pravica posameznika. No, razen, kot bomo videli, če si morda po igri usode doma z Dolenjskega (konca). No, vsaj tako nas uči naša zgodovinska (in pravna) izkušnja izpred malenkost več kot stotih let, kot bomo videli v nadaljevanju.

Na letošnjih 51. Dnevih slovenskih pravnikov smo s kolegicami izr. prof. Mojco M. Plesničar ter asistentkama Manjo Skočir in Lano Katarino Gotvan pripravili sekcijo z naslovom Vedenjska ekonomija in pravo. V okviru dvourne sekcije smo predstavili osnove interdisciplinarnega področja, ki ga v zadnjem desetletju poznamo pod imenom vedenjska ekonomska analiza prava. Ob povabilu, da si ob priliki preberete naše prispevke v reviji Podjetje in delo, naj le na kratko pojasnim, da vedenjska ekonomska analiza prava združuje spoznanja ekonomije in psihologije ter razkriva, kako ljudje v pravnem sistemu dejansko sprejemajo odločitve – ne kot idealno racionalni akterji, temveč kot bitja z omejeno pozornostjo, voljo in informacijami, ki se odzivajo na spodbude, čustva in družbeni kontekst.

Že večkrat sem nameraval napisati nekaj strnjenih misli o sodobnikih, vendar sem za to očitno potreboval posebno spodbudo. To spodbudo mi je nehote dal Franci Gerbec, letošnji nagrajenec Zveze društev pravnikov Slovenije in Zveze društev za gospodarsko pravo Slovenije za življenjsko delo. Ob podelitvi tega velikega priznanja na letošnjih Dnevih slovenskih pravnikov se je namreč g. Gerbec v svojem govoru poimensko zahvalil številnim pravnikom, ki so mu pomagali pridobiti pravniško znanje ali so na različne druge načine pomembno zaznamovali njegovo pravniško pot. Naštel je imena in priimke številnih že pokojnih profesorjev, izkušenih pravnih praktikov, urednikov pravnih revij in drugih, ki so kot njegovi sodobniki prispevali svoje znanje in osebnostni vpliv k njegovemu razvoju in razvoju slovenskega prava. Vsaka takšna spoštljiva zahvala ima posebno pozitivno vrednost, hkrati pa nas opominja na pomanjkanje zavesti ljudi in človeštva o pravem pomenu naših sodobnikov.

V preteklih tednih se je v medijih ponovno pojavila zgodba o sončnih elektrarnah in t. i. net meteringu. Ne gre za novo problematiko, niti ne za izzive, ki jih v podobnih oblikah glede spodbud in drugih vidikov financiranja fotovoltaike v preteklosti nismo videli v drugih evropskih državah. Namen tega prispevka je podati resno kritiko, da se lahko tisti, ki so to stanje zakuhali, zamislijo nad svojim ravnanjem. Slovenija glede fotovoltaike pogosto deluje brez notranje logike, konsistence in odgovornosti. Ne gre za eno napako, ampak za serijo odločitev, ki so pripeljale do tega, da so v nezavidljivi situaciji vsi od odjemalcev do ponudnikov in da bo dolgoročni račun na koncu plačala država in davkoplačevalci.

V eni izmed prejšnjih kolumn sem že omenila pomen mednarodnega kazenskega prava v sedanjih časih in potrebo po njegovem poznavanju tudi v okvirih slovenskega pravnega sistema. Tokrat pa bi rada predstavila našo knjigo Slovenija in mednarodno kazensko pravo, ki je poleti izšla pri GV Založbi. Naš namen je bil obravnavati mednarodno kazensko pravo, kot se je v Sloveniji že uporabljalo in kot bi za Slovenijo še lahko bilo relevantno tako z vidika mednarodnega sodelovanja kot z vidika delovanja sodnega, vojaškega in političnega sistema.

Ko pravo sreča človeško ranljivost, besede postanejo pretesne. Na točki, kjer se odločanje o življenju dotakne njegovega konca, kjer se razumsko sreča z neizbežnim, pravo ne more več biti le zakonski členi, ampak postane preizkus človečnosti. Razprava o avtonomiji ob koncu življenja ni vprašanje ideologije, temveč zrelosti: ali smo kot družba pripravljeni priznati, da svoboda ni le pravica odločiti, temveč tudi dolžnost razumeti trpljenje drugega?

Minuli teden je odprl novo poglavje v zgodbi o slovenski pravni državi. Politika je znova pokazala, da ji za učinkovito in pošteno pravno državo v resnici ni mar. Najpomembnejše pa je, da sta se Sodni svet in sodniško društvo odzvala drugače kot včasih. Ne zaradi varovanja lastnih koristi, temveč sistemsko in ad rem. V skrbi za ohranitev tistega, kar od pravne države še ostaja.

Priznam, da sem pogrešala nežni glas računalniških tipk, ki ga moja tipkovnica »spušča« od sebe, kadar oblikujem besedilo – pa naj si bo za kolumne ali kakšno drugo besedilo. Najpogosteje imam med škrabljanjem tipk tudi dovolj časa, da misli oblikujem, prelijem v besede in na koncu preberem na dah, da začutim smisel in preverim, ali sem uspela preslikati moja razmišljanja v dokument (beri: na list).

Pisalo se je ne tako davno leto 1936, ko je samcati predstavnik haitijske športne delegacije ob slavnostni otvoritvi enajstih zaporednih poletnih olimpijskih iger v Berlinu res pisano gledal. A tokrat ne zgolj na račun dejstva, da so v tistih avgustovskih dneh venomer in vsepovsod odzvanjali uvodni stihi tam domače himne (v prostem prevodu »Mi čez vse«) ter drugih izbranih tevtonskih stihov ali da je prizorišče preletavala ogromna zračna ladja, ki je merila v dolžino skoraj četrt kilometra, ki bo čez manj kot leto končala v ognjeni kataklizmi blizu New Yorka.[1] Ni ga toliko motilo niti dejstvo, da je s slavnostnega podija (tudi) v njegovo smer vsake toliko precej nervozno pogledoval nek možicelj v rjavi uniformi s precej predirljivim glasom in dokaj pomenljivo frizuro, da o okusu njegovega brivca sploh ne izgubljamo besed. Ne, kar je edinega slavnostnega reprezentanta te karibske državice najbolj (z)motilo, je bilo dejstvo, da se je nekaj vrst za njim pod zaporedno črko L nahajalo devet predstavnikov države, ki je imela identično zastavo njemu lastni. Šele takrat je namreč dojel, da ima njegova (modro-rdeča) zastava enako barvno kombinacijo in razporeditev, kot je ta bila približno dve stoletji lastna tudi – Lihtenštajnu.

Se vam v domačem gospodinjstvu pogosto zgodi, da kljub drugačnemu dogovoru s partnerjem le na hitro posesate ali nedosledno počistite kopalnico z mislijo, da je vse OK, ker bo naslednji teden za isto delo na vrsti drugi partner? Ste v zadnjih mesecih pozorno spremljali debato o t. i. dvojni rabi obrambnega proračuna? Ali res še nikoli niste razmišljali o načinih razpolaganja s premoženjem, ki bi zmanjšali vašo davčno obveznost? Ste vsaj v času študija prepisali del izpita od soseda ali se z njim posvetovali o pravilnem odgovoru?

Ljudje vseskozi delujemo na voljni podlagi in pojem volje uporabljamo v vsakodnevnem življenju. Le redko pa se vprašamo, kaj sploh je volja in kako se oblikuje. Govorimo o dobri in slabi volji, o močni in šibki volji, o volji do življenja, o volji zakonodajalca ali sodnika, o svobodni ali nesvobodni volji, o individualni ali obči volji itd. Nekateri ljudje z močno voljo dosežejo velike in celo neverjetne stvari (npr. izjemne poklicne uspehe, »čudežne« ozdravitve ali osebne preobrazbe), marsikdo pa po drugi strani nima zadosti volje, da bi nekaj storil ali spremenil v svojem življenju, s čimer ni zadovoljen. Pogosto tudi nimamo dovolj voljne moči, da bi se uprli slabim praksam ali navadam (ne znamo jim odločno reči: Ne!). Vsa ta in druga vprašanja, povezana z voljo človeka in družbe, so bistvenega pomena za naša življenja in poklice, zato jim tu namenjam nekaj svojih misli, pri čemer je namen te kolumne seveda (lahko) le zelo skromen, kajti vprašanja, ki zadevajo voljo so predmet številnih poglobljenih filozofskih, teoloških, psiholoških in drugih razprav.

Pred nekaj tedni sem sodeloval na posvetovalnem panelu o tem, kako naj v Sloveniji vrednotimo znanstvene dosežke. Nakazan je bil korak v pravo smer. Čeprav radi govorimo o tem, da mora biti znanost usmerjena k družbeni koristi, področje prava pri tem rado izpade.

Pa smo dočakali dan, ki smo ga čakali s ponosom, pričakovanjem in tudi s tesnobo. In, priznam, s solzico v očeh. Najina hčerka je šla v prvi razred. Okoli tega dne se vedno vrtijo klasični pogovori, ki prej ali slej privedejo do ugotovitve, da res ne vemo, kam je šel čas in kdaj je tako zrasla. In res je nerazumljivo, kako se, ko si enkrat vpet vanje na kakršenkoli način, ti vrtčevski in šolski cikli tako hitro in še vse hitreje vrtijo. Tak občutek sem imela že, ko sem sama hodilo v šolo, pa tudi, ko sem pozneje delala na fakulteti. Zdaj pa sploh. Tolažim se, da imam zdaj pred sabo devet let, preden me spet zadene naslednja prelomnica oziroma obletnica. Po drugi strani pa sem si tudi za teh pet vrtčevskih let predstavljala, da bodo dolga in da imam zato še dovolj časa.

Ko razmišljamo o svetu prava, pogosto govorimo o idealih: pravičnosti, enakosti in dostopnosti. Besede, ki nosijo težo zgodovine, filozofije in ustavnih načel, se zapisujejo v predpise, učbenike in sodne odločbe. Pravo ni le skupek pravil, je življenje, so izkušnje in empatija, ki oblikujejo to, kako pravne norme delujejo v praksi. Sredi tega se pokaže, kako dragoceni so profesorji z invalidnostjo za pravno izobraževanje.

