V svoji doktorski disertaciji, ki je pred desetimi leti izšla v knjižni obliki z naslovom Delitev oblasti: medigra prava in politike, sem se znojil okoli vprašanja, kako pravzaprav ločiti pravo od politike na najvišjem nivoju v nekem pravnem sistemu – v ustavnem sodstvu. Že tedaj sem zaslutil nekakšen evropski kontinentalni oz. bolj pravnopozitivistično in formalistično usmerjen pogled na strožje ločevanje med pravom in politiko, na drugi strani pa predvsem ameriški pravnorealistični pogled na šibkejše ločevanje med tema dvema pojmoma. Ta drugi pristop potrjuje tudi dejstvo, da pogosto višji in vrhovni sodniki v ZDA, ki so tradicionalni steber neodvisnega (!) sodstva v tej državi, ki je zgled urejenega in kakovostnega sodstva vsemu svetu, prihajajo ravno iz politike. Seveda kot eminentni pravniki, ki v tej državi zelo pogosto delujejo v politiki. Na to me opominja osvežujoče lahkotno predpoletno prebiranje dela Law & Justice: An Introduction to the American Legal System, nekega ne preveč znanega ameriškega profesorja z imenom Howard Abadinsky. -- Sicer človek ob branju tega dela, ki naj bi bil nekakšen osnovnošolski učbenik ameriškega pravnega sistema, kaj hitro zavoha, da gre za pripadnika ameriškega, nekdaj močnega pravnega intelektualnega gibanja CLS. To je še posebej enačilo pravo s politiko. Pa dobro, saj gre za notorno znana dejstva o tem pravnem sistemu in avtor nas menda ne more zavesti!
Če uporabimo Cerarjevo sicer posrečeno metaforo, lahko ugibamo, da je pravnikova duša prodana, ko se ta izneveri svoji stroki in kot pravnik ravna politično. Seveda ima tu smisel govoriti o političnem delovanju pravnika, ko gre za strankarsko-politično delovanje in ne ideološko ali filozofsko politično delovanje pravnika, kot bi dejal Dworkin. Že učbeniška je tista, ki govori o lažjem ločevanju med pravom in politiko v lažjih primerih in težjem ločevanju med tema dvema disciplinama v težjih primerih. Še posebej v ustavnem sodstvu, kjer so najpomembnejši primeri vsi težki, četudi sodišče sproducira bistveno več odločitev v lažjih primerih. Iz zgodovine našega ustavnega sodstva sicer poznamo primere, ko se je dokaj jasno ustavno besedilo, kar bi slej ko prej ustrezalo definiciji lahkega primera, razlagalo na sila čudne načine. Imeli smo tudi zadevo izpred let, ko se je očiten(?) prekluzivni rok skušal razlagati kot instrukcijski.
V ZDA, od kjer je pravni realizem pravzaprav prišel in si utira pot na evropski kontinent, bi na stališče, da ni levih in desnih pravnikov, gledali kot na sila naivno in zastarelo gledanje. -- Toda tudi pri nas je že pred več kot tridesetimi leti Perenič pisal o relativni samostojnosti prava. -- Res da neka meja med pravom in politiko mora biti, saj potem v logičnem pojmovnem smislu sploh ne bi smeli razlikovati med tema dvema pojmoma, a ta meja je sila izmuzljiva – in sicer premočrtno: z naraščanjem splošnosti in abstraktnosti pravnega jezika, ki naj ga razlagamo. Pojem prava je bližje politiki v ZDA, kjer, prvič, politika ni tako zvulgariziran pojem kot pri nas in, drugič, ker je v politiki deluje bistveno več pravnikov kot pri nas.
Pa po vsem tem zgoraj rečenem sploh še gre lahko za pravnike, ki so »prodane duše«? Tako na eni politični strani kot na drugi, levi in desni? Tudi sam menim, da ja, vendar je test, ki naj da pravi odgovor, sila težko izpeljati. Kdor ravna – neodvisno – po svoji ideološki (ali idejni) vesti, pa naj si bo ta leva ali desna, in mu to pravno besedilo še dopušča, ni prodana duša. Četudi se to njegovo ravnanje sklada s stališčem določene politične stranke. Teoretično bi se lahko tako ujela v vseh pogledih! To bi bila platonska ideološka ali idejna simpatija, a katero ni po mojem nič narobe.
Problem pa se pojavi v naslednjih primerih: (1) če pravnik prestopi mejo dobrega okusa v strokovni epistemološki skupnosti v zvezi z razumevanjem besedila; (2) če pri ideološkem prebiranju pravnega besedila ravna koristoljubno, pa ne bi smel (od določene politične stranke prejme neko korist, pa je v poziciji, ko to ne bi smel – npr. kot sodnik, član KPK, neodvisne agencije); (3) izda svojo ideološko-politično vest. V zadnjem primeru je zadeva bolj zapletena, saj je nekdo kot pravnik lahko tudi v demokratičnem sistemu siljen izdajati svojo ideološko vest s strani formalnega prava večine – seveda pa ima – a le če je sodnik! – pri svojem pravno-ideološkem oporečništvu možnost moralnega preizkusa pred ustavnim sodiščem.
Verjetno bi lahko našli še kakšen primer, ko gre lahko za prodano pravniško dušo. A ob vseh teh kategorijah bi še bolj ugotovili, da je stvar precej zamotana in kakršno koli etiketiranje prenevarno.
Toda ob zgoraj nakazanem prvem delu splošne formule za neodvisnost pravnika obstaja tudi njen drugi del: s premočrtno konkretizacijo in individualizacijo pravnega besedila pada možnost pravniškega odvisnega delovanja. Vsaj teoretično.
Sicer pa, kot je že tudi znano, je že sama oznaka »levi« ali »desni« lahko le stereotip. Če nekdo ravna po svoji pameti in vesti, ima lahko enkrat liberalna, drugič pa konservativna stališča – npr. glede družinskega življenja, spolnosti, kulture je lahko konservativno usmerjen, glede vloge države, ekonomije, socialnih in delavskih pravic pa bolj liberalno. Pa tudi desno ni vedno konservativno in levo liberalno. Še bolj pri nas, kjer sta izraza levi in desni že tako ali tako pogosto čudno uporabljena.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
