c S
Mamljivost »enotnosti« oblasti
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
25.05.2015 Iz magnetogramov sej Mandatno-volilne komisije (MVK) Državnega zbora z dne 14 in 18. 5. 2015 je razvidno, da se nadaljuje poseganje poslancev Državnega zbora v vsebinske odločitve Sodnega sveta glede izbire kandidatov ne-sodnikov za izvolitev v sodniško funkcijo. Očitno je za poslance kocka padla oziroma je bila pot za takšno početje tlakovana z zadevo Dolinšek, ki jo poslej jemljejo kot precedenčno za širjenje svojih pristojnosti v smislu vzpostavljanja (nadrejene) instance nad Sodnim svetom.

Svojo pristojnost poslanci širijo v smislu 130. člena Ustave, ki določa, da sodnike voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta. Tu torej vidijo podlago za vsebinsko komentiranje, poseganje, blokiranje in zavračanje predlogov Sodnega sveta. Če se je to v zadevi Dolinšek bila izjema, očitno zdaj to postaja praksa.

Zaskrbljuje predvsem dejstvo, da so si poslanci, vsaj tisti v MVK, v tem povsem enotni, vključno s poslanci SMC, vladajoče politične stranke, katere predsednik je seveda premier, eminentni ustavni pravnik, celo bivši predsednik Sodnega sveta, pod taktirko katerega Sodni svet ni bil deležen takšnih posegov. Med temi poslanci pa je tudi bivša sodnica, ki se od tega ne distancira, temveč podpira s sicer bolj uglajeno retoriko.

Že iz več sto let stare teorije ustavnega prava izhaja, da je sodstvo t. i. najmanj nevarna veja oblasti (the least dangerous branch), zato so razmerja med tremi vejami oblasti še posebej občutljiva v razmerju do sodstva. Še posebej je to občutljivo v parlamentarnem političnem sistemu, kjer zakonodajna in izvršilna veja nista ločeni, ampak vlada izhaja iz vladajoče koalicije in gre za nekakšno kohabitiranje teh dveh vej oblasti. Če pa se še opozicija najde na »isti strani«, potem je s strani političnih vej oblasti pritisk na sodno vejo oblasti lahko popoln. Toda sodstvo je tista (pravna) veja oblasti, ki edina lahko učinkovito nadzira politično vejo oblasti, zato so skomine politike po poseganju v njeno delovanje lahko zelo velike. Kadrovanje v sodstvu ni neposredno odločanje v posamičnih primerih, a je seveda neizbežna in pomembna podlaga za to. Zato tudi tu obstaja še kako velika nevarnost za politično poseganje.

Ravno zato so se pojavile institucije, kot je Sodni svet, da se prepreči neposredno vpletanje politike tudi v kadriranje v sodstvu. Sodni svet ima v svoji sestavi poleg sodnikov tudi zunanje člane, ki poleg drugega pomenijo tudi nekakšno demokratično varovalo pred samo-kadriranjem v sodstvu. Navsezadnje pa Državni zbor postavlja pravila igre v smislu sodne zakonodaje in tako začrtuje vsakršne podlage za delovanje sodišč in tudi Sodnega sveta. Če pa še posega v konkretne odločitve Sodnega sveta glede kadriranja, jih vsebinsko presoja in zavrača, potem se v tem segmentu nevarno ruši sistem delitve oblasti ter nadzorov in ravnovesij.

Z vpletanjem v kadrovsko politiko Sodnega sveta namreč Državni zbor nevarno »enoti« svojo oblast predvsem na račun sodstva. Palači, kjer poslanci delujejo, takšna praksa seveda ni tuja, če se ozremo malo na polpreteklo zgodovino. »Nesrečna« določba 130. člena Ustave, torej da sodnike voli Državni zbor, namreč izvira iz prejšnjega načela enotnosti oblasti, kjer je imela popolno politično supremacijo skupščina (vsaj formalno – dejansko pa seveda komunistična partija).

Nekdo bo rekel, pa saj tudi v ZDA so sodniki, vsaj tisti v zveznih državah, voljeni, celo neposredno voljeni s strani ljudstva. Zakaj bi to bilo sporno? Toda v ZDA je tradicija sodništva popolnoma drugačna, saj izhaja iz Anglije, kjer si je sodstvo pričelo izbojevati svojo neodvisnost že v srednjem veku, in nikakor ni primerljiva z našo. Tam »politično« že dolgo, dolgo pomeni »demokratično«, pri nas pa je politično še nedolgo nazaj pomenilo »totalitarno«.

V konkretni zadevi se poslanci niti niso toliko spuščali v kompetence konkretne kandidatke za sodnico, temveč bolj v splošne oziroma sistemske vidike tovrstnega kadrovanja: zakaj se ne izbira kandidatov, ki so že sodniki, saj da imamo že tako veliko sodnikov; zakaj Sodni svet pri svojih izbirah dosledno ne izvaja načel kariernosti in postopnosti itd. Eden od poslancev je celo provokativno »vabil« Sodni svet k odstopu, če se pač ne strinja z novo sodno prakso v parlamentu.     

Način sobivanja dveh vej oblasti je bila v teh zadevah bistveno bolj ustavno uravnotežena do primera Dolinšek: Državni zbor je opravljal bolj ali manj promulgacijsko funkcijo, kot bi jo denimo namesto njega lahko Predsednik republike. Morda bi se lahko spustil ali opozoril le na kakšen prima facie lapsus, ki pa se verjetno v takšnih zadevah niti ne zgodi. Po primeru Dolinšek pa se razmerje moči nevarno nagiba v prid zakonodajne veje oblasti. A zakonodajna veja oblasti ima na voljo sprejem zakonov, njihovo spremembo, celo spremembo ustave. Če to svojo moč širi še na konkretne kadrovske odločitve, potem spreminja Sodni svet kot ustavni organ v nekakšno svojo nižjo instanco.

Poslanci še očitajo Sodnemu svetu in sicer sodstvu, zakaj je tako občutljivo na vsako kritiko, zakaj v takšnih situacijah takoj »skoči v zrak«. Zakaj – zato, ker kot »najmanj nevarna izmed vej oblasti« le to ima. Po besedah Alexandra Bickla nima niti orožja ne denarja, temveč le razum. Ne more spremeniti zakona, ne more spremeniti ustave itd. Seveda Sodni svet ne moremo enačiti s sodno vejo oblasti, temveč v tem konfliktu je na strani te veje. Še se spomnim kolega iz prejšnjega turškega sodnega sveta, ki ni hotel podpreti predsednika Erdogana pri očitkih zoper korupcijo, pa je njegova vladajoča stranka enostavno spremenila zakon in tedanjo sestavo sodnega sveta razrešila ter postavila novo. Tako enostavno je lahko to.

Zdi se, da nastajajoči konflikt med Državnim zborom in Sodnim svetom vse bolj prerašča v ustavni spor. Mislim, da Sodnemu svetu ne preostane več drugega, kot da čim prej najde pot do Ustavnega sodišča, da to zaščiti ustavna razmerja med tema ustavnima organoma. Vsebinska spornost je nedvomno jasna, saj gre za eminentno ustavnopravno vprašanje, treba je le tehnično izbrati dostop do najvišjega varuha ustavne demokracije.     


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.