Zadnjič sva spet klepetala. Midva z umetno inteligenco. Klepetala sva o stanju v Uniji. Primerjala sva, kako je govoril Juncker pred desetimi leti in kaj je imela von der Leynova povedati letos. Razlika je bila očitna. Pa ne v tem, da je stanje v Uniji danes kaj boljše od tistega pred desetimi leti. Fokus je bil povsem drugačen. Pred desetletjem se je EU ukvarjala predvsem sama s seboj. Tokrat pa je aktualna predsednica Evropske komisije, tako je izračunal moj klepetalni robot, kar tri četrtine svojega govora namenila zunanjim zadevam.

Tokratna kolumna je namenjena predstavitvi tradicionalnega, letos že šestnajstega strokovnega srečanja Aktualna vprašanja insolvenčnega prava, ki ga organizira GV Založba. Dogodek vsako leto pritegne strokovnjake s področja insolvenčnega prava in ponudi prostor za razprave o najnovejših temah iz sodne prakse in teorije.

Če vprašate povprečno Slovenko ali Slovenca, ali podpira svobodo govora, bo večina odgovorila pritrdilno. Če vprašate, ali je sprejemljivo biti nesramen do drugih, kaj kmalu ugotovite, da te podpore nikoli zares ni bilo.

V slovenskem pravnem prostoru je vse bolj opazen trend, da nekatera pooblastila, tradicionalno povezana izključno s policijo, pridobivajo tudi organi, pristojni za vodenje nekazenskih postopkov. To ni le vprašanje pristojnosti na primer Finančne uprave RS (FURS), zasebnih varnostnikov ali občinskih redarjev, temveč širši pojav, ki ga odraža tudi podobnost zakonske in podzakonske ureditve teh pooblastil s tistimi, ki jih določata Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ter Pravilnik o policijskih pooblastilih za policijo.

V mediaciji, pridruženi sodnim postopkom, kjer se prepiri razraščajo in rane ostajajo nevidne, tišina ni odsotnost besed, temveč prostor za soglasje. Tam, kjer sodne dvorane zamolčijo čustva in kjer Družinski zakonik pogosto ne zadostuje za razumevanje človeške bolečine, stopi v ospredje mediator. Delo mediatorja ni bleščeče, ni kričeče. Je tiho. In ravno zato tako zelo močno.

Oči demokratičnega sveta so z napetostjo zrle, kaj bo prineslo prvo srečanje ameriškega in ruskega predsednika po izbruhu vojne v Ukrajini. Imele so kaj videti. Prisrčen sprejem na rdeči preprogi. Prelet letal. Trdni stiski rok in skupna vožnja v predsedniškem avtomobilu. Skratka, videz medsebojnega prijateljstva, naklonjenosti, skorajda harmonije med voditeljema Amerike in Rusije. Prebivalci Ukrajine so medtem zrli v nebo, kaj smrtonosnega bo zanje še prineslo iz smeri Moskve. V EU pa smo se – razen v dveh državah – spraševali, če naše oči nemara ne lažejo.

Vlada RS je 23. julija 2025 sprejela predlog Zakona o lastniški zadrugi delavcev (ZLZD). Namen je sistemsko urediti vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetij po zgledu ameriškega ESOP (employee stock ownership plan). Predlog ureja štiri tematske sklope: (1) status in delovanje lastniške zadruge, (2) pravila pridobivanja deležev v matični družbi, (3) položaj zaposlenih v zadrugi ter (4) davčne spodbude in olajšave, vezane na transakcijo.

Pozabljivost je pomemben del našega življenja, ki mu praviloma posvečamo premalo pozornosti. Seveda se vsakodnevno zavedamo, da smo to ali ono pozabili, oziroma da nam je ušlo iz spomina. Toda v pozabljivost kot takšno, tj. kot v pojav, ki je bistven za naše življenje, se praviloma ne poglabljamo. Zakaj smo pozabljivi? V čem je funkcija naše pozabljivosti? Ali je morda le prirojena motnja, brez globljega pomena ali smisla za naše življenje? Ter še nekoliko bolj družboslovno, ali celo pravniško: zakaj ljudje pozabljamo tudi pomembna družbena dejstva in kakšen pomen ima lahko pozabljivost za družbo ter še posebej za pravo in pravniški poklic?

Nujna posledica potovanja v London je nakup knjig na letališču pred poletom domov. V najnovejši zalogi je roman Precipice (slov. Prepad), eno novejših del Roberta Harrisa, ki je tudi avtor uspešnice Konklave (po kateri so posneli film). Knjigo sem začela brati, nisem pa je še dokončala. Moram priznati, da ni bila moja najboljša izbira doslej.

Spodbuda študentom pri raziskovanju in pisanju zaključnih nalog

V času, ko so informacije skoraj brezplačne in nenehno dostopne, se pogosto srečujemo z nevarno iluzijo, da: vemo, ker smo prebrali; razumemo, ker smo našli; znamo, ker smo povzeli. Resnica je drugačna, informacije niso znanje.

16. julija je predsednica Evropske komisija v Bruslju predstavila osnutek novega večletnega finančnega okvira (VFO) za EU. Gre za iniciativo v okviru sicer skromne lastne fiskalne politike EU, ko se za sedemletno obdobje vzpostavijo referenčne vrednosti, na podlagi katerih so sestavljeni letni proračuni EU. Tokrat za obdobje 2028–2034 Evropska komisija predlaga najvišji znesek v zgodovini EU, ki bi v sedmih letih dosegel kar 2000 milijard. Politični, strokovni in medijski odzivi, tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni, so bili zelo burni in pretežno odklonilni.

Vem, nekajkrat sem že zapisala, da čas hitro mineva, ampak je res. Zdi se, da sem komaj pred nekaj dnevi pisala lansko julijsko kolumno, pa je že čas za novo (počitniško) besedilo.

Pregovori, fraze, reki in dovtipi imajo marsikdaj zagoneten izvor. Ste recimo vedeli, da večina slovenskih pregovorov o čevljih izhaja še iz davnega srednjega veka, skoraj vsi po vrsti pa se nanašajo na trende visoke oblačilne omike, ki so v določenem stoletju prevladovali med takrat vodilnim slojem prebivalstva, plemstvom? Tako se rek »stopiti v prevelike čevlje« nanaša še na obdobje renesanse, ko se je posameznikov socialni status po takrat veljavnem »oblačilnem redu« meril tudi s tem, kako široke čevlje je ta v predelu prstov (sploh lahko) nosil.[1] Prav ste prebrali, širše je bilo tvoje (pohodno) stopalo, več si takrat veljal. A gorje ti, če si si dovolil imeti na nogah večje čevlje, kot je dopuščal tvoj socialni domet! In če se je tako kdo iz nižjih slojev neupravičeno navzel »visoke noše« plemenitašev in se s tem zameril zemljiškemu gospodu, so ga kaj kmalu pričakali sramotilni pranger, jajca s izdatno pretečenim rokom in tudi kaka druga odbrana vsakodnevna srednjeveška nesnaga (na primer konjske fige), ki so jo mimoidoči na poti na njivo in polje mimogrede zalučali v njegovo smer (in obraz).

Niti leto dni ni minilo od lanskoletnega referendumskega fiaska, ko smo že soočeni z novim. Spet gre za nacionalni posvetovalni referendum in ponovno tudi za zelo pomembno referendumsko temo. Podobno kot je oktobra lani Državni zbor preklical svoj že razpisani posvetovalni referendum o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem – JEK 2 (glej mojo kolumno Referendumski fiasko, z dne 28. 10. 2024), se nam zdaj obeta preklic že sprejete odločitve Državnega zbora o razpisu referenduma o slovenskem povečevanju obrambnih izdatkov v okviru slovenskih zavez obrambni zvezi Nato. Če bo tudi tokrat prišlo do preklica že izglasovanega referenduma, bo to sicer dobro zato, ker je bil ta referendum izglasovan nepremišljeno in vsebuje nejasno oziroma zavajajoče vprašanje. Toda tako v primeru preklica, kot v primeru morebitne izvedbe tega referenduma, lahko že zdaj ugotovimo, da je bil institutu referenduma zaradi predvolilnih političnih igric ponovno zadan boleč udarec, ki odraža nizko raven demokratične kulture in politične zrelosti v Sloveniji. To velja še toliko bolj, če upoštevamo, da je spor okoli navedenega referenduma pospremila še napoved predsednika vlade o razpisu referenduma o članstvu v Natu.

Živimo v svetu, ki gori. Manjša žarišča se širijo v regijske spopade. Število žrtev oboroženih konfliktov se je v pokoronskem času bistveno povečalo. Spopadi v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu in drugod prinašajo razdejanje, primerljivo s hudimi krizami preteklih desetletij. Od groženj z jedrskim uničenjem do kibernetskih napadov in nespoštovanja mednarodnega ekonomskega prava, ustaljeni mednarodni red se ruši, tradicionalna diplomacija je v veliki meri neuspešna. Družbena in mednarodna vprašanja, za katera smo upali, da so razrešena, se vračajo v vsej svoji brutalnosti. Tudi ko orožje utihne, konflikti pogosto še naprej tiho tlijo pod površjem.

Nedavno tega je hčerkina vrtčevska skupina na sprehodu na cesti našla povoženega mucka. Na globoko žalost in pretresenost vseh so ugotovili, da mucek pripada enemu izmed hčerkinih sošolcev. Lahko si samo predstavljamo žalost tega otroka, ki je zagledal svojega ljubljenčka na cesti neposredno po nesreči. Kar pa me je prijetno presenetilo, je globoka povezanost te skupine, saj so fantka takoj začeli tolažiti. Vsak izmed otrok je iskal način, kako bi ga potolažil. Medve sva na primer vso soboto izdelovali mucka, ki naj bi ga dobil na hčerkinem rojstnem dnevu, in vozilo zanj. Da ne bi bil morda komu v vrtcu preveč všeč in bi mu ga vzel. Drug sošolec pa se je menda javil, da jim bo priskrbel novega mačjega mladička, ko jih bodo pri sosedu spet imeli. Res so tesno povezani in kar malce žalostno je, da se njihovo obdobje brezskrbnega otroštva v vrtcu letos končuje in da se bodo delili v različne razrede. Čeprav je to neizbežno.

V tišini delovne sobe, kjer je edini zvok pritajeno brnenje računalnika, se iz polteme poraja nekaj izjemnega. To ni trenutek zunanjega blišča ali prizorišče herojskih dejanj, temveč prostor tihega ustvarjanja, kjer moč misli presega meje fizičnega sveta. Ime brez obraza tipka v noč. Prsti levice oblikujejo črke, stavke, ki iščejo resnico, sprašujejo, analizirajo, predlagajo odgovore. V tej navidezni osamljenosti se rojeva znanost v svoji najčistejši obliki, osvobojena zunanjih oznak, telesa, obrazov in družbenih etiket.

