Nedavno mi je neka tujka, ki že dalj časa živi v Sloveniji, dejala, da je slovenski pravni sistem zanič: ker je preveč formalizma tam, kjer bi morala delovati zdrava pamet, in tudi tisti, ki pravo poklicno udejanjajo, nenehno le komplicirajo in sami sebe zapletajo ter težko ali prepočasi rešujejo probleme.
To je le nekaj utrinkov iz vsakdanjih kritičnih pogledov na pravno državo. Pa tu ne gre le za pravno državo kot takšno oz. za njeno načelo. S pravno državo bržkone razumemo pravo kot celoto, tj. pravni sistem in vso njegovo piramidalno strukturo, katere zlato kapico pomeni ravno načelo pravne države. Pravna država ali vladavina prava je v resnici rdeča nit celotnega prava.
Kje so torej problemi? Kaj je v naši državi narobe? Zakaj pravni sistem ne deluje tako, kot bi lahko ali moral? Smo mar z novo, lastno državo stopili v prevelike škornje, saj se zdi, da se je dojemanje oz. zavedanje lastne države in prava le komaj kaj spremenilo v primerjavi s socialističnimi časi, ko je bila skupna država vsaj deloma tuja našemu narodu? V vsakem primeru se zdi, da pri nas normativni obstoj prava, saj imamo relativno pravno urejeno državo, prehiteva zavedanje njegovega pomena, namreč njegovo ponotranjenje ali normativno integracijo, kot bi dejali pravni sociologi. Pravna zavest državljanov je na prenizki ravni – to pa na žalost a fortiori še bolj velja za elite. Ni čudno, da se med ljudmi gleda na že samo sodelovanje v nekih elitnih združenjih kot na konspiracijo. Vedno so in vedno bodo vlekli le lastni zgledi, dejanja, ne pa govoričenja. Vse to, ta disrepanca pa seveda vpliva na učinkovitost prava kot njegovo družbeno dimenzijo, ki zaostaja za svojo normativno osnovo.
Na probleme, izpostavljene zgoraj, skušam gledati kot pravni teoretik. Pri tem mi je najbližje pogled tridimenzionalne integralne teorije prava, ki jemlje sestavine prava, kot so pravne norme, družbene vrednote in družbene odnose, kot integralno celoto. To pomeni, da ni moč razumeti posameznega od teh elementov samostojno – temveč jih lahko razumemo le kot celoto: vsako dejstvo v enem od teh pravnih svetov (tj. pravnih norm, pravnih vrednot in pravnih odnosov) samo po sebi vpliva na druga dva svetova. Vse se vrti v krogu. Vsak del zadeva celoto stvari in obratno. Npr. če država v pravno-normativnem smislu uvede t. i. protikrizni davek, s katerim obdavči nepremičnine, vredne več kot milijon evrov, bo to pozitivno vplivalo na vrednostno dojemanje socialne pravičnosti družbe, vpliv pa bo imelo seveda tudi na pravne odnose ali razmerja med državo in davkoplačevalci.
Teza tega prispevka je namreč ta, da naš slovenski problem glede pravne države ni toliko normativno-dogmatične narave. Naš pravni sistem v normativnem smislu sicer ni idealen, toda to ni največji problem. Kot vsak sistem ima določene pomanjkljivosti, ki pa bi se jih dalo rešiti z inteligentno, tj. zdravorazumsko interpretacijo oz. z zapolnjevanjem pravnih praznin. Pogoj za to pa je seveda kakovostno sodstvo kot, po mojem, najpomembnejši akter pravne igre.
Problem v zvezi s prešibkim delovanjem pravne države v Sloveniji je dvoplasten. Najprej torej sociološki. V pravnosociološkem smislu gre za diskrepanco med pravno normativnostjo in pravno stvarnostjo. Na eni strani imamo pravni sistem, ki sankcionira najrazličnejše odklone od družbeno zaželenega, na drugi strani pa so takšne norme, primerljive z zahodnimi standardi, slabo ali vsaj slabše učinkovite. Npr. v državi imamo številne socialne prejemke, ki jih ljudje masovno neupravičeno izkoriščajo, a ni dovolj nadzora, da bi se to dovolj preprečilo oz. sankcioniralo. Tu se lahko najprej vprašamo, ali imamo pri tem dovolj nadzornikov, ali ti dovolj uspešno opravljajo svoje delo? Nekaj podobnega je s prisotnostjo ali odsotnostjo policije s cest in kršenjem cestno-prometnih predpisov. Je to res problem dovolj velikega števila nadzornikov in izterjevalcev? Ali je problem pravzaprav globlji?
Iz pravne sociologije namreč vemo, da je za učinkovitost pravnega sistema pomembnejša od nadzora t. i. pravna kultura, ki spodbuja samodejno ravnanje po predpisih – seveda če obstaja nek konsenz, nekakšno pravilo o pripoznanju pravnega sistema kot demokratičnega oz. legtimnega. O tem uči že prej omenjena teorija normativne integracije. Kjer je ta slaba, ne bo k večji učinkovitosti pravnega sistema pomagal še ne vem kako velik nadzor in sankcioniranje. Toda kako bi tovrstno situacijo izboljšali? Stanje glede zavedanja ljudi o pravni državi je nemara vendarle nekoliko boljše, kot je bilo v socializmu, četudi je resnici na ljubo ekonomsko-socialna kriza za večino ljudi bolj boleča od politične, a zdi se, da smo še vedno na pol poti v primerjavi z nekimi zahodnimi civilizacijskimi standardi. Tudi pravna kultura se zdi spremenljiva, kar pomeni, da se lahko izboljša.
