Ceuta

V juliju 2026 je prišlo do največjega migracijskega vala v Ceuto v zgodovini te španske enklave na severu Afrike. V dveh dneh je vanjo vdrlo, po kopnem in s plavanjem okoli priobalnih ovir, več kot 50.000 oseb. Zaradi utopitve in stampedov je po nekaterih ocenah umrlo blizu sto oseb. Čeprav se je večina vrnila v Maroko v nekaj dneh, nekateri ostajajo, incident pa je sprožil tudi meddržavne spore med Španijo in nekaterimi drugimi evropskimi državami, zlasti Italijo. Medijski in širši javni odziv se je osredotočal zlasti na humanitarne vidike, širša vprašanja migracij in na nedavno odločitev španskega vrhovnega sodišča, ki je prepovedala kolektivna vračila prebežnikov v nekaterih kontekstih. Strateškemu pomenu za Evropsko Unijo in države članice je bilo posvečeno manj pozornosti.

Davek v obliki izgubljenih človeških življenj je pri tem očiten. Umrlo je na ducate ljudi, nekateri med plavanjem z namenom, da obidejo postavljene ovire, nekateri zaradi navala množice ob ograjah. Mesto s približno 85.000 prebivalkami in prebivalci je bilo preplavljeno, sposobnost absorbirati takšno množico ljudi je bila v celoti presežena. Tudi po tem, ko se je velika večina vrnila, je v enklavi ostalo več tisoč ljudi, med njimi zelo visok delež mladoletnikov brez spremstva. Sprejemni centri so se sesuli, ulice in parki pa so v času pisanja te kolumne še vedno polni ljudi. Tisti, ki so ostali, se soočajo s pomanjkanjem hrane, pitne vode, osnovne higiene in ustrezne zdravstvene oskrbe. Lokalne bolnišnice in socialne službe so bile postavljene pred izjemne zahteve, hkrati pa je pod pritiskom tudi sistem vzdrževanja javnega reda. Ni treba posebej poudarjati, da je preobremenjenost neposredno posegla tudi v vsakdanje življenje prebivalcev enklave.

Pri tem pravne in moralne obveznosti ostajajo. Med temi gre izpostaviti dolžnost zaščititi življenja ljudi, zakonito in skladno s človekovimi pravicami procesirati prošnje za azil ter zavarovati pravice otrok. Zanikanje ali omilitev teh obveznosti bi bila napačna. Humanitarna razsežnost dogodka je resnična in jo je treba jemati resno. Te obveznosti ne prenehajo veljati niti v razmerah skrajne preobremenjenosti sistemov, saj so utemeljene v domačem in mednarodnem pravu. Še posebej to velja za mladoletnike brez spremstva, katerih pravni položaj zahteva posebno skrb in jih ni mogoče obravnavati zgolj kot del množice.

Medtem ko so navedeni vidiki poznani, pa je v razpravah manj poudarka danega širšemu mednarodnopolitičnemu kontekstu. Migracijski val, ki je preplavil Ceuto, ni nastal v izolaciji. Je del dalj časa prisotnega vzorca maroškega pritiska na enklavi Ceuta in Melilla, ki ju (kljub temu da sta pod špansko oblastjo dlje, kot npr. Carigrad pod turško) vidijo kot del evropske kolonialistične dediščine. Že maja 2021 je približno 10.000 ljudi prečkalo mejo enklave, ideološkemu ozadju pa je mogoče slediti vsaj do 'Zelenega pohoda' iz leta 1975, ko je stotisoče ljudi v Maroku demonstriralo zoper špansko prisotnost na severu Sahare.

Pri aktualni krizi ni jasnih dokazov, da je Maroko neposredno spodbujal pohod na enklavo. Precej več je dokazov, da so bili maroški mejni policaji nenavadno pasivni, in da so celo oteževali ali preprečevali vrnitev nekaterim migrantom. Gre za pristop, ki je v sivi coni meddržavnega delovanja in ima nekatere elemente hibridnih operacij, usmerjenih v dosego maroških političnih in deloma vojaških ciljev.

Zlasti je uporaba hibridnih taktik vidna v pristopu, ki otežuje pripisljivost ravnanja državi in omogoča zanikanje, v sami uporabi civilnih tokov prebivalstva kot instrumenta za dosego političnih ciljev (Ceuta je videna kot nelegitimen kolonialni teritorij) in izkoriščanje pravnih ter političnih omejitev države, na katero se izvaja pritisk, ob hkratni odsotnosti neposredne vojaške konfrontacije. Glavni indikatorji, ki to podpirajo, so bolj sproščen maroški mejni nadzor v ključnih trenutkih in koordinacija na družbenih omrežjih, ki je bila nenavadno hitra in učinkovita, kar so zaznale tudi nekatere obveščevalne službe v globalnem Severu. Gre za situacijo, ki je primerljiva dogodkom, ki jih je na poljski meji v letu 2021 spodbujala Belorusija in so bili prepoznani kot orodje hibridnih groženj in asimetričnega vojskovanja.