V Uradnem listu št. 43/2025 je bila 17. 6. 2025 objavljena Uredba o spremembah in dopolnitvah > Uredbe o zelenem javnem naročanju, ki bo začela veljati letošnjo jesen. Uredba prinaša novosti, ki se v večini primerov vežejo na prihodnost – energetsko učinkovitost, ohranjanje naravnega okolja ali vsaj manjše obremenitve le-tega, »popravlja« določena poimenovanja (energijska > energetska), dodaja nove predmete, za katere naj velja zeleno javno naročanje, in spreminja opise ter zahteve za že opredeljene predmete.

Letni dopust. Sicer ena temeljnih delavskih pravic in hkrati osnovna civilizacijska pridobitev, ki jo kot družba obravnavamo bolj ko ne kot samo po sebi umevno. A v naših (post)modernih časih (predvsem) vse večjih obremenitev na delovnem mestu, zastojev na cesti ter, bodimo iskreni, dokaj brezsramnega navijanja cen raznoraznih »ponudnikov« je letni oddih pač postal dokaj drag, včasih celo nedosegljiv »špas«. Kaj ti namreč pomaga še tako prvobitna človekova pravica, če je niti ne moreš, vsaj kolikanj kvalitetno, (iz)koristiti? Večna gonja za čim večjo optimizacijo dobička, ki je sicer srž in podstat kapitalizma, ima dokaj neizprosno logiko: »Več je preprosto – več.« Tu ni mesta za sentimentalnost, no, raje recimo bobu bob, tudi človečnost.

Na pobudo Sveta za alternativno reševanje sporov smo v letih 2023 in 2024 s Petrom Grajzlom in Barbaro Mörec izvedli obsežno empirično raziskavo o vlogi in učinkih sodišču pridružene mediacije v slovenskih pravdnih postopkih. V analizo smo zajeli skoraj 400.000 pravdnih zadev, zaključenih med letoma 2008 in 2023 na vseh 44 okrajnih in 11 okrožnih sodiščih. Vključene so bile tako civilne kot gospodarske pravde.

Prejšnji teden sem sodeloval na strokovni konferenci, na kateri smo razpravljali o vzrokih in posledicah zakonodajne hipertrofije v Sloveniji. Ker je ta tema nadvse aktualna tudi širše in na področju etičnih norm, ji danes namenjam nekaj misli. Pravnih predpisov in drugih aktov je namreč ogromno ne le v Sloveniji, temveč tudi v mnogih drugih državah ter na ravni EU in mednarodnega prava. Podobna rast je vidna pri pisanju etičnih kodeksov, načel in pravil o integriteti ter podobnih zadevah. Regulacija družbenega življenja je sicer že dolgo pretirano bujna, bohotna oziroma povečana (hipertrofična), vendar v zadnjih desetletjih prerašča že v poplavo. Le-te sicer še vedno ne bi poimenoval cunami, vendar pa poplava formalnih pravnih, etičnih in drugih norm človeka in človeštvo ne le usmerja in koordinira, temveč tudi vedno bolj duši. In ker ta regulacija za svoje cilje in nadzor nad ljudmi vedno bolj uporablja sodobno tehnologijo, je področje človekove svobode in avtonomnosti vedno ožje. Ob tem se kar vsiljuje vprašanje, kako to vpliva na človekovo psiho in um ter na družbena razmerja. Seveda pa se vedno znova tudi sprašujemo, kako navedeno hipertrofijo vsaj zamejiti, če že ne zaustaviti.

Kaj kmalu bom dobil otroka. Rojstva svojega prvorojenca se neizmerno veselim. Vsak dan, ko zagledam svojo nosečo ženo, se bolj in bolj zavedam pomena, ki ga potomec prinese v življenje starša. Slednji prevzame odgovornost za dobrobit povsem nebogljenega bitja.

Letos ima naša, moja Gimnazija Jesenice 80 let, hkrati je letos tudi 30 let splošne mature.

Vsako leto junija bodoči bruci sedijo pred polami državne mature. V tem mesecu, prežetem z napetostjo, pričakovanjem in odločanjem o prihodnosti, se postavljajo vprašanja, ki jih pozna vsak maturant: Kam naprej? Kaj izbrati? Kaj je moja pot?

Ali 160. in 161. člen Ustave, ki določata izključno pristojnost Ustavnega sodišča za presojo podzakonskih splošnih aktov in predpisov lokalnih skupnosti, nasprotujeta mednarodnemu pravu in pravu EU?

Ne vem, kdo je urejal moj urnik, ampak nekako sta se konec prejšnjega in začetek tega tedna združila v celoto, ki zahteva, da za trenutek ali dva postanem in si vzamem »svojih pet minut« (če parafraziram reklamni slogan). Včasih takrat ne razmišljam o ničemer, kar ni vedno lahko, če pa se stvari ravno »poklopijo«, razmišljam o vsem mogočem. Spomini in misli se nekako po svoje zvrstijo, zložijo se v neko skladno celoto. Odprta vprašanja nenadoma dobijo odgovore, pravne strmine niso videti tako strme in visoke. Kar velja za poslovno, velikokrat velja tudi za domače okolje in v obeh smo skupna točka ljudje.

Letos mineva natančno 130 let od usodnega velikonočnega potresa, ki je leta 1895 obsežne dele tedanje Ljubljane sesul v zgolj pesek in prah. A vsak še tako boleč udarec bridke usode utegne obenem pomeniti tudi izjemno priložnost, zlasti za nekaj popolnoma novega. In tako se je v tem sprva še s tramovi podprtem mestu tudi spričo kopice novcev, ki so se v ljubljanski erar na podlagi prostovoljnih nabirk zgrinjali iz praktično vseh kronovin takrat skupne (avstrijske) države, začelo vsepovsod pospešeno obnavljati, renovirati, predvsem pa povsem na novo graditi.

Tako v zasebnem kot poslovnem življenju pogosto poskušamo sogovornike prepričati v svoj prav. Ob tem se zanašamo na domnevo, da več argumentov vodi v večjo prepričljivost. Združimo ključne razloge s podpornimi, pogosto šibkejšimi, ki bi še dodatno podprli naše stališče in »nedvomno« dokazali naš prav. Po logiki racionalnega sklepanja in v skladu z Bayesovim izrekom naj bi vsak dodatni argument, tudi šibkejši, pozitivno prispeval k verjetnosti, da je neko stališče pravilno. Pravila racionalnega sklepanja nas torej učijo, da je v podporo našemu stališču koristno poiskati čim več argumentov, saj se bodo posamezni argumenti (sicer z različnimi utežmi) med seboj seštevali in bo rezultat z našega stališča tako optimalen. Več naj bi bilo bolje.

Beseda primitivno označuje nekaj, kar je na nizki, začetni ali preprosti stopni razvoja (npr. primitivno ljudstvo, primitivna umetnost ali primitivno orodje), po drugi strani pa, v slabšalnem pomenu, označuje neizobraženost, nekulturnost in grobost. Primitivna (politična) vladavina zato pomeni dve različni stvari. Po eni strani lahko označuje najzgodnejše in najbolj preproste oblike vladanja v začetnih oblikah človeških skupnosti, po drugi strani pa preproste, nekulturne in grobe vidike vladanja, ki so prisotne tudi v sodobnih razvitih in kompleksnih družbah. Če torej govorimo o primitivni demokraciji v današnjem tehnološko razvitem in kompleksnem svetu, mislimo predvsem na demokracijo, v kateri prevladujejo neizobraženost, nekulturnost in grobost. Takšna demokracija je na poti v svoj razkroj. V sebi nosi namreč izrazito težnjo po fizični prevladi močnejšega, kar vodi v avtokracijo oziroma avtoritarnost. Aktualno dogajanje v svetu nam kaže, da je moderna demokracija, osnovana na razsvetljenski liberalni doktrini ter dograjena s socialnimi in drugimi korektivi, vedno bolj ogrožena prav zaradi lastnega primitivizma.

Na začetku leta so poslanci koalicijskih strank v zakonodajni postopek vložili (drugi) predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Predlog ZPPKŽ obravnava temo, za katero tako na evropski^[1] kot na slovenski ravni trenutno ni splošnega konsenza – težko si pa tudi predstavljam, da bo dosežen v bližnji prihodnosti. Posameznikovo načelno stališče glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je namreč izrazito tesno povezano z različnimi osebnimi okoliščinami, zlasti starostjo, vero, političnim prepričanjem, poklicem in invalidnostjo. Predlog mi vzbuja mešane občutke, ki bi jih v tej kolumni želel deliti z vami. Namen kolumne torej ni podrobno vsebinsko predstaviti predlog zakona (ta je sumarno predstavljen na straneh 12–16 predloga ZPPKŽ), ampak opozoriti na nekatera vprašanja, ki so se meni – in verjetno tudi komu drugemu – porodila že v času lanskega posvetovalnega referenduma ter me spremljajo tudi ob letošnjem predlogu zakonske ureditve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Od vseh pravnih področij mi je najljubše avtorsko pravo, ker varuje zelo dragoceno dobrino – ustvarjalnost. V tem se ljudje razlikujemo od živali in od umetne inteligence. Ustvarjalni posameznik je nagrajen z avtorsko pravico, ki je po Geigerju »otoček izključnosti v oceanu svobode«.[1] Toda avtorska pravica ne more biti varovana na enak način kot druga lastnina. Lastnik zemljišča naroči geodeta, ki mu njegove meje določi do centimetra natančno. Avtor pa ne more naročiti strokovnjaka, ki bi vnaprej z gotovostjo povedal, v katerih primerih bo lahko uporabo avtorskega dela prepovedal, kdaj ne bo šlo za uporabo tega dela oziroma kdaj bo uporaba dopustna brezplačno kot citat, karikatura ali pastiš. Da nadgradim Geigerjevo prispodobo: valovi svobode butajo ob otoček izključnosti in brišejo njegove meje.

Večino sodišču pridruženih mediacij preživim z zakonci ali bivšimi zakonci, ki so v postopku mediacije zaradi razveze zakonske zveze, s strankami, ki so že razvezane, vendar še vedno sredi pravnih ali čustvenih bojev z bivšimi partnerji zaradi skrbništva, stikov in preživnine skupnih otrok. V skoraj dvajsetih letih dela v vlogi odvetnice in mediatorke na področju družinskega prava sem spremljala neštete življenjske zgodbe, pogosto zaznamovane s travmo, izdajami, razočaranjem in bolečino. V ospredju večine zgodb pa je velikokrat nezmožnost odpustiti in pustiti preteklost za sabo.

