Kaj vse zajema oziroma posreduje ali komunicira neposredna izkušnja, in kako je takšno izkušnjo možno celo argumentirati, lahko spoznamo iz Gilbertove teorije multi-modalne argumentacije. Argument takšne izkušnje, ki bi bil sestavljen iz množine parcialnih argumentov, bi lahko zatrjevala oseba A, ki bi trdila, da potovanje npr. na Kanarske otoke ni izpolnilo njenih pričakovanj, saj da njeno doživetje oziroma izkušnja ni bila to, kar je npr. oglaševala turistična agencija, kjer je zakupila turistični aranžma. Oseba B pa bi v podobnem primeru dejala, da je njena izkušnja na isti lokaciji bila fantastična in da bo ponovno odpotovala tja, takoj ko bo mogoče.
Za obstoj argumenta sicer ni dovolj, da imamo v procesu komunikacije za neko trditev določene razloge, temveč mora obstajati nekakšno nesoglasje, debata, nemara prepir o določeni trditvi v procesu neke komunikacije. Tu bi lahko imeli »spor«, nekakšno argumentacijo o neposredni izkušnji s potovanjem med tem, kar je npr. obljubljala turistična agencija, ter izkušnji oseb A ter B.
Argument neposredne izkušnje je zelo kompleksen, morda eden najkompleksnejših. Sestavlja ga lahko več dimenzij in vrst argumentacije. Po Michaelu Gilbertu je tu najprej logična argumentacija, kjer gre za racionalno, logično, linearno ter analitično razpravljanje o tem, npr. kakšna je bila cena potovanja, ali so predvideni urniki na potovanju bili upoštevani, ali se je število obrokov na lokaciji ujemalo z vplačanimi, in podobno. Kakšna intuitivna dimenzija komunikacije in argumentacije v takšnem primeru ne bo prišla toliko v poštev, razen če bi nekdo denimo potoval v posebej »poduhovljene« kraje: na kakšno romanje, morda v Indijo, Nepal in podobno. Bolj bi bili zanimivi čustvena in čutna (tj. fizična) komunikacija in argumentacija. Neposredna izkušnja (ne)prijetnega doživetja bo gotovo pustila velik pečat pri turistu oziroma popotniku, pri čemer bodo agencija in tudi ponudniki seveda veliko stavili predvsem na tista pozitivna čustva, ki naj bi jih gost doživel pri obisku določene destinacije.
Zelo pomembna dimenzija komunikacije in argumentacije glede neposredne izkušnje pa je seveda čutna oziroma fizična, ki je sestavljena iz vseh naših petih čutov. Hrana in pijača, ki ju okušamo na potovanju, veliko naredita na vtisu o destinaciji, prav tako tudi (ne)prijetna glasba za naš sluh. Ne smemo pozabiti tudi vonjav, ki nas pritegnejo oziroma odbijajo. Vizualna argumentacija glede okolja in njegove urejenosti je sploh zelo pomembna, navsezadnje tudi ni nepomembno, kako bo naša koža (tip) »prenesla« določeno lokacijo.
Naš vtis o izkušnji oziroma doživetju določene destinacije navadno ne analiziramo ter seciramo po zgoraj omenjenih elementih. Jemljemo ga kot celoto, saj je to tudi njegov namen: neposredna izkušnja je celovit pojem, mozaik, ki je sestavljen iz številnih delcev.
In kakšne substitute nam ponuja spletna komunikacija v primerjavi z neposredno izkušnjo? Na primer obisk neke konference na zanimivi lokaciji v tujini bo bogat z neposredno izkušnjo, spletni nadomestek pa bo zgolj nekakšen njen surogat. Še najbolj bo ustrezno prenesen logični nivo komunikacije, do neke mere morda tudi čustven v zvezi s komunikacijo z organizatorji oziroma drugimi udeleženci. Navadno pa bo čustvena doživetost takšnega dogodka veliko bolj površna od neposredne izkušnje. Zelo bomo oropani predvsem glede fizične oziroma čutne komunikacije. Tudi npr. nekakšni virtualni pubi, s katerimi želijo popestriti spletne konference, niso nikakršen nadomestek za poduhovljen ali čustveno razvnet pogovor ob dobri kapljici, neposredno na lokaciji.
Turistične agencije nam pogosto obljubljajo nepozabna doživetja in fantastične izkušnje na določeni destinaciji, ki pa za pravni nivo komunikacije in potencialne argumentacije niso najbolj oprijemljive. Tako bodo predmet pravne argumentacije v takšnem primeru praviloma le zgoraj navedeni elementi tega, kar Gilbert imenuje logična argumentacija. Vse ostale dimenzije neposredne izkušnje so za pravno komunikacijo in argumentacijo večinoma premalo stabilne in fiksirane, saj so preveč osebna stvar posameznika ter tudi stvar naključij.
Vsaj zaenkrat je temu tako, kar pa ne pomeni, da takšne komunikacije ter argumentacije v vsakdanjem življenju ni. Celo zelo pogosta je, o tem se vseskozi pogovarjamo, ko si izmenjujemo svoje izkušnje s potovanj. Vendar je to bolj stvar »mehkih« pogovorov in poljudnih diskusij, daleč od kakšnih pravnih kvalifikacij in postopkov.
A morda se zgodi, da bo nevroznanost tako zelo napredovala pri spoznavanju naših možganov, da bodo tudi tako neoprijemljive stvari, kot je denimo okus, postale bolj stabilne, predvidljive in tako predmet tudi kakšne pravne argumentacije. Tedaj bo, kot že veliko »večnih resnic«, morda tudi prastari rek De gustibus non est disputandum obrnjen na glavo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
