c S
Služenje normi
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
28.09.2015 Pravnice in pravniki smo predvsem zavezani pravnim normam. Ko so te (pravne) norme ustavne norme, zakonske norme, norme pravičnosti itd., jih lahko zapišemo z veliko začetnico (tj. Norma). Po izrazom »norma« (tj. z malo začetnico) pa je še posebej sodnikom (v njihovem žargonu) znano nekaj drugega, veliko manj svečanega in bolj »turobnega«: t. i. številčna norma, ki prek meril Sodnega sveta določa kakovost dela sodnic in sodnikov glede ocene njihove službe. Za nesodnike enostavno povedano, »norma« pomeni minimalno število sodb neke vrste, ki jih mora neka sodnica oziroma sodnik z  nekega področja izdelati v enem letu za zadovoljivo oceno njenega oziroma njegovega dela.

Znano je, da je naša številčna norma nekakšna posebnost v okviru Evropske unije. Le redki sodni sistemi jo poznajo, če pa že, jo redno kombinirajo z drugimi merilniki uspešnosti sodniškega dela. Sicer se je že prejšnja sestava Sodnega sveta zavedala problema »norme« kot poglavitnega dejavnika ocenjevanja sodnic in sodnikov in je zato to številčno normo delno zrelativizirala, zdaj pa se ponovno postavlja vprašanje njene smiselnosti. Pri tem je popolnoma jasno, da v vsej njeni zgodovini ni bilo še nikoli takšnega sistema številčne norme, ki bi vsem sodnicam oziroma sodnikom povsem ustregel oziroma da bi sodniško delo primerno ovrednotil v smislu, da so številke primerno strogo postavljene, a da s tem ne hromijo kakovostnega opravljanja sodniške službe.

V času, ko so Slovenijo bremenili veliki sodni zaostanki, se zdi, da je bila številčna norma vsaj v nekem smislu upravičena. Danes so splošne številke uspešnosti slovenskega sodstva boljše in gre za pozitiven trend izboljševanja, tako glede zaostankov kot tudi glede časa reševanja zadev, kar je med drugim razvidno iz letnega poročila Vrhovnega sodišča in tudi Justice Scoreboard 2015 Evropske unije. Predvsem čas reševanja zadev pa se zdi verjetno še predolg tudi na povprečni ravni. Tega se vsi zavedamo in tudi Vrhovno sodišče, zato se na tej problematiki intenzivno dela, da bi se trajanje sodnih postopkov skrajšalo in spravilo na (zahodno) evropsko raven.

V tej zvezi bi bilo mogoče izdelati tudi merilnike uspešnosti sodniškega dela, ki pa bi bili tako kot številčna norma le kvantitativni. Morda pa bi bili celo bolj zahtevni od same številčne norme? To je zdaj še težko reči, dokler niso časovni standardi dejansko razviti kot nekakšni merilniki uspešnosti dela posamezne sodnice oziroma sodnika, ki bi lahko nadomestili številčno normo. Dokler ti niso razviti, da bi nadomestili »zloglasno« (številčno) normo, je takšno normo morda prezgodaj ukinjati. Ta je navsezadnje lahko tudi jamstvo zaščite sodnice oziroma sodnika pred njegovo »preambiciozno« predsednico oziroma predsednikom sodišča.

Povsem pa je jasno, da so takšni kvantitativni merilniki uspešnosti sodniškega dela (kamor bi lahko prišteli tudi pravočasnost pisanja sodb) lahko ustrezni pokazatelji nivoja sodniškega dela le v povezavi s t. i. kakovostnimi merili: tu mislim predvsem na pritožbeni uspeh določene sodnice in sodnika ter kakovostno izdelavo samih sodb. Temu slednjemu pa bi morali vsi skupaj dati še večjo težo, čeprav je to gotovo bistveno bolj zahtevno kot enostavno statistično merjenje uspešnosti. Bi pa to bila vsekakor dobra naložba za prihodnost. Smiselno bi bilo izdelati na primer kriterije za izdelavo dobre sodbe: npr. vključno s približnim številom narokov, ki so potrebni za končno odločitev (glede določenega tipa zadeve); določiti primeren način argumentacije; sugerirati dolžino sodbe glede na tip zadeve, ki je potrebna za uspešno obrazložitev (ki zdrži pritožbo), itd.

Še marsikaj bi se dalo narediti, da bi se kakovost sojenja še izboljšala. Sicer pa vedno bolj menim, da so možnosti napredka pri posameznikih že dodobra izčrpane in se tudi pravzaprav »pogovarjamo« o manj pomembnih zadevah. Po mojem mnenju tu ne odstopamo bistveno od zahodno-evropskih standardov.

Bistveno več manevrskega prostora za izboljšave delovanja sodstva je pri t. i. sistemskih ali strukturnih problemih v našem sodnem sistemu. Še posebej kritična področja so še vedno izvršba, insolvenčni postopki, prehitro spreminjanje zakonodaje (in posledično tudi slaba ustaljenost sodne prakse), preveč razveljavljanja in vračanja na prvo stopnjo, premajhna vključenost sodnikov v zakonske spremembe oziroma izboljševanje zakonodaje, ipd. Vemo pa, da vse to vpliva tudi na stimulativnost gospodarskega okolja. In, kot vemo, naše ni prav zelo privlačno za tuje vlagatelje.

Ko govorim o t. i. sistemskih problemih našega sodstva, ne mislim bežati ali zakrivati odgovornosti posameznikov, kar je navadno očitek nekomu, ki takšne probleme izpostavlja. V prisotnost določenih sistemskih oziroma strukturnih problemov slovenskega sodstva – in s  tem v kolektivno »odgovornost« – resnično verjamem! In ne zdi se mi toliko pomembno iskati odgovorne za slab(š)e rezultate, temveč predvsem odgovorne za izboljšave, ki naj se zgodijo. In ve se, kdo so tu gradniki našega sodstva: predvsem Vrhovno sodišče (s predstavniki drugih sodišč), Sodni svet in Ministrstvo za pravosodje.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.