Pisalo se je leto 2018, ko je Vrhovno sodišče na svoji spletni strani objavilo nepodpisano sporočilo za javnost, v katerem je oznanilo, da bo spoštovalo tiste odločbe, ki prepričajo z argumentacijo. Ob tem je hkrati javno naznanilo, da se Vrhovnemu sodišču zdi argumentacija ESČP v zadevi Pro plus proti Sloveniji, št. 47072/15, neprepričljiva. Ker je to moralo pomeniti, da Vrhovno sodišče te sodbe ne bo spoštovalo (če spoštuje samo tiste sodbe, ki ga prepričajo), se je ostro in enotno odzvala tradicionalno zadržana slovenska pravna stroka, oglasili pa so se celo nekateri vrhovni sodniki.

Preteklost ni ogledalo sedanjosti, je pa marsikdaj njen (pogosto dokaj neprijeten) odsev. Šele ko je vse mimo, nas neredko udari pregovorni krč »ko bi vsaj!« ali pa: ali nismo nekoč že imeli podobne dileme, reševanje katere je kljub izdatnemu vloženemu trudu in vsem izžetim prizadevanjem že zaradi napačnega izhodišča obrodilo klavrne rezultate. In tu so prav pretekle (slabe) izkušnje še kako dragocena valuta. Če jih seveda (še) pomniš; a gorje, če jih pozabiš. In tako je več kot (čisto) historično naključje, da so že v bolj davnih časih naše politične odločevalce zaposlovala zlasti vprašanja v tesni povezavi z zdravstvenim sistemom. A takrat so bila to vprašanja vsebinske, ne strukturne narave. To je zgodba o naši zakonski prepovedi ženitve, če si bil okužen s »sifilido«, gonorejo ali nečim, čemur se ne brez kančka pomenljivosti reče mehki šanker,[1] ki je pred domala natančno 90 leti veljala manj kot (normativno) leto.

V zadnjih nekaj dneh smo kar velikokrat slišali, da se pogodbene vrednosti projektov, ki se financirajo iz državnega (ali občinskega) proračuna, krepko dvigajo in dosegajo zneske, ki si jih navadni državljani najbrž sploh ne znamo predstavljati. Ja, namenoma sem uporabila prvo osebo množine – tudi sama namreč spadam med davkoplačevalce, zato je kakšen cent teh zneskov plačan tudi iz mojega (davčnega) žepa.

Med stroko in politiko mora biti v demokraciji prisotno nenehno sodelovanje, hkrati pa tudi jasna razmejitev delovanja. V strogo politični sferi, ki jo predstavljajo npr. parlament, vlada in šef države mora imeti stroka pomembno mesto, toda odločitve morajo sprejemati politiki. V drugih družbenih sferah so v vsakdanjih interakcijah in v okviru raznih skupnosti odločitve pretežno sprejemane upoštevaje običajne, moralne in druge ne-politične norme (npr. v družini, društvu ali verski skupnosti) ali pa so sprejemane pretežno po strokovnih merilih (npr. v šolstvu, znanosti in deloma gospodarstvu). Stroka sama po sebi ni namenjena (demokratičnemu) vodenju družbe, politika, ki ne upošteva stroke pa je izrazito slabovidna in družbo prej ali slej pripelje v hude zagate in konflikte. Za razliko od demokracije, v avtoritarnih sistemih stroka ni avtonomna in še manj neodvisna. Ne le humanistika in družboslovje, pač pa tudi umetnost ter naravoslovne in tehnične znanosti in stroke se morajo podrediti politični diktaturi. V slednji je lahko zemlja tudi ploščata in ena rasa ali narod vreden več od drugih. Tudi zato je demokracija, kljub številnim pomanjkljivostim, še vedno (naj)boljša politična ureditev.

Naj mi bralec ne zameri, ker to kolumno pišem tri tedne pred samim delavskim praznikom, vendar je navdih pač ena od stvari, ki jih posameznik ne more obvladovati. V tej kolumni bi želel deliti svoje misli o generacijskih razlikah, ki so pri odnosu do dela očitne.

France Prešeren je napisal pesem Čez tebe več ne bo, sovražna sreča:

V današnjem svetu se pravo vse bolj prepleta s hitrim pretokom informacij, površnimi interpretacijami in instantnimi mnenji, ki jih oblikujejo mediji, družbena omrežja in politični diskurzi. To pomeni, da so pravniki pogosto izpostavljeni pritiskom, ki jih spodbudijo k poenostavljanju kompleksnih pravnih vprašanj, pri čemer se pogosto izgubita analitična globina in metodološka doslednost. V takšnem okolju je še posebej pomembno, da se pravnik zavestno izogne pastem razpršene zavesti in površne medijske ali feljtonske logike, ki prepogosto zanemarjajo bistvo pravnih konceptov in temeljnih načel. Stremeti mora k znanstvenemu pristopu, ki mu omogoča poglobljeno razumevanje tistih pravnih področij, ki jih obravnava, ter graditi svoje stališče na preverjenih metodoloških in znanstvenih temeljih.

Žal se slej ko prej vsakdo sreča s tisto verjetno najbridkejšo izkušnjo – smrtjo nekoga bližnjega. Ob vseh povsem intimnih občutkih pa svoje »zahteva« tudi birokracija. Pravkar zapisane besede nikakor niso mišljene slabšalno – pravni red v okviru pravne države terja urejena razmerja, saj le tako lahko zagotavlja pravno varstvo posamezniku.

Razhajanje med slovenskim družbenopolitičnim mehurčkom in evropsko javno zavestjo je vse večje. V Delu so ga opisali z besedami, da »geopolitični premiki v evroatlantskem prostoru puščajo državljane Slovenije relativno hladne, saj v Sloveniji med prebivalstvom ni zavladala oborožitvena histerija«. Slovenci drugače od povprečnega Evropejca vztrajajo, da bi se »EU morala bolj posvečati gospodarstvu, prehrani in energetiki«. Skratka, za našo državo vse ostaja business as usual.

V teh dokaj turobnih marčevskih dneh nadaljujemo razmišljanje o pravnem institutu, ki je bil v dveh ločenih državah, komajda vzniklih s pogorišča prve svetovne kataklizme, in potem vse do njunega propada urejen do pike enako, a v praksi pogosto uporabljen sila drugače. In če smo si v prejšnji kolumni podrobneje pogledali slovenske izkušnje z institutom ločitve od mize in postelje med obema vojnama, je danes na vrsti prikaz (dokaj) zanimivih praks, ki so se v zvezi s tem vprašanjem v taistem času razvile na oni strani Karavank, tj. tam v deželah malo »čez«.

Slovenska pravna stroka s področja delovnega prava in socialne varnosti na načelni ravni nasprotuje možnosti, da bi posameznik lahko prejemal starostno pokojnino in hkrati ostal polno delovno aktiven.

Čeprav naslov morda zveni otročje, gre za nadvse resno in pomembno zadevo. Gre namreč za človeka. Ta stavek, ki so ga filozofi in drugi misleci premodelirali že v najrazličnejših verzijah in jezikih, namreč z eksponentnim uveljavljanjem t. i. umetne inteligence (UI) postaja ena najpomembnejših misli in danosti naše prihodnosti. Seveda le, če želimo ohraniti svojo človeškost in človečnost. Kdor je do tega indiferenten ali pa je ideji o preseganju ali nadomeščanju človeka z nečloveško inteligenco in njeno strojno manipulacijo morda celo naklonjen, se z menoj ne bo strinjal. Kdor pa je in ostaja humanist v smislu skrbi in spoštovanja do človeka, ne glede na vse človeške pomanjkljivosti (ki jih res ni malo), bo verjetno kmalu uvidel, da bo treba obstoj in spoštovanje človeškosti kot takšne čim prej izrecno zagotoviti tudi na najvišji pravni ravni: tako na ravni posameznih držav kot na ravni mednarodne pravne ureditve. Ustave in konvencije je treba dopolniti z načelom, da morata politika in pravo ostati človeški proizvod – da bosta od človeka za človeka.

Bliža se 20. marec in z njim začetek koledarske pomladi. Tudi kurenti so uspešno opravili svoje delo in že odgnali zimo, kot kažejo temperature, kar neizbežno pomeni tudi konec smučarske sezone. Osebno sem jo letos izkusil s smučanjem tako na slovenskem Voglu kot v italijanskih Dolomitih.

Kot otrok sem bila z vidika poškodb precej dolgočasna. Niti ene resnejše si nisem nakopala. Očitno sem med lanskimi novoletnimi prazniki to želela nadoknaditi. Z družino smo drsali na drsališču na Jezerskem in sem padla vznak na led. Domnevno. Ker se od padca do CT glave v UKC Ljubljana ne spomnim ničesar. Pretres možganov.

Pravni sistemi temeljijo na predpostavki, da je treba zakone uporabljati objektivno, s čimer se zagotavlja doslednost sodnih odločitev in krepi legitimnost sodnih postopkov. Objektivnost ne izključuje potrebe po sočutju in empatiji, zlasti kadar odločitve vplivajo na temeljne pravice ljudi in njihova osebna življenja. V zadnjih letih so se akademiki ukvarjali z vprašanjem vloge človeških čustev pri pravnem odločanju. Nekateri zagovarjajo bolj sočuten pristop, ki upošteva posamezne okoliščine in človeški vpliv pravnih odločitev.

Umetna inteligenca (UI) tradicionalno sproža tri vrste razprav. Ena je tehnološka. To je tista, ki se ukvarja z izgradnjo strojnih in programskih sistemov, ki poganjajo UI. Druga razprava je uporabniška in se dotika vseh mogočih načinov, kako bi UI lahko olajšala naš vsakdan, še posebej profesionalni, in prispevala k večji storilnosti. Tretja pa se dotika potrebe po regulaciji UI, da bi omejili vse vrste tveganj, ki jih prinaša nova tehnologija. Tokrat pa želim opozoriti še na en, nemara ključen vidik, ki je zaenkrat še v ozadju. Ta obravnava ustavne posledice umetne inteligence.

Ah, ljubezen. To čustvo, ki tako rado omreži, pogosto pa docela izklopi vsakršno razsodnost, je lahko vir neizmerne radosti, sreče ter blaženosti. A še kako »gorka« ljubav se lahko (zlasti) sčasoma sprevrže v svoj neposredni antipod, in sicer včasih tudi brezobzirno sovraštvo, stud in odklon.

