Toda poleg posegov v delo ustavnega sodišča je na udaru tudi redno sodstvo. Obetajo se spremembe v sodnem sistemu, kjer bi določena sodišča ukinili, določeno število sodnikov pa bi celo ponovno imenovali. Vse te spremembe se obetajo, ne da bi sodstvo in sodni svet sploh imeli možnost podati kakšno mnenje.
Nadalje se na Poljskem tudi pripravlja sprememba zakona o sodnem svetu, kjer bi predsednik republike dobil pristojnost, da izbira, tj. opravi selekcijo med kandidati za nove sodnike, ki mu jih predlaga sodni svet. Sodnemu svetu oziroma članom tega sveta iz vrst sodnikov kanijo predčasno skrajšati mandat. Vrh tega je predsednik republike brez vsakršnega razloga zavrnil zaprisego potrditev najprej štirih, nato pa še desetih novih sodnikov rednih sodišč. Brez utemeljitve.
Vsled vsem tem dogajanjem na Poljskem je ENCJ na svoji generalni skupščini v Varšavi v svoji splošni deklaraciji opozoril Poljsko, da naj izvršna oblast spoštuje neodvisnost sodstva in da so vsakršne reforme sodstva možne le ob upoštevanju mnenja sodnikov in sodnega sveta. Naj ob tem še dodam, da je bivši predsednik ENCJ, sodnik Lord Geoffery Vos, na sprejemu pri predsedniku republike Dudeku v predsedniški palači tega opomnil, da bi to lahko razumel, saj ima doktorat iz upravnega prava.
Varšavska deklaracija je opozorilo Poljski objavila skupaj z opozorilom Turčiji, kjer se sodstvu dogajajo še hujše stvari: veliko množico sodnikov so zaradi domnevnih nepravilnosti poslali na sirsko mejo, veliko tudi zaprli pod domnevnimi obtožbami, da so teroristi, nekega sodnika je celo osebno odpustil predsednik enega od najpomembnejših senatov turškega sodnega sveta, kar prek tweeta!?! V ozadju pa je seveda nasprotovanje avtoritarnim ukrepov predsednik Erdogana. Turčiji tako resno grozi zamrznitev statusa opazovalke pri ENCJ.
Dejstvo, da se je Poljska v tej deklaraciji pojavila skupaj s Turčijo v istem odstavku je menda poželo precej odobravanja v širši poljski javnosti – predvsem tisti liberalni, ki nasprotuje ukrepom proti pravni državi na Poljskem, saj je takšna objava pomenila precejšnjo kritiko trenutne oblasti.
Pri tem se lahko spomnimo preteklih zapletov našega Sodnega sveta s parlamentom pri potrjevanju nekaterih sodnikov. V tem smislu se je ustavna pravna stroka nekako poenotila, da je boljša varianta, da bi nove sodnike ravno tako predlagal Sodni svet, a namesto predsednika potrjeval predsednik republike. Toda, ali situacija na Poljskem kaj na tem spreminja?
Sam bi rekel, da ne. Ni toliko pomembna forma, temveč to, ali vsebina, ki je v ozadju forme, deluje premišljeno in odgovorno. Če je predsednik avtokrat, potem je parlament vseeno boljši. In obratno. Zdi se mi, da formalno razmerje moči ali določena rešitev sistema zavor in ravnovesij ni tako pomembna, kot je pravna kultura, ki je v ozadju. Če nekdo v tem sistemu želi igrati samodržca in napenjati mišice, ga pa drugi ne ustavijo, ker jim to »paše«, potem se takšno ravnovesje nujno podre. Spomnimo se primera, ko predsednik Drnovšek ni želel podpisati sprememb zakona o azilu in mu je ustavna stroka (v bistvu civilna družba) napovedovala ustavno obtožbo in je potem to vseeno upošteval, saj je le razumel svojo vlogo v tem oziru kot bolj »protokolarne« narave. To je bil izraz pravne kulture glede upoštevanja načela pravne države, ki edini omogoča nadaljevanje stabilne družbe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Predsednik mora imeti vse možne diskrecijske pravice tako ali drugače. Kaj naj z lutko? V parlamentu ni težko s preprodajo glasov doseči marsikakšno neumnost. Nekdo mora imeti možnost to preprečiti.