Sicer ne mislim dodatno prilivati olja na ogenj kritiziranja uspehov t. i. velikih županov, obremenjenih z najrazličnejšimi, tudi kazenskimi pravnimi postopki. O tem je bilo v tem tednu prelitega že veliko črnila. Morda le misel, da so vse kontroverznosti primera Patria najbrž pljusnile čez ta primer tudi v večjo družbeno in politično tolerantnost za »obremenjene« velike župane.
No, ob vsej moralni vprašljivosti se tu lahko vprašamo, kakšen je pravi ekonomski račun teh velikih županovanj. Poleg »kruha in iger« ali všečne zunanje podobe mesta, kakšno je pravzaprav notranje zdravje občine: koliko je bilo novih delovnih mest, kakšna stopnja brezposelnosti je produkt županovega mandata, kako spodbudno podjetniško okolje je občina postala, domače in tuje investicije v mandatu, gibanje zadolženosti občine. Če je občina »ekonomski bolnik«, bo vsa kozmetika le kratkega veka.
Teh podatkov sam nimam, a bi jih razumni lokalni volivec moral upoštevati, kar srčno upam, da se je tudi zgodilo.
Kam sicer pluje barka naše lokalne samouprave?
Njena babilonizacija se je bržkone zaključila. Tako smo se namreč teritorialno razdrobili, da bi vsakršen dodaten poskus lahko povzročil implozijo. Naravni imunski sistem države namreč še kakšnega virusa najbrž ne bi prenesel. Ankaran in podobne zgodbe se zdijo bolj ali manj »popotresni sunki«. Vsi poskusi njenega dviga na višji nivo z oblikovanjem pokrajin kot ustavnih kategorij so se do zdaj izjalovili: ko smo bili pokrajinam najbližje, je državi – po začetku zadnje krize – zmanjkalo denarja, ministra Viranta, ki je tukaj želel kaj pametnega narediti z zmanjšanjem števila občin in morebitno uvedbo pokrajin, so odnesle poceni letalske karte… Dokler so župani sedeli tudi v parlamentu, so bili nekakšen drugi dom. Zdaj je to drugače – a še manj ugodno za lokalno samoupravo.
Kdaj bomo priča novemu poskusu pokrajinizacije Slovenije? Ta se zdi logičen korak pri dvigu kakovosti lokalne samouprave oziroma okrepitvi njene vloge v primerjavi s centrom oblasti. Povsem razumljivo zdravi pameti se zdi, da so združene občine v regije ali pokrajine bistveno močnejše vis-a-vis države kot pa razdrobljene majhne občine, ki vlečejo vsaka zase. Jasno, da mora biti v ozadju ugoden finančni izračun, da birokratizacije ne bi še povečali in s tem še dodatno zarezali v še tako krhko javno porabo.
Finančni izračun pokrajinizacije Slovenije bi prav gotovo pokazal, da je treba občinam nekaj oblasti vzeti in to prenesti na raven pokrajin. Pred časom je krožil podatek, da je vsaj pol naših občin insolventnih. Čudi me, da še ni nobena bankrotirala. Torej niti ne bi bilo treba kaj veliko vzeti!?
Sicer pa sam slutim, da se to v trenutni situaciji še ne bo zgodilo, četudi se naša skupna finančna slika izboljšuje. Morda tudi zato. Tu so še ostali razlogi: najprej so tu lokalne oblasti, ki bodo pokrajinizacijo jemale kot svojo grožnjo v smislu podrejanja neki višji oblasti, četudi bi na daljši rok lahko od tega več pridobile, kot pa zdaj premorejo. Zatem pa se zdi, da tudi sedanja oblast ne bo preveč naklonjena temu, saj se nekako zdi bolj mestno oziroma urbano zacentrirana. Vsemu temu povrh pa bi takšna reforma terjala dovolj veliko enotnost znotraj slovenskega demosa in politike, to pa je za nas očitno zelo velik problem. Pravzaprav je takšna razdrobljenost simptom ravno takšne odsotnosti.
Zdi se mi, da smo najboljše čase za pokrajine kot drugi nivo lokalne samouprave že zamudili – za to je bila seveda največja priložnost ob graditvi države oziroma postavljanju njene strukture. Namesto, da je duh ušel iz steklenice v smeri babilonizacije slovenskih lokalnih oblasti, bi tedaj morali zgraditi še drugi nivo.
Sam ne poznam države, kjer bi celoten ustavni institut že več kot dvajset let ostajal mrtva črka na papirju. Morda bi ga lahko ob njeni prvi spremembi celo črtali iz Ustave, če nimamo s tem resnih namenov. A očitno nam ni vseeno, zato še ni bilo prav nobenega poskusa v tej smeri.
Na zadnjih državnozborskih in tudi lokalnih volitvah nisem opazil, da bi koga pokrajine še sploh kaj zanimale. Niti se ne spomnim, da bi kdo to omenil, a bi hkrati opozoril na probleme s (trenutnim) javnim financiranjem tovrstne preobrazbe.
Očitno bo reforma lokalne samouprave morala počakati na boljše čase. Upam vsaj, da s horizontalo naše lokalne oblasti le nismo šli predaleč in da jo bomo uspeli nekoč dvigniti tudi še kaj bolj v vertikalo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