Ali podjetja, ki prejemajo znatna javna sredstva, delujejo bolje, rastejo hitreje in se srečujejo z manj tveganji? Kaj se zgodi, ko se prejemanje finančnih sredstev nenadoma konča? Rezultati treh obsežnih raziskav, v katerih smo analizirali skoraj celotno populacijo slovenskih podjetij, kažejo, da je vpliv javnega denarja na gospodarstvo kompleksnejši, kot bi se morda zdelo na prvi pogled. Javni tokovi, bodisi prek javnih naročil, subvencij ali drugih oblik državne podpore, lahko podjetjem omogočijo stabilnost in rast, vendar hkrati pomenijo tudi tveganje za odvisnost od države in zmanjšano konkurenčnost.

Če je kdo mislil, da bo človeštvo po dveh svetovnih in številnih regionalnih vojnah ter po totalitarizmih 19. stoletja (fašizem, nacizem, komunizem itd.) dokončno prepoznalo vrednost demokracije in se v vedno večji meri odrekalo avtoritarnim političnim sistemom, je bil očitno v zmoti.

Vsak izmed nas je bil že ničkolikokrat stranka upravnega postopka. V teh postopkih se točno zavedamo, da tudi zgolj enourna zamuda na naši strani pomeni izgubo materialne pravice ali izgubo pravice opraviti določeno procesno dejanje. Prav tako točno vemo, da imamo na drugi strani upravni organ, ki zaradi zamude njemu določenega roka neposrednih škodljivih posledic ne bo imel. To pa ne pomeni, da le-teh nima stranka, ki utemeljeno pričakuje, da bo organ odločil v zakonsko določenem roku. V tej kolumni bi želel obravnavati vprašanje, ali je takšna ureditev res primerna ali bi morali vsaj pri določenih zadevah ubrati drugačen pristop.

Ustavno sodišče je v odločbi Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024 razveljavilo izpodbijane sodbe v delih, ki se nanašajo na pritožnika in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Odločba se sicer ukvarja tudi s hrambo in uporabo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, vendar me v tej kolumni zanima predvsem drugi, razveljavitveni del odločbe, ki bo verjetno dvignil veliko prahu zaradi organizacijskih, časovnih in drugih posledic v združenih kazenskih postopkih.

Prihodnji teden bodo informativni dnevi za vpis na fakultete za novo študijsko leto. Ob tem (in na splošno v zadnjem času) se sprašujem, kako mladim, posebej tistim na začetku njihove poklicne poti, približati vrednost in samoiniciativnost do dela. V praksi opažam, da številni mladi pravniki že med študijem dvomijo, ali ima njihov trud sploh smisel. Vprašanja, ali bom sploh lahko kaj spremenil, ali se splača vložiti toliko energije v nekaj, kar se zdi nepomembno in nisem odločevalec, postajajo vse pogostejša.

V Sloveniji se skoraj že pol leta vsa politika in gospodarstvo borita z zvišanjem omrežnine. Ta se je zgodila izpod peresa Agencije za energijo, ki je do sprejetja predloga menda prišla na podlagi neodvisne strokovne presoje, kot se za agencije spodobi. Tega slovenska vlada (ki je novo ureditev omrežnine sprva podpirala, zdaj pa ji vehementno nasprotuje) očitno ne razume. Prav zato jih je upravičeno dobila po prstih iz Bruslja.

Naj na začetku najprej jasno zapišem, da članek ne bo strokovna analiza niti razlogov niti posledic, še manj pa kritika Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1).

Leto je pravkar naokoli in mesto pregovorno »veselega« decembra je že zasedel precej bolj puščobni januar, poln predvsem raznoraznih »novih« zaobljub in zapriseg. In če so bile moje dosedanje kolumne namenjene predvsem refleksiji o bolj prezrtih vidikih naše preteklosti s pravnimi pridihi, naj bo tokratni prispevek posvečen zlasti njenim bolj pomenljivim ostankom. Že od samega začetka, ko sem prejel prijazno povabilo za mesečno zapolnitev tega prostora s svojimi razmišljanji, sem si namreč zadal nalogo, da vsak prispevek na koncu pospremim še s kakšno resnično časnikarsko objavo iz razmeroma nedavne preteklosti, da bi s tem napisanemu dodal še neki kontekst, včasih morda zgolj dotik »surove« resničnosti nekdanjega časa. Koliko sem bil pri tem uspešen, seveda lahko presodi le bralec sam. Sem pa pri tem iskanju pogosto naletel na »odkruške« minulih časov, ki jih doslej žal še nisem imel priložnosti uporabiti, škoda pa bi jih bilo kar tako zavreči. Kar sledi, je tako pregled zgolj nekaterih utrinkov iz preteklosti, ki nas učijo, da je zgodovina v praksi neredko precej večja spremenljivka od popolnih domislic, ki so plod človekove domišljije. Hkrati pa bomo spoznali tudi, da je zgodovina še kako človeška tudi po neki drugi plati. Je namreč še kako »krvava« pod svojo včasih izredno tesno kožo.

Kaj se zgodi, ko večstanovanjska stavba potrebuje obnovo strehe ali dvigala, vendar se nekateri etažni lastniki temu upirajo, ker imajo stanovanje v pritličju? Kaj pa, ko se znajdemo v gneči na urgenci, kjer prostor, ki bi moral biti namenjen resnično pomoči potrebnim, zavzemajo nenujni primeri? Ali ko na avtocesti vozniki ne oblikujejo reševalnega pasu ali s prehitro vožnjo v času dnevne gneče povzročajo t. i. fantomske zastoje? V vseh teh primerih posamezniki zasledujejo svoje kratkoročne interese – na račun skupnega dobrega.

Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je prejšnji teden (15. 1. 2025) v javnem nastopu dejal, da je človeštvo odprlo Pandorino skrinjico težav (Pandora's box of ills), med katerimi so v ospredju uničujoči konflikti, naraščajoča neenakost, podnebna kriza in tehnologija, ki je ušla izpod nadzora in bi lahko ogrozila naš obstoj. Ker je generalni sekretar Združenih narodov glede mednarodnih razmer zagotovo ena najbolje informiranih oseb na svetu in ker gre za človeka z veliko znanja in izjemno bogatimi življenjskimi in političnimi izkušnjami, bi mu pravzaprav morali verjeti in biti plat zvona po celem svetu. Toda njegov glas odzvanja v prazno. Karavana gre dalje. Vojne in konflikti se množijo in širijo, prav tako ostale omenjene in druge težave človeštva. Kaj nam to pove o nas samih (o ljudeh in človeštvu) in kam nas to vodi?

Kdo je boomer in zakaj sam (še) nisem boomer

Boomer (otrok blaginje) je posameznik, ki je bil rojen v povojnih baby boom letih (približno v letih 1946–1964). Tej generaciji sledi generacija X, ki jo sestavljajo ljudje, rojeni v obdobju 1965–1980. Njim sledijo milenijci oziroma generacija Y (rojeni v letih 1981–1996) in zoomerji oziroma generacija Z (rojeni v letih 1997–2012). Fantje in dekleta, rojeni od leta 2013 in vse do zadnjega dne preteklega leta, so del generacije alfa, medtem ko bodo otroci, rojeni v letih 2025–2039, generacija beta.

December je mimo. V svoji prejšnji kolumni sem se dotaknila cikla Ericha Kästnerja Die 13 Monate in posebej pesmi o novembru. Vmes je na tečaju nemščine prišla na vrsto pesem o decembru. V novembrski kolumni sem razmišljala o tem, za kakšno možnost se bo pesnik odločil – ali bolj optimistično ali bolj realistično –  in si po tihem želela prve, vendar se je pesnik odločil za bolj realistično podobo. V nadaljevanju prilagam celotno pesem v nemškem jeziku:

Zadnje čase velikokrat slišimo: »Nimam nobene volje za delo. Enostavno nič me ne zanima, pritegne. Ne da se mi vlagati gromozanskega truda v študij, da si pridobim veščine, izkušnje in podobno, kar pričakujejo v življenjepisu delodajalci.«

Z novim letom je vselej takole. Prehod je evforičen. Nato pa pride streznitev. Čeprav imamo priložnost oziroma – kot bomo videli v nadaljevanju – zares dolžnost delati novo in drugače, se vsi skupaj zavedamo, da je to vsako novo leto teže. Z vsakim novim letom je na naših ramenih namreč eno staro leto več. Z njim pa vsa bremena, ki smo si jih naložili. Tako posamezniki kot država. In v tej kolumni se bomo ukvarjali s slednjo.

Zaključek leta naj ne bi bil sam sebi namen, to naj bi bil čas za refleksijo in razmislek o vsem, kar smo dosegli, in o tistem, kar nas (morda) še čaka. In temu primerno je bil v prejšnji kolumni govor o precej strmi in ovinkov polni poti, ki smo jo morali Slovenci skupaj z drugimi narodi tedanjega avstrijskega cesarstva prebroditi od leta 1848 pa vse do dejanske uveljavitve (sploh) prve avstrijske ustave moderne dobe, ki je (tudi) v teh krajih[1] začela veljati pred domala natanko 157 leti, točneje 21. decembra 1867.

Občutja (občutki, razpoloženja) so ključna sestavina naših življenj. Občutja ali občutki bolečine, ugodja, osamljenosti, (ne)izpolnjenosti, (ne)sreče, (ne)pravičnosti, ljubezni... in celo občutki pravnosti ali protipravnosti odločilno zaznamujejo naš vsakdan. Saj veste, nekdo ima lahko le malo premoženja, družbenega ugleda in prijateljev, pa se vseeno počuti zadovoljnega ali srečnega. In po drugi strani, kaj nam pomaga, če smo bogati, zdravi in celo ljubljeni s strani nekaterih oseb, občutimo pa notranjo praznino, dolgčas ali celo brezizhodnost in smo torej v nekakšni depresiji ali letargiji? Kaj nam pomaga, če nam uradna statistika kaže, da kriminal upada, imamo pa občutek ogroženosti, ko hodimo po mestnih ulicah ali parkih? In kaj nam pomaga, če nas pravno obsodi še tako kvalificiran sodnik, mi pa sodbo občutimo kot krivično ali protipravno?

