Če se pravne panoge že po klasični sistemizaciji ločijo na ustavno pravo, civilno pravo, kazensko pravo, upravno pravo, se pravniki še do nedavnega nismo. Kompleten pravnik (je) mora(l) poznati vsa ta področja – po možnosti čim bolje. A fortiori to velja za ustavno pravo, ki je v obdobju ustavne demokracije še pridobilo na pomenu. Poznavanje celotnega pravnega sistema je pomembno že zaradi tega, ker se posamezne pravne panoge kot niti pletejo v celoto. Če eno nit iz tega iztrgamo, se nitje lahko usodno razveže.
Še več, mar nismo danes, ob posebej izpostavljeni vlogi ustave kot najpomembnejšega pravnega akta, vsi pravniki tudi 'ustavni pravniki'? A če velja drugače, kaj torej daje tistim, še posebej označenim za 'ustavne' to lastnost?
'Ustavni pravnik' bi danes lahko pomenil tudi nekoga, ki v pravno-filozofskem smislu pristaja po mnenju tržaškega pravnega filozofa Barberisa na t. i. novo ustavništvo ali konstitucionalizem (nekateri to imenujejo tudi ne-pozitivizem), kot v zadnjem času najmočnejši antipod pravnemu pozitivizmu. V jedru tega »gibanja« je vse tja od Dworkinovih prvih pravnofilozofskih spisov moralna vloga ustave s temeljnimi pravicami in splošnimi načeli kot najvišje pravno najstvo in ustavno sodišče kot moralni zakonodajalec v družbi.
Pa mediji bržkone ne merijo tako daleč. Dvomim, da neposredno ciljajo na to. A posredno se, v skladu z duhom družbe in sodobnega prava, gotovo ne motijo. Duha časa bržkone zajamejo s tem, da s pridevnikom 'ustavni' dajejo pravniku strokovnjaku, ki ga npr. intervjuvajo, neko posebno legitimiteto. Takšno, ki jo »navadni« pravnik očitno ne premore. Vsaj tako verjetno menijo, ko pripenjajo tovrstno oznako. Tudi to po svoje pomeni visok nivo javne legitimnosti ustave kot temeljne družbene pogodbe in tovrstne lastnosti strokovnjakov, ki še posebej obvladajo poti skozi ustavnopravne labirinte.
Res se z razvojem družbe in civilizacije razvija tudi pravo in tudi pri nas se po vzoru čez lužo pravna profesija počasi vedno bolj specializira. Specializirajo se seveda sodniki, odvetniki, tako ali tako profesorji, in tudi drugi pravniki v gospodarstvu in javni upravi. Specializacija prej ali slej doleti tudi pravnike v posamezni pravni panogi. V tem smislu bi se zdelo smiselno, da je nekdo, ki morda bolje pozna ustavno pravo oz. ima tudi vsebinsko smisel razpravljati v duhu ustavnopravnih vprašanj, označen kot npr. 'ustavni pravnik'. Tako kot bi specialist za kazensko pravo bil 'kazenski', za upravno pravo 'upravni', za gospodarsko pravo 'gospodarski' pravnik itd. Toda, da bi bil takšen pogoj izpolnjen in oznaka tako smiselna, bi morali biti mediji dosledni in tudi druge pravne strokovnjake venomer označevati s pridevniki, ki jim pritičejo, ko jih za mnenje angažirajo glede določenega pravnega problema (z določenega pravnega področja, na katerem delujejo). Toda do sedaj se to ne dogaja in zato lahko takšno delovanje novinarjev upravičeno kritiziramo.
Kaj nam torej preostane? Kaj več kot ugotovitev, da omenjeni termin, ki ga uporabljajo mediji, torej ni strokovni (t. i. terminus technicus), temveč prej poljudni, za medijsko rabo? To pa jim dovoljuje svoboda njihovega poročanja in njeni strokovni normativni. Tu se pravna stroka ne bo vpletala, dokler je poročanje sicer korektno. Če je poročanje tako površno in nestrokovno, bo profesija zamahnila z roko, posamezni pravnik, 'ustavni' ali 'navadni' pa se bo le nasmehnil.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
