V letošnjem super-volilnem letu nas poleg že narejenega koraka z državnozborskimi volitvami čakata še drugi in tretji volilni korak: izbrali bomo še novega-o predsednika-co Republike, opravili pa bomo še tudi demokratični izbor na lokalni ravni. V tej kolumni se sprašujem, kakšnega-o predsednika-co Republike bi potrebovali glede na dosedanje tridesetletne državniške izkušnje, pa tudi, kaj terja konkretna politična situacija v Sloveniji glede na politično razmerje sil. Končno se zdi izbor predsednika-ce pomemben tudi za razvoj Slovenije glede na njen položaj v regionalni povezavi Evropske unije ter globalnem svetu.

Pred dobrimi desetimi dnevi je Evropska komisija izdala svoje deseto in tako jubilejno letno poročilo o stanju sodstva v EU (t. i. Justice Scoreboard). Dokument je v javnosti na svoji spletni strani pokomentiralo Ministrstvo za pravosodje, ki je na splošno ugotovilo nadaljevanje napredka slovenskega sodstva glede na okvir EU. Minister je obenem poudaril pomembnost t. i. zunanjega, neobremenjenega pogleda na stanje v slovenskem sodstvu. Takšno ogledalo je vsekakor potrebno, tu pa se ustavljam le pri določenih, za nas bolj kritičnih kazalnikih. Politika bo seveda hvalila »svoj resor« in iz poročila poudarila tisto najboljše, sam pa sem kot opazovalec bolj pogledal v njegovo drobovje in našel tudi kazalnike, ki niso tako bleščeči.

V predvolilnem času je bila standardna tema razpravljanja med političnimi strankami tudi pravna država. Seveda je to pomembna tema, saj gre za eno ključnih vrednot ustavne demokracije in pravzaprav rdečo nit prava ter sam vrh celotne piramide nekega pravnega sistema. V pravu ima pojem pravne države relativno začrtano vsebino v najvišjem pravnem aktu, njegovih nadaljnjih izpeljavah v posameznih členih in navsezadnje v judikaturi Ustavnega sodišča. V politiki pa gre za bolj porozen pojem, ki je podvržen tudi številnim zavajanjem in manipulaciji govorca z občinstvom.

S pomanjkanjem družinskih zdravnikov, kjer naj kar 130.000 prebivalcev Slovenije ne bi imelo svojega osebnega zdravnika, se zdi, da je tovrsten problem na primarni zdravstveni ravni izbil sodu dno. Tudi v tem vidiku je naš tako opevani javni zdravstveni sistem daleč od tega, kar naj bi bil oziroma je nekdaj bil. Nekaj, kar bi morala biti pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je očitno postala neke vrste privilegij. In tu bi morali zvoniti vsi alarmi!

Premnogi med nami, še posebej laiki, a moram priznati kdaj pa kdaj tudi pravniki, so preprosto zmedeni, katera od pravnih pravil, sprejetih v boju zoper epidemijo, formalno veljajo v danem trenutku. Če smo torej še pravniki pogosto v negotovosti, pomislimo na starejše občane. Pa tudi tiste, ki ne bolščijo v ekran za prav vsake novice, ki bodo poročale o spremembah ukrepov. S številnimi ukrepi, ki se spreminjajo iz dneva v dan, lahko (brez kakšne paranoje) prepoznamo dobronamerno delovanje vlade, ki ukrepe uvaja/spreminja/ukinja sorazmerno – glede na dano epidemiološko situacijo v državi. To se pravzaprav dogaja po celem svetu. Toda ob tako spreminjajočih se razmerah in posledično dinamičnih pravnih odzivih, bi morala biti pravna sporočila javnosti bistveno bolj jasna, kot so. Saj tudi pravna nejasnost epidemijo pospešuje, namesto da bi jo (pravni) ukrepi zatirali.    

Pred kratkim je v javnosti odmevala izjava Komisije za človekove pravice SAZU z naslovom 'Za izhod iz pandemije in avtokracije'. Natančneje, izjavo je podpisalo sedem akademikov, članov omenjene komisije. Že naslov daje slutiti, kaj naj bi bila vsebina izjave – prst uperjen v aktualno Vlado RS kot glavnega krivca za vse križe in težave tega trenutka na Slovenskem. Menim, da je sporočilo vsej nepotrebno, če že ni škodljivo, saj priliva olje na ogenj trenutne izrazite razklanosti slovenske družbe, za izhod iz pandemije pa bi rabili predvsem več enotnosti. Bolj kot apel za splošni blagor je sporočilo razumeti kot prispevek k skorajšnji predvolilni kampanji.

Pandemija covida-19, ki ji ni videti konca, mestoma zakriva druge pomembne družbene zgodbe, ki jih je vendar treba občasno ponovno osvetliti, da ne potonejo v pozabo. Tu bi rad spomnil na eno največjih okoljskih nesreč v Sloveniji, namreč požar v podjetju za obdelavo in odstranjevanje nevarnih odpadkov Kemis na Vrhniki. Sredi maja letos so minila že štiri leta od te katastrofe. Tedaj je bil dogodek v žarišču pozornosti celotne slovenske javnosti, protesti civilne družbe na Vrhniki so bili tedaj prva novica dnevnega poročanja osrednjih medijskih hiš.