Premagati raka ni le zmaga nad boleznijo, temveč tudi priložnost za ponovno polno življenje. Kot nekdo, ki je sam prehodil to pot, se zavedam, kako pomembno je, da zakonodaja prepoznava potrebe in pravice tistih, ki so uspeli v boju z boleznijo. Vsak, ki se sooči z diagnozo raka, prehodi dodatno izjemno zahtevno pot – pot do ponovnega vključevanja v vsakdanje življenje. Kljub napredku medicine in številnim zgodbam o uspešnem zdravljenju raka je realnost za mnoge prebolele še vedno polna (nepotrebnih) izzivov. Po podatkih Registra raka Republike Slovenije iz leta 2019 v Sloveniji trenutno živi čez 120.000 ljudi, ki so kadarkoli zboleli zaradi ene od rakavih bolezni (prevalenca), vsako leto pa v Sloveniji za rakom zboli okoli 16.000 ljudi, od tega čez 60 odstotkov po dopolnjeni starosti 65 let. Med zbolelimi je 32.178 oseb, ki so zbolele pred več kot desetimi leti. Rak tako za številne posameznike ne pomeni več smrtne obsodbe, ampak zgolj veliko in težko stopnico, ki jo morajo premagati na svoji življenjski poti.

Zakorakali smo v zadnji mesec leta. To je čas, v katerem delamo obračune s starim v pričakovanju novega. Ta čas je lahko zelo različno obarvan. Morda je veder, morda skesan, nemara tudi grenak, stisnjenih zob zaradi zamujenih priložnosti ali pa celo depresiven, ker prav nič ni šlo tako, kot bi moralo iti. Vsak izmed nas piše svojo življenjsko zgodbo, skupaj pa ustvarjamo republiko, Evropo in svet. Kako nam je šlo letos?

Pravo je družbeni temelj, na katerem slonijo red, pravičnost in stabilnost. Pravniki, sodniki, tožilci in drugi pravni strokovnjaki imajo moč, da odločajo o usodah posameznikov, pravnih subjektov in včasih celotnih družb. Moč temelji na znanju, a moramo se zavedati, da je pravna praksa brez sočutja nevarna in lahko tudi uničujoča. Sočutje daje pravniku uvid, da v pravnih določbah in sodbah ne vidi le strogega upoštevanja zakonov, temveč tudi življenja, ki jih odločitve neposredno zadevajo. Ko pravo postane orodje brez sočutne in moralne podlage, obstaja velika nevarnost, da ne služi več pravičnosti, temveč postane breme in tudi vir nepravičnosti.

December ali (staro-)slovensko gruden ni zgolj zadnji mesec koledarskega leta, marveč hkrati tudi prvi mesec, ko smo Slovenci v vsej svoji dotedanji zgodovini uživali varstvo ustavne ureditve moderne dobe.[1] Z 21. decembrom 1867 je namreč začela veljati t. i. decembrska ustava »kraljestev in dežel, zastopanih v državnem zboru«, tj. tistega dela Avstro-Ogrske, ki se je nahajal tostran reke Lajte,[2] in sicer kot nabor skupaj šestih (pretežno) »državnih osnovnih«, bolje rečeno ustavnih zakonov (Staatsgrundgesetz), ki jih je prvič v zgodovini sprejelo neko predstavniško telo, v katerem so imeli pravico sodelovati tudi slovenski (od)poslanci. In to ne zgolj nominalno ali zgolj pro forma, saj je bilo med skupno osmimi slovenskimi predstavniki v tedaj še 203-članskem dunajskem državnem zboru moč zaslediti tudi ime, lik (in delo) dr. Lovra Tomana, s katerim ste bralci teh kolumn (bržkone) že seznanjeni, saj je ta še kot študent (prava) v revolucionarnem letu 1848 pri komajda enaindvajsetih na pročelju hiše na Wolfovi ulici tedanje kranjske prestolnice prvi razvil slovenski narodni prapor.[3] Šlo je za prvovrstno provokacijo tedanjega časa, za afront proti takratnemu javnemu redu brez primere, hkrati pa seveda za dejanje izjemnega poguma, na katerem si je ta posameznik nato gradil svojo narodno buditeljsko, kmalu tudi politično pot, ki pa seveda ni bila brez svojih senčnih strani. A pojdimo lepo po vrsti.

Ureditev področja postopkov oddaje javnih naročil je precej obsežna, na trenutke verjetno prenormirana. A ob vseh kritikah javnih naročil včasih pozabimo, da gre vendarle za plačila iz skupnega mošnjička, v katerega prispevamo vsi. Zato se mi zdi prav, da so pravila glede »primernosti« ponudnikov in bodočih izvajalcev oziroma dobaviteljev postavljena jasno, pregledno in vnaprej. Glede nekaterih vprašanj je zakonodaja jasna in mimo nje naročniki ne morejo kar poljubno postavljati (lastnih) pravil. Tako zakon kot vzpostavljena praksa pa naročnikom prepuščata oblikovanje zahtev, na temelju katerih bodo izbrali bodočo pogodbeno stranko.

V slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano, da sta pojma blagostanje in blaginja sinonima, pri čemer so jima sorodni tudi pojmi kot npr. blagovitost, blagor, dobro ali dobrobit. Ko izgovorimo ali slišimo takšne besede (v nadaljevanju jih skupno zajemam s pojmom blaginje) vsekakor pomislimo na nekaj dobrega in prijetnega. Tudi npr. angleški pojem »welfare« ali nemški pojem »Wohlstand«, ki se v slovenščino pogosto prevajata prav kot blaginja, se povezujeta z nečim dobrim, npr. z uspehom, zdravjem, obiljem, bogastvom socialno pomočjo ali srečo. Vse to seveda na prvi pogled vsi razumemo in se nam zdi nekako samoumevno. Toda resnično razumemo, kaj je blaginja? Ali se je zavedamo? Ali dovolj realno ocenjujemo njen primankljaj pri nas samih ter v družbi nasploh? In ali je morebiti ne iščemo tam, kjer je ne moremo najti?

V zadnjem času je umetna inteligenca postala vroča tema v skoraj vseh poklicih, pravniška profesija pa pri tem ni izjema. Med številnimi AI orodji izstopa ChatGPT, ki obljublja revolucijo na področju pravnega svetovanja, raziskovanja in priprave dokumentov. Ampak ali je ta tehnologija resnično pripravljena prevzeti del naših nalog ali pa skriva pasti, ki jih ne smemo prezreti?

Idejo za novembrsko kolumno mi je ponudil kar pogled skozi okno. Na tečaju nemščine pa smo brali pesem Ericha Kästnerja (ki nam je sicer verjetno bolj znan po bolj vedrih knjigah Dvojčici, Pikica in Tonček, Leteča učilnica):

Čeprav so predvolilne ankete napovedovale zelo tesen izid, je na ameriških volitvah prepričljivo zmagal Donald Trump, pa tudi v Kongresu so se okrepili republikanci. Takšen izid je številne pahnil v depresijo, spet druge pa v delirij. Ne le v ZDA, tudi pri nas v Evropi. Evropa je sicer sebično računala na zmago Kamale Harris. To nam bi omogočilo vztrajati v statusu quo. S Trumpovo zmago pa ohranjanje obstoječega stanja ni več mogoče. Kaj potemtakem čaka Evropsko unijo po Trumpovi zmagi?

Postati profesor prava ni samo karierni cilj, ampak življenjska pot, ki zahteva predanost, vztrajnost in globoko spoštovanje do pravne znanosti ter njenega pomena v družbi. Naš poklic obsega mnogo več kot zgolj poučevanje. Vključuje raziskovanje, objavljanje znanstvenih člankov, sodelovanje pri pravnih reformah, mentoriranje študentov in mlajših kolegov ter nenehno učenje. Vse to z namenom, da oblikujemo nove generacije pravnikov, prispevamo k pravni teoriji in praksi ter pomagamo izboljšati pravne sisteme, v katerih delujemo.

Tokrat nadaljujemo razmišljanje, kaj v času in prostoru zgolj obstaja in kaj nato tudi dejansko obstane, in sicer spet na podlagi medijskih objav iz septembrskih dni leta 1844. V prvem delu te kolumne smo se tako podrobneje seznanili s celo dvema izredno imenitnima cesarskima obiskoma sedanjega slovenskega ozemlja, ki sta tako v že omenjenem letu in nato ponovno skorajda štiri desetletja pozneje izjemno odmevala v javnosti. Oba dogodka sta bila tako ali drugače povezana z narodnobuditeljskim stihom J. V. Koseskega o omahljivem hrastu in hribu, vendar neomajni zvestobi, slovenski. Videli smo, da je bil ta stih, ki je bil pred 180 leti podan skorajda sramežljivo, leta 1883 malodane povzdignjen v slovenski nacionalni manifest, vendar so avstrijski cenzorji spet prezrli ne samo njegovo inherentno narodnostno noto, marveč tudi njegovo »ost«, naperjeno zoper takratno nemštvo. A kot bomo videli v nadaljevanju, ta stih ni preživel grozot prve svetovne vojne, pa čeprav ga je sem ter tja še vedno mogoče najti izklesanega v neomajnem kamnu. Ta sicer izvorno narodnobuditeljski manifest je po vojni, zlasti pa po prevratu leta 1918, skoraj v celoti izginil iz slovenskega kulturnega prostora, približno tako hitro, kot je z ljubljanskega Kongresnega trga izginil obelisk Angela miru, skupaj s cesarsko zaprisego, da si želi samo miru v družbi »svojih« narodov. In kaj nam je potemtakem vendarle še ostalo iz tistih dni leta 1844? Odgovor vas morda celo preseneti.

Verjetno v svetu doslej ni bilo veliko primerov, ko je ista oblastna struktura preklicala svoj lastni referendum. To je pred nekaj dnevi (24. oktobra) uspelo Državnemu zboru s preklicem štirinajst dni starega odloka o razpisu posvetovalnega referenduma o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2). Ta preklic referenduma je tako (p)ostal zanimiv in seveda neslaven zgodovinski primer za politično in pravno preučevanje. Potem, ko je bilo v televizijski oddaji Tarča (TV Slovenija) z razkritjem zvočnih posnetkov internih pogovorov poslancev opozorjeno na dejstvo, da so se poslanci že pred razpisom referenduma zavedali, da bo ta nezakonit, in ko je na to protipravnost dodatno javno opozorila tudi pravna stroka, so politične stranke, ki so referendum predlagale, praktično v nekaj urah dosegle dogovor, da ga prekličejo. Seveda je policija že sprožila postopke za ugotavljanje, kdo je odgovoren za nezakonito snemanje, kakšnih posebnih postopkov zoper nezakonito odločitev poslancev Državnega zbora o razpisu referenduma pa seveda zakonodaja ne predvideva. Ker so tako opozicijske kot koalicijske politične stranke (le ena ni podprla razpisa referenduma) že storile vse, da zadeva čim prej izgine iz političnega spomina volivcev, ki je – oprostite moji neposrednosti – pogosto res zelo kratkega veka, menim, da je prav, da temu referendumskemu fiasku le namenim nekaj besed.

