To je po mnenju večine sodnikov, s katerimi prihajam tako ali drugače v stik, pereč problem naših prvostopenjskih sodišč že nekaj časa. Domnevam, da gre tu predvsem za okrožna sodišča, ki se ukvarjajo s težjimi zadevami, gotovo pa se temu ne morejo izogniti tudi okrajna sodišča, predvsem ko obravnavajo kakšno bolj odmevno, praviloma tudi kompleksno zadevo.
O tem pišem seveda kot zunanji opazovalec sodnega sistema, ki pa ga čim bolj se da pozorno spremljam in še posebej, ko gre za zadevo, o kateri se več govori med sodniki, rad o tem kaj zapišem. Prednost je gotovo v tem, da nisem del sistema in da lahko gledam nanj bolj neobremenjeno kot marsikateri sodniški kolega oziroma kolegica. Zanima me seveda tudi primerjalnopravni pogled, ki se mi zdi za vsakršno morebitno reformo ključen.
Bržkone si obilnih obrazložitev sodnih odločb niso zakuhali zgolj prvostopenjski sodniki sami, temveč so jih k njim silile razne sodne instance, vse tja do Ustavnega sodišča, ki so zahtevale bolj podrobno obrazložitev teh odločitev. Ne dvomim, da povsem v dobri veri v smislu večje ustavnosti, zakonitosti in posledično tudi pravičnosti prvostopenjskih odločitev.
Vse lepo in prav in od primera do primera tudi slej ko prej upravičeno. A če dolžina obrazložitev sodnih odločb narašča do te mere, da to postane sistemski problem, ki bremeni učinkovitost posameznih sodnikov do te mere, da to postane splošen problem sodstva, se moramo vprašati, cui bono.
Daljše obrazložitve sodnih odločb so smiselne, če rešujejo kakšna pomembna vprašanja – tu merim predvsem na pravna, četudi tudi dejanskih ne moremo zanemarjati. Sicer naj bi zakonsko in ustavno pravo razlagalno (tudi precedenčno) razvijala predvsem najvišja sodišča (sem štejem tudi višja sodišča), kar je seveda že dolgo ustaljeno v anglo-ameriških sodnih sistemih. Velja pa vse bolj tudi za evropski kontinentalni pravni sistem.
Jasno, da ni mogoče vnaprej predpisati dolžine obrazložitve, saj je ta odvisna od primera do primera in je bržkone povezana z zapletenostjo primera, a včasih se zdi, da je v sodbah prvostopenjskih sodišč premalo upoštevano načelo jezikovne ekonomičnosti: tj. jedrnato oziroma povedno pisanje; skratka, kratko, enostavno, a vsebinsko bogato, brez pretiranega dolgovezenja in povzemanja določenih stvari, ki jih instanca lahko razbere iz samega spisa. Dovolj bi bila zgolj ocena sodišča z nekaj besednega »mesa« okoli tovrstnega »sklepnega okostja«.
Seveda se pri tem poraja tudi vprašanje, koliko k temu spodbujajo že pravne fakultete v smislu učenja pravnega oziroma sodnega pisanja, koliko k temu usmerjajo sodišča svoj bodoči, učeči se kader. Moje osebne izkušnje so sicer pozitivne, a vprašanje je, koliko je pravih mentorjev oziroma mentoric, ki bi to gojile, in »sreče« bodočega kadra, da na takšne dejansko naletijo.
Formalno so sestavine obrazložitve sodne odločbe zakonsko predpisane, toda dolžina obrazložitve same ni stvar zakona. Je stvar kulture, ki se goji na sodiščih, in tudi osebne miselne ostrine, ki je delno prirojena, delno pa seveda naučena.
Obrazložitev sodne odločitve je vsekakor civilizacijska pridobitev, še posebej, če primerjamo moderno sodstvo s predmodernim, ki bi mu danes pogosto pripisali očitek samovoljnosti, ravno zato, ker odločitve pogosto ni bilo mogoče preizkusiti.
Toda s svojo naraščajočo dolžino se zdi, da obrazložitev postaja civilizacijsko breme. To pa bo predvsem tedaj, če bo postala sama sebi namen. Zato se zdi smiselno oceniti, ali morda tu in tam naša (prvostopenjska) sodišča pri tem res ne pretiravajo. In če to drži, kaj lahko storimo.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