V javnosti še vedno odmeva ugotovitev KPK o združljivosti nadzorne funkcije predsednika Računskega sodišča v FIFI z njegovo funkcijo v enem najvišjih državnih organov slovenske države. V obrazložitvi odločitve nas KPK prepričuje, da je bila to pravno edina možnost ob siceršnji ureditvi ZIntPK, bolj poglobljena pravna analiza zadeve pa nam pokaže, da temu še zdaleč ni tako. Odločitev KPK se tako izkaže za zamujeno priložnost glede postavljanja primernih standardov etike in integritete v javnem prostoru in krepitve legitimnosti te sicer pomembne institucije.

Ustava kot družbena pogodba državne politične skupnosti je dokument trajnejše narave. Tako predvideva različne življenjske situacije, v katerih se nahaja politična skupnost: od blaginje, prosperitete, obdobja »suhih krav«, epidemije in celo vojne. Trenutno smo že leto dni v epidemiji, pri čemer smo priča številnim omejitvam človekovih pravic, o čemer si pred tem niti sanjati nismo upali oziroma smo z nečim podobnim lahko računali le v primeru vojne, ki pa ob dejstvu našega članstva v EU in NATU v sedanjih časih nikakor ni na vidiku – niti v najhujših nočnih morah. V imenu pravice do življenja in zdravja smo državljani skoraj po vsem svetu pristali na drastične posege v naše človekove pravice. To je še posebej »boleče« za zahodne demokracije vajene najvišjih standardov njihovega varstva.

Pred dobrim mesecem smo vstopili v jubilejno leto za našo, še vedno v marsičem mlado državo. To je tudi priložnost, da ponovno pregledamo, kakšno je stanje naših poglavitnih državnih institucij. Tokrat je v fokusu sodstvo oziroma njegov ugled v javnosti. Pri tem se navezujem na uvodnik v predzadnji Pravni praksi izpod peresa predsednika Sodnega sveta z naslovom »Vedno znova, tudi v novem letu«. V marsičem, s približno dve tretjine njegovega prispevka se strinjam. Moja stališča in videnje problema glede ugleda sodstva, o čemer predsednik piše v zadnjem odstavku, pa so precej drugačna.

Pravi vik in krik je v splošni in strokovni javnosti povzročila kritika sodbe Vrhovnega sodišča (VS), št. X Ips 4/2000, ki jo je podal kolega prof. Toplak. Sodbo Upravnega oddelka VS je celo  označil za najbolj škodljivo sodbo desetletja. Kritika je letela predvsem na domnevno onemogočanje dostopa javnosti do podatkov iz tožilskih in sodnih spisov in, med temi, celo tudi do pravnomočnih sodb. Sodba naj bi v korist bolj restriktivnih določb tožilskih in sodniških postopkovnikov (kot leges specialis) izničila veljavo Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) (v tem primeru lex generalis), s katerim naj bi bile omenjene določbe v konfliktu. 

Z vstopom v 2020 bomo le še leto dni oddaljeni od tridesete obletnice naše države. Ob nedavnem praznovanju samostojnosti in enotnosti je bilo izrečenih kar nekaj kritik glede na trenutno stanje države v zvezi s številnimi problemi na različnih področjih, od zdravstva, infrastrukture, obrambe, transporta, varnostnih služb, itd. Predvsem ostaja tudi pregovorna nostalgija po želji, tam v začetku devetdesetih, da bomo v kakšnih dvajsetih letih ujeli najbolj razvite stare evropske demokracije. Govorilo se je o Švici. To se seveda ni zgodilo in se najbrž tudi ne bo še vsaj naslednjih 20 let. Razlogi so bržkone kompleksni in večplastni. Morda kaj k temu prispeva pravni sistem oziroma naše pravo? Npr. v smislu zaviralnega učinka na razvoj različnih državnih podsistemov.

ESČP je eno izmed najpomembnejših nadnacionalnih sodišč in gotovo najpomembnejše tovrstno sodišče za človekove pravice. V tem smislu je pomembno prispevalo in prispeva k razvoju njihovega varstva. Posameznikom je zadnje upanje pri iskanju pravice, številni majhni ljudje so na tem forumu že »premagali« svojo državo, kar je bila le potrditev tistega reka, da je pravo na strani majhnih v boju zoper mogočno silo njihovega Levitana. Pa je zavoljo svojega uspeha res moralo tako zelo priprti svoja vrata?

Na portalu IUS-INFO sem pred dnevi z veseljem prebral novico, da se ponovno obuja ideja o ustanovitvi pokrajin v Sloveniji. Še več, ne gre le za pogrevanje ideje, ki so jo je pred časom spet premlevali že tudi drugi (npr. Predsednik republike), ampak za pravo strokovno zasnovano akcijo, ki ima svojo natančno razdelano strategijo. Zadnjo tovrstno akcijo, iz let 2007/08 pod taktirko takratnega ministra Žagarja, je prekinila gospodarska kriza. Počakati je bilo treba na konjunkturo in zdaj je res pravi čas, če že ne malce zamujamo. No, za take dolgoročne, državniške projekte enostavno ne sme biti prepozno!

Kakšen privilegij za teden dni pobegniti od dnevne politike na sneg ter dati vse njene intrige vsaj za nekaj dni »na hladno«! Potem pa moža in očeta, ki nekje v kolektivnem zavednem pohajkuje daleč od javnega, spet v mislih poišče in pokliče njegov polis v spet neko novo refleksijo nečesa konkretnega in aktualnega.

Z družbenimi in političnimi spremembami konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja smo v Sloveniji iz socializma stopili na pot tržno-socialne države. Namen uvajanja tržnega gospodarstva je bil v uvedbi konkurence in s tem višje ter bolj kakovostne proizvodnje, ki naj bi povečala družbeno blaginjo, saj naj bi takšen sistem bil bolj učinkovit od socialističnega planskega gospodarstva.