Večino svojega življenja sem živela v bloku – enkrat večjem, včasih malo manjšem. Vsaj z neposrednimi sosedi, recimo v istem nadstropju, smo se poznali, izmenjali nekaj besed in si zaželeli lep dan še naprej. Ja, čisto poseben sosedski pozdrav je veljal med tistimi, ki smo s svojimi najboljšimi prijatelji šli na sprehod – tudi če je močno snežilo ali če se je »utrgal« oblak.

V eni od začetnih kolumn sem že omenila pismo bralca po objavi serije člankov o mednarodnem kazenskem pravu v slovenski pravni reviji, češ da obstaja v Sloveniji dosti več pomembnejših tem, s katerimi se je treba raziskovalno ukvarjati. Res se včasih v Sloveniji zdi, da je mednarodno kazensko pravo neka eksotika in visokoleteča teorija, za katero vsi upamo, da znanja o njem nikoli ne bomo potrebovali. Mednarodna hudodelstva so namreč sama po sebi najhujša kazniva dejanja, ne le z individualnega vidika, ampak tudi z vidika družbe oziroma sistema, v katerem so izvršena, tudi glede posledic. Statistično gledano mednarodna hudodelstva res niso najpogostejša kazniva dejanja v (sodni) praksi. Zagotovo je mala tatvina pogostejša. Česar se gre vsekakor veseliti. Ampak kot pri vsakem eksotičnem pojavu odpade rutinsko delo in je potrebnega zelo veliko znanja ter iznajdljivosti.

Pravočasen začetek postopkov zaradi insolventnosti je eden ključnih izzivov sodobnega insolvenčnega prava. Teorija je enotna v stališču, da je določitev jasnega trenutka za začetek postopkov izjemno pomemben cilj. Brez pravočasnega začetka postopkov je zaradi hitrega zmanjševanja stečajne mase gospodarske družbe, ki postane nelikvidna in/ali prezadolžena, praktično nesmiselno razpravljati o vprašanju ex post teh postopkov. Noben postopek zaradi insolventnosti namreč ne more ustvarjati dodatnega premoženja. Nepravočasnost začetka postopka torej onemogoča učinkovito uporabo instrumentov insolvenčnega prava in insolvenčno pravo degradira na raven razkošnega pogreba, ki ga nihče noče, se mu vsi izogibajo, a morajo zanj na koncu vsi drago plačati.

Piše se leto 2026. Miha, ki je bil še do včeraj Mihec, si je za prvo srednješolsko žepnino zaželel novo uro. Rolex. Nedosegljive sanje. Razen na nekih sheinih in temujih, kjer take ure, resda brez zapisa znamke, stanejo manj kot desetaka. Tako mu je ostalo še več kot pol žepnine. Frajer je za podoben nakup navdušil še gimnazijske sošolce. Prav kmalu se je pol razreda ponašalo z vrhunsko robo za res malo denarja. Navdušenje je bilo nepopisno.

Ko se Ustavno sodišče pri svojem delu sreča s kakšno za pravniško skupnost posebej relevantno temo, tu in tam opozorim nanjo tudi v svoji kolumni na IUS-INFO. Portal je sijajno središče pravniške skupnosti, ki se na ta način lahko med seboj podrobneje obvešča o aktualnih temah in dilemah s svojega področja. Nazadnje sem tako pisal o odločitvi Ustavnega sodišča glede določitve načina izvršitve zaradi neizvršitve odločbe o sodniških plačah. Danes pa je v ospredju odločitev tega istega sodišča glede sklepa Državnega zbora o priznanju Palestine.

Kaj danes obstaja in kar (še) jutri ostane, sta pogosto dve popolnoma različni življenjski kategoriji. Medtem ko je Primož Trubar v svojem eminentnem in navdihujočem reku »Stati inu obstati«, povzetem po njegovem katekizmu, oboje rad enačil, da bi s tem zaspane Kranjce in druge Slovence »prebudil«, nas resničnost, zlasti dandanašnja, nikakor ne navdaja s takšnim optimizmom. Aktualnih besed in dejanj, ki naj bi »odmevali v večnosti«, je navkljub vztrajnemu (polimedijskemu) prepričevanju namreč bore malo, če se sploh katera najde. Kaj pa je bilo s tem v razmeroma nedavnem času, ko je bila slovenska medijska krajina še izrazito monokulturna? Kaj je v tistem času zgolj kratko zelo na glas, a vseeno precej votlo donelo in nato kaj kmalu izzvenelo in kaj se je morda zgolj skozi stranska vrata priplazilo v duh časa, a nato vendarle ostalo vse do današnjih dni. Za trenutek se torej vrnimo v niti ne tako oddaljen čas, ko je eminentni obisk cesarskega para v vsej svoji historični razsežnosti in svečanosti popolnoma presegla na videz (u)borna novičarska domislica slovenskega poimenovanja naprave, ki jo vsak od nas uporablja vsak dan. In ki ste jo zagotovo tudi vi še danes zjutraj.

Spet se je začelo novo študijsko leto. Vprašanje, ali študenti na fakulteti pridobivajo predvsem informacije ali pa dejansko razvijajo znanje, je pomembno in v akademskem prostoru vedno aktualno. V sodobnem izobraževalnem sistemu se pogosto poudarja pomen pridobivanja velike količine informacij, kar ne pomeni, da študenti razvijajo tudi poglobljeno razumevanje in znanje.

Na splošno opredeljujemo čudež kot izjemen in nenavaden dogodek, ki ga ljudje na znamo pojasniti z naravnimi ali znanstvenimi zakoni. Tako npr. med najbolj dramatične (zatrjevane ali verificirane) čudeže uvrščamo takšne, kot so npr.  levitacija, ozdravitev na smrt bolnega ali obuditev mrtvega v življenje. Seveda je največji čudež že sam obstoj življenja, vesolja, človeka in narave, čeprav se tega vsakodnevno niti ne zavedamo. Če tako sledimo uvodni definiciji čudeža, bi lahko v povezavi s pravom nekoliko humorno, predvsem pa sarkastično dejali, da je pravni čudež vsaka izrazito neumna, spolitizirana, tendenciozna ali drugače popačena odločitev zakonodajalca, sodišča, upravnega ali drugega oblastnega organa, ki kljub očitnemu odstopanju od pravnih norm (torej od pravnih zakonitosti) pridobi formalno zavezujočo pravno veljavo. V takih »čudežnih« primerih torej nek zakon, sodbo ali drugo odločbo sprejmemo za obstoječo, tj. za pravno veljavno, čeprav vemo, da je v nasprotju s pravnimi zakonitostmi, kot jih določajo mednarodno pravo, ustava, zakoni ter ne nazadnje zdravorazumska pravna logika. Takšni »pravni čudeži« v Sloveniji, Evropi in svetu nikakor niso redkost, vendar pa se v tej kolumni ne posvečam njim. Tema te kolumne je še nekoliko bolj mistična. V nadaljevanju namreč na kratko razmišljam o tisti čudežni razsežnosti prava, ki se kaže v tem, da se po pravu vsaj večinoma ravnamo, čeprav ga pretežno sploh ne poznamo.

Nedavno sem se udeležila izjemno dobro organiziranega posveta civilnih sodnikov. Odlični predavatelji so obravnavali aktualna vprašanja civilnega materialnega in procesnega prava ter tudi prava EU in ustavnega prava. Ker pri svojem delu uporabljam različne teste ustavnosodne presoje, me je še posebej pritegnilo predavanje doc. dr. Katje Drnovšek. Predavateljica je predstavila ugotovitve svoje doktorske disertacije z naslovom »Dopustnost protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku«.[1] Ustaljeno ustavnosodno presojo je kritično ovrednotila, predstavila pa je tudi alternativne pristope, s katerimi naj bi se učinkoviteje lotevali izzivov v praksi.

Na začetku septembra smo iz medijev izvedeli, da naj bi bilo finančno stanje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) tako slabo, da se bo brez ukrepanja države z letom 2025 začel stečajni postopek. Eden večjih izzivov pri njenem poslovanju naj bi bili vse višji stroški emisijskih kuponov, torej kuponov, s katerimi si onesnaževalci »kupujejo pravico« od onesnaževanja.

Klasična pravna teorija državo že dolgo opredeljuje kot politično skupnost ljudi, živečih na zaokroženem ozemlju, kjer se izvaja učinkovita oblast, ki jo priznavajo in spoštujejo tudi druge države. Z vidika mednarodnega prava govorimo o suvereni enakosti držav v mednarodni skupnosti. To je temeljno načelo, ki v mednarodnih odnosih zagotavlja kolikor mogoče pravičen red. Enak princip velja tudi v Evropski uniji, seveda če se mu država sama ne odpove.

Živimo v časih, ko osebna čast in dobro ime, za kar se je še razmeroma nedavno tega celo dvobojevalo s sabljami in samokresi, in to tudi v (in med samimi) politiki,[1] (pre)pogosto nista vredna niti tistih par kapljic črnila, ki se sicer porabi za izpis teh misli na papir. A včasih, ko medijska krajina seveda še ni bila podvržena dandanašnji digitalni vseprisotnosti, se je osebno čast, predvsem pa vsakršen poseg v posameznikovo dobro ime, jemalo »jako« resno. In ker je prav lansko leto preteklo natanko sto let od smrti resda priznanega literata in narodnega buditelja dr. Ivana Tavčarja, je prav, da se v današnji kolumni dotaknem tudi kakšne od njegovih senčnih plati. Vsak od nas je namreč (zgolj) človek, ne pa matematična enačba, in tako je izračun naše dejanske vrednosti v družbi, sploh seveda ex post, pogosto odvisen od kombinacije več vidikov, več pogledov z različnih zornih kotov. Dr. Tavčar pa je po drugi strani hkrati tudi tisti prvak takratnih slovenskih liberalcev, ki je bil v času (prve in brž ko ne najpomembnejše) emancipacije slovenstva še v okviru habsburške monarhije v pomembni, če ne celo v dokaj prevladujoči meri soodgovoren za pojav t. i. »farških gonj«, ki so se odvijale predvsem v takratnih (tiskanih) medijih.

