c S
Skupščina včeraj, zdaj in za vsak slučaj
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
21.11.2016 Nedavni zaplet z imenovanjem višjega sodnika Karakaša na mesto vrhovnega sodnika na Vrhovno sodišče RS v Državnem zboru je še enkrat pokazal, kako sta naša ustavna ureditev, da sodnike na predlog Sodnega sveta voli Državni zbor, kot tudi zakonska, ko sodnike na mesto vrhovnega sodnika imenuje Državni zbor, napačni. Pa saj o tem že vrabci čivkajo, kajti ustavnopravna stroka na to opozarja že več kot dvajset let.

Tudi ta primer dokazuje, da načelo delitve oblasti v naši Ustavi ni bilo izpeljano dosledno, kar sodni veji oblasti ne omogoča takšne neodvisnosti, kot jo ima v zahodnih državah, s katerimi se tako radi primerjamo.

Primer Karakaš je pokazal, kako Državni zbor ne zmore pravno-strokovne odločitve. Nič čudnega, saj niti ni bil ustvarjen za to. Nekemu sodniku očitati, da je napačno odločil v neki zadevi ob formalno povsem nezavezujočih strokovnih argumentih – odvetnika v svoji pritožbi (!), četudi je ta zdaj naš sodnik na ESČP, in sicer nekdanjega ustavnega sodnika, a v strokovnem mnenju izven vsakršnih postopkov, je kvečjemu neresno za pravno državo, če že ne zaskrbljujoče. Kaže na popolno nerazumevanje prava, pravne države in pravnih postopkov in na politično interpretacijo prava.

Nadalje argument, da so poslanci bili užaljeni zaradi odnosa, ko jim je Sodni svet v strokovni, povsem racionalno zapisani in tako utemeljeni, obrazložitvi pojasnil, da ni njihova vloga kot politikov spuščati se v konkretne odločitve sodišč izven formalnih postopkov, je tudi povsem neresen. Se pravi so pri svojem glasovanju ravnali predvsem čustveno, kar je v racionalnem dialogu tipična napaka.

Skratka, kup razlogov je, zakaj bi morali čimprej poskušati spremeniti vsaj zakon, nato pa še Ustavo. Nekdo, ki bi želel postati predsednik Vrhovnega sodišča namreč mora trikrat v Državni zbor. Se strinjam, da za takšno pomembno funkcijo dobimo najboljše ljudi, toda to morajo biti predvsem strokovnjaki. Ne pa trikrat iti skozi politično sito – potem tudi zaradi tega ne bomo dobili najboljših ljudi na tej poziciji, temveč bomo dobili tiste z najdebelejšo kožo, ki pa nujno niso najboljši.

Del politike se zdi, da to razume, saj je tudi že Minister za pravosodje prišel z idejo, da je treba Ustavo v tem delu spremeniti, po drugi strani pa nas GRECO že lep čas opozarja, da moramo spremeniti imenovanje vrhovnih sodnikov v Državnem zboru, saj da to omogoča politizacijo takšnega imenovanja. Naredimo torej kaj! Nesprejemljivo se zdi, da politiki pragmatično paše vztrajati v komodnosti (socialistične) enotnosti oblasti, saj naj bi se od tega že zdavnaj poslovili.  

Kaj je storiti, ko je Pandorina skrinjica odprta, ko se je nakazana ustavna kriza zdaj uresničila? Glave pač skupaj, trezno razmisliti, ravnati državotvorno. Ravnati v splošnem javnem interesu, ne partikularno strankarsko. Ravnati sine ira et studio. Ne pa hliniti kakšne »užaljenosti«, saj v tako pomembnih zadevah, med odraslimi, te ne sme biti.

Zavedajmo se, da po tej poti naprej Poljska ni tako daleč, kot bi si radi mislili.