Toda problem se v tem smislu le površinsko kaže kot sociološki. V ozadju, v drugi plasti kolektivne družbene zavesti se namreč zarisuje vrednostno ali etično vprašanje, ki zadeva predvsem nosilce vodilnih funkcij v družbi – tako v politiki kot v pravu oz. sodstvu kot poslednjemu arbitru o dobrem in zlem na nivoju tkiva družbene zunanjosti. Da morajo biti nosilci političnih funkcij moralno »brezmadežni«, je standard zahodnih družb in tu Slovenci še nimamo dovolj državljanskega poguma, da bi kot odgovorni državljani dosledno sankcionirali njihove odklone. Raje smo pasivni ali sarkastični – pač politična »vzgoja« iz prejšnjega sistema.
Kaj pa nosilci najvišjih pravnih oz. sodnih funkcij, ki so poslednji arbitri družbene sprejemljivosti? O njih npr. 8. člen Zakon o sodniški službi (ZSS) poleg vseh strokovnih kvalifikacij zahteva še osebnostno primernost. Kot izključitveni razlog za izpolnjevanje tega poslednjega pogoja pa se šteje, da: »Ni osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije tisti, za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali obnašanja utemeljeno sklepati, da sodniške funkcije ne bo opravljal strokovno, pošteno ali vestno ali da kot sodnik ne bo varoval sodniškega ugleda, nepristranskosti in neodvisnosti sojenja ...« Čisto pravno-tehnično so vsi pogoji za sodnika oz. sodnico določeni kumulativno, kar pomeni, da imajo vsaj v normativnem smislu povsem enako vrednost, a v simbolnem smislu je gotovo pomemben tudi vrstni red. Še huje je v primeru Zakona o Ustavnem sodišču, ki za sodnico oz. sodnika Ustavnega sodišča zahteva (le) državljanstvo Republike Slovenije, »status« pravnega strokovnjak in starost najmanj 40 let. Ne duha ne sluha v pravno-normativnem smislu o nekakšni osebnostni primernosti, čeprav ustavni sodniki odločajo o najpomembnjših družbenih vprašanjih, pri čemer pa se zgoraj omenjeni člen ZSS ne uporablja subsidiarno pri ZUstS. Že notorno dejstvo je danes v pravni teoriji, vsaj tja od Dworkinovih pionirskih del dalje, da pri težkih primerih gre tudi za pomembno moralno odločanje.
Tudi v primeru ZSS ta sankcionira le odklone od nekega moralnega povprečja, prav gotovo pa ne išče najbolj moralnih osebnosti. Tu pa nas lahko zaskrbi, da je denimo študija glede moralnega razvoja po Kohlbergovem testu, ki je bila že pred leti opravljena na Ljubljanski univerzi, pokazala, da so se študentje prava zelo slabo odrezali. Poleg tega tudi ameriška profesorica prava in psihologije Susan Daicoff v svojem znanem delu Lawyer, Know Thyself ugotavlja, da smo po meritvah moralnega razvoja po Kohlbergu pravniki statistično nekje na (srednji) institucionalni fazi tovrstnega razvoja.
Toda, ali se nismo tu ujeli v nekakšno pravnopozitivistično zvijačo, po kateri naj bi bilo vsakršno pravno odločanje objektivno, nevtralno, zato je za strokovnjaka potrebno le pravno znanje, ki je edini garant dobrih (in pravičnih) pravnih odločitev. Modrost in etičnost za pravo nista potrebni, ker nista znanstveno preverljivi. Pravni sistem je kot takšen popoln in za reševanje pravnih problemov tako znanje zadostuje. A vemo, da je ekskluzivni pravni pozitivizem danes večinoma presežen. Tako se zdi, da bomo kot družba naredili določen razvoj, če bomo predvsem elitam, tako tudi političnim in pravnim, nastavili karseda izostreno ogledalo in izrabljanje visokih funkcij na škodo javnega dosledno sankcionirali. Predvsem pa bi bilo v te elite – vsaj kar se prava tiče in tu ciljam predvsem na sodstvu – treba pridobiti tiste z vrha Kolhbergove moralne piramide. Kajti poslednji odločevalci o družbenih antagonizmih morajo biti avtoritete. To pa bodo vzpostavile le močne moralne osebnosti, ne pa kakšni sodni uradniki.
Seveda pa status quo ni zabetonirana danost. Možen je razvoj in izboljšanje. Celo pri nas, četudi se radi ogrinjamo z narcisističnim pesimizom, samo da ne bi bilo treba nič storiti. Toda za večjo kakovost - tudi pravne države - bomo morali (še) bolj paziti na kakovost izbire vodilnih, jih prebrati, dobro plačati, a jim zato neutrudno gledati pod prste ter strogo sankcionirati njihova odklonska ravnanja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
