Univerza Windsor je svetovno znana predvsem po svojem centru za raziskovanje argumentacije in retorike (t. i. CRRAR: Centre for Research in Reasoning, Argumentation and Rhetoric - www.uwindsor.ca/crrar). Vodja centra je Christopher Tindale, sicer svetovno znani filozof, ki se ukvarja predvsem z retorično argumentacijo. Ostala znana imena na tem centru so še: Anthony Blair in Ralph Johnson (utemeljitelja neformalne logike), Hans Hansen in pravnim teoretikom poznani Douglas Walton (avtor prek 50 knjig s področja logike, dialektike in argumentacije, ki v precejšni meri zadevajo tudi pravniško tematiko, v zadnjem času pa se ukvarja z umetno inteligenco v pravu - Waltona je v več zadevah citiralo tudi Vrhovno sodišče ZDA). Omenjeni center deluje v okviru tamkajšnje filozofske fakultete in je poleg Univerze v Amsterdamu gotovo eden izmed najbolj imenitnih svetovnih centrov za preučevanje argumentacije. Kot edina institucija na svetu so razvili tudi poseben doktorski program za preučevanje argumentacije.
Tja me je vodila raziskovalna žilica predvsem v zvezi s preučevanjem argumentacije oziroma multi-modalne argumentacije v pravu, se katero se trenutno ukvarjam. O kompleksnih teoretičnih problemih in raznoraznih tozadevnih akrobacijah sicer raje kaj zapišem v znanstvenih prispevkih, tu pa bi z bralstvom delil v glavnem vtise iz tega študijskega potovanja.
Najprej me je osupnila izjemna preprostost in prijaznost profesorjev, sicer svetovnega formata. Pa saj sem bil tega že vajen iz Amerike, a je tej kanadski izkušnji treba dodati še kakšno potenco. Očitno res velja popularna krilatica, da je »ego« obratno sorazmeren s strokovno veličino. Res, prava lekcija napuhu in aroganci, ki jo tu in tam srečamo predvsem v evropskih celinskih akademskih okoljih. Tudi pri nas pa bi se našel kakšen primerek. V psihološkem smislu gre pri omenjeni altruistični drži pravzaprav za močan ego, saj gre za zdrav odnos do samega sebe, pri čemer se človek lahko visoko ceni, a je do sočloveka še vseeno »človeški«. Napuh in aroganca sta prej stvar narcizma, kjer gre v bistvu za šibek ego.
Windsor, ki na prvi pogled ni nekakšna lepotica, je sicer zaledje Detroita glede dela precejšnjega števila prebivalstva v (še vedno deloma ohranjeni) avtomobilski industriji, ima pa tudi svoje obrate za izdelavo avtomobilov ameriških znamk. V mestu vlada nekakšno nezadovoljstvo predvsem s predsednikom in njegovo administracijo na drugi strani reke. Tam živi precejšnje število priseljencev iz vseh koncev sveta, kar daje občutek kozmopolitizma, in ti so iz znanih razlogov še posebej nejevoljni, ko omeniš Trumpa. Njegovo »rovarjenje« po svetovni in ameriški politiki jih nikakor ne pušča ravnodušnih. Sicer pred 9/11 celo ni bilo obmejnega nadzora med obema mestoma. Danes pa je pregled lahko precej natančen, še posebej, če prihajaš iz drugega konca sveta. Pa četudi je to EU. Tega nismo več vajeni, še toliko manj, ko se gibljemo v okviru Schengna. Saj se tako ameriški kot kanadski policisti trudijo biti korektni, to je treba priznati, toda pravila pač veljajo, ki jih morajo upoštevati. Pri čemer pregledovani nimajo prav posebne izbire.
Kljub številnim migrantom je v mestu zelo nizka stopnja kriminala, kar kaže na to, da so se dobro integrirali, pri čemer ohranjajo svoje etnično ozadje. Predvsem taksisti so prišleki iz vseh možnih držav, med njimi pa je veliko visoko izobraženih, ki se morajo preživljati na takšen način. To pa jim ne predstavlja problema, saj je Kanada pravno urejena država, ki ima dober šolski sistem in tudi socialo bistveno bolj razvito od južne sosede. Večkrat me je prevažal Egipčan Magdi, ki je z družino zapustil, po njegovih besedah, »diktatorski« Egipt in se preselil prek luže, da bi svojim otrokom omogočil boljše življenje. V Egiptu je bil prevajalec z dokončano fakulteto, v Windsorju pa se trenutno preživlja kot taksist, potem ko mu je propadla restavracija z arabsko hrano.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