S pravnega in javnopolitičnega vidika si tako mora Evropska Unija naliti čistega vina. Če sprejmemo, da gre za dogodek, skladen z daljšim vzorcem pritiska v sivi coni, se postavlja vprašanje, ali so obstoječi pravni in institucionalni okviri EU primerni za odzivanje na tovrstne situacije. Klasični instrumenti mejnega upravljanja in azilnega prava so oblikovani predvsem za spontane migracijske tokove, ne pa za primere, ko tretja država z zavestno pasivnostjo ali selektivnim nadzorom instrumentalizira migracije kot sredstvo političnega pritiska. To ustvarja strukturno ranljivost zunanjih meja Unije, zlasti tam, kjer je učinkovit nadzor v veliki meri odvisen od sodelovanja ene same sosednje države.

Z vidika mednarodnega prava in deloma prava Evropske Unije gre pri instrumentalizaciji migracij za pojav, ki sodi v priznano sivo cono hibridnih groženj. Takšno ravnanje sicer očitno ne doseže praga oboroženega napada skladno z 51. členom Ustanovne listine ZN, hkrati pa lahko povzroči strateške učinke in ogrozi ozemeljsko celovitost ter javni red druge države. Nastane napetost med načelom nevračanja in pravicami mladoletnikov na eni strani ter potrebo po hitrih, a zakonitih vračilih v primeru množičnega pritiska na drugi strani, zlasti kadar je ta pritisk del dejanskih varnostno-političnih operacij. S tem se tudi razkriva strukturna ranljivost zunanjih meja Unije, kadar je učinkovit nadzor v preveliki meri odvisen od dobre volje ene same tretje države (kar je v primeru enklav v severni Afriki posebej poudarjeno).

To postavlja Evropsko Unijo in nacionalne pravne sisteme pred zahtevo po jasnejši doktrini in operativnih orodjih, ki bi omogočala odziv na hibridni migracijski pritisk, ne da bi se pri tem odstopilo od temeljnih človekovih pravic. Izkušnje z belorusko krizo leta 2021 in prejšnjimi epizodami v Ceuti kažejo, da obstoječi mehanizmi Schengena in azilnega prava niso dovolj prilagojeni na nenadne, politično instrumentalizirane migracijske valove. Podobna pripravljenost je relevantna tudi za druge zunanje meje Unije, vključno s hrvaškimi izkušnjami z neregularnimi tokovi.

V jedru odziva mora zato biti prisotno jasno ravnovesje. Humanitarni odziv in pravna zaščita posameznikov, zlasti najbolj ranljivih, mora obstajati hkrati z verodostojnimi odzivi na operacije v sivi coni in asimetrične pritiske tretjih držav. Če Evropska Unija in države članice zanemarijo eno od teh dimenzij, tvegajo bodisi erozijo temeljnih pravic bodisi izpostavljenost nadaljnjim pritiskom. Le s sočasnim spoštovanjem obeh zahtev je mogoče oblikovati politiko, ki je hkrati pravno in humanitarno sprejemljiva ter strateško vzdržna.

Ceuta je zato več kot humanitarna kriza. Je tudi primer, kako lahko migracijski tokovi postanejo instrument geopolitičnega pritiska. Zanemarjanje katere koli od teh dveh razsežnosti vodi v nepopolno analizo. Zgolj humanitarni pristop spregleda strateške vidike, zgolj varnostni pa tvega razčlovečenje žrtev. Jasnejši standardi pripisljivosti, manjša strukturna odvisnost od posameznih tretjih držav, hitrejša pravna in operativna odzivnost ter dosledna zaščita mladoletnikov brez ustvarjanja dodatnih dejavnikov, ki spodbujajo migracije, so praktične izhodiščne točke. Epizoda opominja, da hibridne grožnje uspevajo v območju dvoumnosti. Pravna stroka in politika sta poklicani, da to dvoumnost z umerjenimi ukrepi zmanjšujeta.

Zakaj vidimo množico, ne pa tistega, ki jo usmerja? In če govorimo o pritisku, naj pozabimo na stisko?

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.