Skupno vsem zapisom in komentarjem, kar sem jih do zdaj prebral, je, da gre za oseben projekt ministra Klemenčiča. Vsaj tako poročajo mediji. Sam nimam nič proti tovrstnim »osebnim« projektom, če so tudi v širšo družbeno korist. Mi pa ni vseeno, če se takšne izjemno pomembne sankcije uvajajo in ukinjajo takole na horuk. Predlogi se oblikujejo v nekih, od ljudi odmaknjenih kabinetih in podpirajo z določenimi strokovnimi študijami, za katere se vnaprej ve, kakšen rezultat bodo prinesle. Slika pa se premalo osvetli v vse možne s meri.
Za takšne, skoraj bi dejal »ustavne« ali vsaj izjemno pomembne zakonske spremembe bi rabili mesece širše družbene debate. Pa ne le zdaj, tudi tedaj, ko je bil oziroma preden je bil dosmrtni zapor uveden. Drugače le sledimo takšnemu ali drugačnemu osebnemu projektu vsakokratnega ministra, družbena realnost pa ni ustrezno ugotovljena, niti primerno nagovorjena.
Sam nisem načeloma za pretirano stroge sankcije, za smrtno v nobenem primeru. Do neke mere zaupam tudi liberalni kriminološki stroki, ki pravi, da so predolge kazni zapora družbeno kontraproduktivne. Toda spomnimo se primerov iz naše kazenskopravne zgodovine: najprej primera Trobec, ko bi serijski morilec žensk, ki je moril in bil obsojen v času, ko Slovenija še ni poznala dosmrtnega zapora, bil po prestanku dolgoletne zaporne kazni spuščen na prostost, pa je prestrašeno slovensko javnost »odrešil« sam s storitvijo novega kaznivega dejanja, ki ga je ohranilo med zapahi, dokler si ni sodil sam. Tudi edini »resni« kandidat za dosmrtni zapor potem, ko je že bil uveden, Silvo Plut, si je sodil sam v priporu, vprašanje pa je, kaj bi s takšnim profilom človeka, če bi ne imeli kazni dosmrtnega zapora in bi ga po odsluženi dolgoletni zaporni kazni morali spustiti na prostost. Zna liberalna kriminološka stroka odgovoriti na takšna sila praktična in tudi preprosta vprašanja?
Jasno je, da je takšna najhujša sankcija le ultima ratio za najhujše primere zločinov in da bo bdela tam v ozadju, četudi nikoli izrečena. Je to, da od njene uvedbe še ni bila izrečena, sploh lahko argument, da je ne rabimo ob tem, da se nam glede na majhno število naše populacije statistično gledano serijski morilci »zgodijo« (le) približno na vsakih dvajset let? Bomo zdaj v duhu stališč liberalne kriminologije hiteli ukinjati to sankcijo, ko pa se bo pojavil nek okrutni večkratni morilec, pa bomo spet spreminjali nazaj?
Ne vem, morda bi me boljši argumenti utegnili prepričati v nasprotno, toda vsaj ti, ki so se do zdaj predstavljali v naši javnosti, me ne. Upam tako na boljšo, bolj temeljito in bolj s poglobljeno javno razpravo, kjer se bodo argumenti za soočili s tistimi proti in bosta narejeni primerna primerjava ter analiza. Rešitev, ki bo sledila, pa naj bo trajnejše narave.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
