c S
Bolonjski čira-čara in študij prava
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
15.02.2012 V slovenski akademski skupnosti že lep čas vre. Nekaj te pare že puha tudi v splošno javnost. Glave deležnikov v visokem šolstvu so pregrete že nekaj let, najmanj od časa uvajanja temeljne reforme terciarnega izobraževanja, tj. bolonjske reforme. Najbolj je zavrelo pred kratkim, z zasedbo Filozofske fakultete v Ljubljani. »Okupatorji« so vsi v en glas kazali na omenjeno reformo kot na poglavitnega grešnega kozla za kaotične razmere na fakultetah. Med glavnimi očitki tej reformi so komercializacija, privatizacija, neokolonializem ter profanizacija visokošolskega izobraževanja. Študenti tako bentijo, profesorji so nezadovoljni, Alma Mater Studiorum pa se obrača v grobu.

Kje so torej problemi? Napake? Kje smo ga v Sloveniji polomili?

Temeljna ideja bolonjske reforme kot skupnega projekta EU je bila narediti evropsko visoko šolstvo bolj učinkovito in konkurenčno predvsem ameriškemu, saj so ameriške univerze po drugi svetovni vojni prav gotov prevzele svetovni primat. Gre torej za nekakšno homogenizacijo visokošolskega prostora na nivoju EU. V simbolnem smislu gre za vračanje h koreninam visokošolskega izobraževanja v celotnem Zahodnem svetu, v daljne leto 1088, ko je bilo pravo prva disciplina, s katero so pričeli univerzitetno izobraževanje in raziskovanje v Bologni. Med poglavitnimi cilji tovrstne reforme gre izpostaviti predvsem tri. Najprej je tu mobilnost študentov v okviru evropskega visokošolskega prostora. Poenotenje stopenj študija in njegovega kreditnega sistema omogoča študentom dragocene izkušnje ob študiju v tujini, kjer lahko študirajo le nekaj mesecev, da pridobijo določene kreditne točke, ki se jim bodo priznale doma. Druga ideja Bolonje je bila skrajšati študij, kar bi pomenilo hitrejšo vključitev študentov v »proizvodni« proces prakse, saj naj bi se mlad strokovnjak »naredil« predvsem s pridobitvijo dragocenih izkušenj iz prakse. S tem se zdi povezan tudi večji poudarek na povezavi med teorijo in prakso: teoretični izsledki naj bodo bolj praktično uporabljivi, po znanem starodavnem reku Teoria sine praxis sicut rota sine axis. Kdo ne bi ob tem pomislil na stereotip diplomiranega elektroinženirja, ki ne zna zamenjati žarnice. Prav gotovo nas Evropejce na potrebo po večji praktični uporabnosti teoretičnega znanja spominja bolj uspešen in učinkovit visokošolski izobraževalni sistem v ZDA.  

Tako se sama bolonjska reforma zdi več kot dobrodošla in problema ni videti v njej sami. Prej se zdi, da smo si probleme zakuhali sami. In to s tem, kako smo bolonjsko reformo udejanjili. Tu si je pač treba nastaviti ogledalo. Pri vzrokih za nastalo zmedo ob vsej spoštljivosti do domače pameti prej pomislim na različne lobije v ozadju in okostenele strukture statusa quo, ki so se na vso moč upirale reformi, da ta ne bi preveč ogrozila obstoječe, večinoma pridobljene monopolne pozicije.

Ker »le čevlje sodi naj kopitar«, torej poglejmo predvsem na področje prava.

 V popolnem nasprotju s temeljno idejo bolonjske reforme smo študij prava v Sloveniji celo podaljšati! Ne pa skrajšali, kar bi pomenilo hitrejšo vključitev diplomantov v prakso. Namesto prejšnjih štirih let plus absolventski staž, imamo zdaj tri plus dva ali štiri plus ena, k temu pa je treba dodati še možnost dveh absolventskih stažev na obeh stopnjah. Torej vsega skupaj sedem let, namesto prej štiri in pol. Pri tem pa sploh ni nujno, da bo znanje študenta po sedmih letih akademskega izobraževanja kaj večje od tistega s štirimi leti in pol. Tudi če bi študirali pravo deset let na fakulteti, to ne bi nikakor moglo nadomestiti dragocenih izkušenj iz prakse. Pravnik se dela in kali predvsem v praksi pri reševanju aktualnih pravnih problemov. Že pred časom sem pisal o tem, da je intenzivni triletni študij prava, ki pokriva vsa temeljna pravna področja, dovolj za vstop diplomanta v prakso – to pa seveda ne pomeni, da bo takoj postal sodnik ali vrhunski odvetnik. Ne. Bo začetnik v praksi, ki bo pričel pridobivati izkušnje in dodatna znanja. Po nekaj letih prakse pa se je smiselno vrniti na fakulteto še npr. za dve leti, da se znanje nadgradi oz. specializira v smislu: Praxis sine teoria sicut rota sine via. Izkušnje s študenti, ki že imajo nekaj praktičnih izkušenj, so namreč odlične. Če je za Angleže in Američane dovolj tri leta intenzivnega! izobraževanja, ne vem, zakaj ne bi bilo tudi za nas, Kontinentalce. Smo mar manj sposobni? Poleg tega tudi študenti v ZDA opravljajo t. i. bar exam (neke vrste pravosodni izpit) neposredno po koncu fakultete – brez formalne prakse, pri čemer obiskujejo eno-in-polmesečni intenzivni seminar, pri nas pa imamo bistveno daljše in dokaj neučinkovito pripravništvo.

V duhu Bolonje bi bilo v sam študijski proces smiselno vključiti več praktikov, pri čemer bi se jim podelilo nekakšen status predavatelja (kot so npr. v ZDA adjunct professors). Smiselna je tudi večja povezava fakultet s stanovskimi organizacijami (sodniki, odvetniki, tožilci itd.). Praksa naj tudi bolj organizirano generira teme za doktorske naloge, ki so potem financirane s strani države – nekako tako, kot velja v naravoslovju in tehniki.

Po sedanjem sistemu je nek praktik lahko izvoljen le v asistenta, docent in s tem nosilec nekega predmeta pa je lahko le, če ima opravljen doktorat. Morda bi kazalo tudi uvesti neke vrste obvezno prakso za študente, ki bi jo opravljali med študijem. Toda pri tem bi bilo treba povsem izkoreniniti miselnost, da je praktikant le breme za mentorja oz. da pride prav le za kuhanje kave, kar se je v preteklosti prevečkrat dogajalo. A družba je celota in je ne smemo jemati parcialno. Vse te slabe bližnjice na rovaš družbene neodgovornosti, ki so bile ubrane v preteklosti, nas zdaj namreč tepejo po glavi z vsemi sodnimi zaostanki in z manj učinkovitim prav(osod)nim sistemom.