Danes, 5. septembra, goduje Mati Terezija, svetnica našega časa in zgled neizmerne ljubezni do revnih. Letos mineva 27 let od njene smrti. Mati Terezija pooseblja sočutje in ljubezen do revnih. Njeno življenje je izzvalo norme, zaradi katerih so najbolj ranljivi ljudje v družbi pogosto zanemarjeni. Najbrž se sprašujete, zakaj pišem o materi Tereziji. Ker je danes njen god, pa čeprav na prvi pogled med njenim delom in pravom ni očitne povezave? Toda če razmišljamo o etiki, pravičnosti in človekovih pravicah, uvidimo, da njeno delo in pravo temeljita na spoštovanju dostojanstva in zavezanosti k pravičnosti. V današnji kolumni bom razmišljala, kako pravo in delo matere Terezije sobivata in se dopolnjujeta.

Si predstavljate, da živite v državi, ki ji izginja ozemlje? Ali pa v državi, v kateri se velik del ozemlja spreminja v puščavo? Če so se v preteklosti države bistveno spreminjale in propadale predvsem zaradi osvajalnih vojn, bomo morda v prihodnosti poleg takšnih vojn, ki žal ostajajo naša realnost, v vedno večji meri priča tudi bistvenemu spreminjanju ali celo izginjanju držav zaradi podnebnih sprememb. Še več, te spremembe bodo povzročile tudi nove oborožene spopade in spreminjanje meja med državami. Zaradi previsoke stopnje materializma in egoizma človeštva bo namreč pomanjkanje vode, hrane ter drugih naravnih virov sprožilo tudi oborožene konflikte. Ali lahko kaj od povedanega doleti tudi nas?

V hitro spreminjajočem se poslovnem okolju se lahko vsak dan zgodi, da iz povsem uravnoteženega poslovnega razmerja nastane upniško-dolžniško razmerje. Pri tem seveda ni nujno, da je težava nastopila zaradi strank tega poslovnega odnosa, vzrok lahko tiči kjerkoli v (včasih precej dolgi) verigi poslovnih dogodkov. Velikokrat gre za t. i. domino efekt, ko finančna nedisciplina enega subjekta lahko povzroči težave tudi drugim (sicer nepovezanim) podjetjem.

V slovenski pravni literaturi je presenetljivo malo del, ki bi se poglobljeno ukvarjala z vprašanjem primerjave procesnih pravic in materialnih upravičenj različnih vrst upnikov v postopku izvršbe in v postopku osebnega stečaja. V tokratni kolumni zato predstavljam plastičen primer takšnega razlikovanja, in sicer položaj preživninske terjatve otroka, če svojo terjatev uveljavlja v izvršbi ali pa v osebnem stečaju.

Spoštovanje sodb sodišč je eden ključnih elementov pravne države v formalnem in sociološkem smislu. V formalnem smislu spoštovanje sodb prispeva k pravni varnosti. V sociološkem smislu pa ustvarja zaupanje v pravo. Ko umanjka eno ali drugo, smo na poti k eroziji vladavine prava. Vse opisano velja še toliko bolj, kadar imamo opravka s spoštovanjem sodb najvišjih sodišč in še posebej Ustavnega sodišča. A kaj, ko živimo v času, ko zavest o tem ni več nekaj samoumevnega, niti med pravniki.

V prvem delu te kolumne smo se seznanili predvsem z usodo nesojenega Mariborčana Wilhelma von Tegetthoffa, ki je z avstrijsko floto kljub njenemu številčno in oborožitveno izjemno podrejenemu položaju v bitki pri Visu leta 1866 dosegel monumentalni uspeh in za skoraj pol stoletja ustavil italijanske apetite po naši strani Jadrana. Vendar ga v družbenih, vojnih in političnih vihrah 20. stoletja niti to nesporno dejstvo ni obvarovalo pred poskusi izbrisa različnih strani, drugačnih svetovnih nazorov in raznih prepričanj. Še več, prizaneseno ni bilo niti že sicer (zaradi uradnih ravnanj preveč uradnih avstro-ogrskih uradnikov) fizično načetemu »ponosu« spečega leva na vrhu spomenika, posvečenega tej slavni bitki. Ta namreč že več kot sto let z naknadno pridodanim izklesanim geslom ITALIA VINCITRICE[1] ter dopisom NOVEMBRE 1918 v tej njemu tuji državi zre na drugo morje. A to vse ne more zmanjšati pomena von Tegetthoffovih dejanj kot tudi ne ravnanj še dveh mož, ki sta nastopila svojo vojaško dolžnost za njim, eden na kopnem, drugi pa na morju.

Bivši ameriški predsednik in sedanji predsedniški kandidat Trump je 26. julija letos na predvolilnem srečanju konzervativno skupino krščanskih volivcev na Floridi javno nagovoril, da naj gredo na volitve in volijo (zanj) le še tokrat, kajti potem bo zadeva urejena tako, da jim čez štiri leta ne ne bo več treba voliti. Potem, ko so se seveda na to izjavo kritično odzvali njegovi kritiki in mu očitali nezaslišano napoved ukinitve ameriške demokracije in uvedbo lastne diktature, je Trump javno zanikal antidemokratični namen svoje izjave. Čeprav se ob takšnih primerih soočamo z zanimivim vprašanjem antidemokratičnih izjav v ustavni demokraciji, pa se ob tovrstnem diskurzu v nadaljevanju predvsem sprašujem, ali se državljani lahko po demokratični poti odrečejo ustavni demokraciji in uvedejo avtokratični oziroma avtoritarni politični sistem.

Pravne fakultete in ustanove, ki zagotavljajo pripravništvo mladih pravnikov, imajo odgovornost prenašati pravno znanje pa tudi etične vrednote in medosebne veščine. Izobraževanje in prva leta dela bi morali vključevati tečaje o poklicni etiki, čustveni inteligenci in skrbi za stranke, ki bi nadgradili pravna pravila in spodbujali razumevanje odvetnikove vloge v družbi in pomena etične prakse.

Nedavno sem na enem od slovenskih medijskih portalov prebrala kolumno, v kateri je avtorica opisovala, katere spominke in s tem spomine hrani. To je navdih za mojo današnjo kolumno. Da sem pravi hrček na tem področju, je seveda jasno.

Kot napovedano, v julijski kolumni se vračam v strokovne vode. Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) je v zgodovini svojega nastajanja kar posrečena mešanica slovenskih posebnosti in evropske uravnilovke, kjer pravila veljajo za velike in majhne (sisteme) držav članic. Vsaka sprememba zakonodaje obvezno vsebuje tudi pregled ureditve določenega instituta v drugih državah članicah. Te so različne, nekatere države članice prenesejo evropsko ureditev in posebnosti rešujejo s prakso pristojnih organov, spet druge posebnosti iz svojega zakonodajnega okvira vključijo v samo zakonsko besedilo. Kot že rečeno, ZJN-3 je mešanica obeh ureditev, zanimivo pa je, da se evropski »vpliv« najbolj kaže na Portalu javnega naročanja, kjer so obrazci povsem podrejeni evropski vsebini, slovenski uporabniki pa pri njihovem izpolnjevanju pač uporabljamo bližnjice.

Splošna in nemara celo strokovna javnost sta povsem prezrli nov zakonodajni trend, ki se je v Sloveniji razbohotil zlasti v času aktualne oblasti. Zakonodajni predlogi so bili že v preteklosti – ne glede na barvo oblasti – pripravljeni vse prej kot optimalno, tako nizkega nivoja, kot ga lahko spremljamo danes, pa slovenska parlamentarna realnost še ni doživela. Neredko gredo stvari že tako daleč, da samo še zakonodajnopravna služba Državnega zbora (ZPS) ostaja kot edini glas javnega razuma.

V slovenskem pravnem okolju velja stereotip, da smo pravniki slabi matematiki in da zelo slabo razumemo ekonomijo in statistiko. Sam sem sicer prepričan, da to ne drži in da je pravo zaradi svoje abstraktnosti zelo podobno matematiki. Številni pravniki so tudi odlični matematiki. Po drugi strani pa menim, da je v formalnem izobraževanju pravnikov še vedno premalo poudarka na ekonomskih in poslovnih vsebinah, kar pogosto vodi v pomanjkanje znanja o osnovnih konceptih ekonomije in predvsem poslovnih financ.

Zdaj, ko vsak dan vse večje morje pločevine roma prek slovenskih transverzal na jug, iščoč čedalje dražjo senco vse bolj izginjajočega šarma primorskih mest, je čas tudi za refleksijo. Pa ne le o tem, zakaj je v našem večno obleganem obmorskem biseru Piranu zasoljeno ne samo morje, marveč vsako leto vse bolj tudi nadomestilo za tisti vse bolj borni prostor, namenjen parkiranju. Res, slovenska obala pregovorno resda ni ena daljših, sploh v primerjavi z nabrežji, ki krasijo obe naši obmorski sosedi, a to seveda nikakor ne pomeni, da Slovenija ni pomorska država. Že dejstvo, da imamo v Kopru lastno (toplovodno) pristanišče, je z gospodarskega stališča neprecenljivo,[1] kajti ne pozabimo, levji delež trgovine je in bo tudi v prihodnje potekal prav po (po)morskih poteh,[2] manj po cestah, nikakor pa ne po zraku. A kdo so vsi tisti, ki nosijo kar precej zaslug, da smo Slovenci (p)ostali pomorski narod, pa se njihovo ime (tudi) v tej povezavi omenja bolj redko, če se seveda sploh. Slava je sicer pregovorno kratkega veka, a resničnih odlik vseeno ni mogoče docela izbrisati. Kar sledi, je krajša predstavitev usode vsaj treh od tovrstnih mož.

Pravo je eden pomembnejših pokazateljev razvitosti človeške družbe oziroma civilizacije. Z vpogledom v zgodovinske in aktualne pravne ureditve lahko v dobršni meri ujamemo duh časa. Količina in struktura pravnih norm nam kaže enostavnost ali kompleksnost družbene organizacije. Pravne panoge in področja nas opozarjajo, katere družbena področja in dejavnosti so v nekem času v ospredju. Vsebina pravnih norm nam pove, ali je družba bolj avtoritarna ali demokratična ter koliko je konfliktna, pri čemer nam bolj ali manj krute in stroge sankcijske določbe kažejo tudi stopnjo družbene humanosti. Dvajseto stoletje in začetek tega stoletja se v pravu med drugim odražata tudi v porastu pomena in obsega športnega prava. Šport se je namreč prav v tem času izrazito profesionaliziral in razvil celo v hitro rastočo globalno industrijo. V nadaljevanju strnjeno predstavljam nekaj svojih splošnih misli o civilizacijskem pomenu športa in športnega prava.