Biro-krat oziroma biro-kratizem, kot vladavina birokratov, seveda izhajata iz francoske besede bureau, ki pomeni urad. Zgodovinsko sovpada z absolutizmom v Franciji in razvojem uprave, kjer so kralji v Parizu, iz centra širili svojo oblast po vsem ozemlju in vzpostavljali temelje za moderno državo. Pri tem so bili birokrati vedno pogosteje pravniki šolani v duhu rimskega prava. Pri učenju rimskega prava naj bi prevzemali tudi duh rimskega principata, to je pripadnosti vladarju. V smislu zvestobe pravnemu sistemu, tj. pravnim pravilom v njihovi sistemski in hierarhični soodvisnosti, kar navsezadnje pomeni zavezanost družbenemu redu kot civilizacijski in kulturni pridobitvi, pa je šlo bržkone tudi za vpliv Justinijana, Bizanca kot centralističnega imperija in srednjeveške cerkvene organizacije v tedanjem šolanju na fakultetah.
Nekdaj napredna usmeritev postane družbeni problem. Izraz birokrat je danes predvsem slabšalen, četudi brez uradov in uradništva sodobna država ne bi mogla delovati. Uradnik je že bolj primeren izraz, (državni/javni) uslužbenec pa še najbolj politično korekten, čeprav dobesedno pomeni zgolj to, da je nekdo v (državni/javni) službi. Vse sodobne države se ukvarjajo s podobnimi problemi, saj se z naraščajočo kompleksnostjo družbe in države predpisi, uradniki, ki naj jih izvršujejo, ter uradi le še množijo. Seveda se določene države s tem spoprimejo boljše ali slabše, vmes se tudi zgodi kakšna posrečena reforma.
Tudi pri nas so se različne vlade spopadle s problemi birokratizacije – predvsem s številom uradnikom in njihovim delovanjem v praksi. Spomnimo se Virantovih reform glede plačnih razredov, pa napovedi o zmanjševanju števila uradnikov, kar se nikoli ni zgodilo, niti ni uspelo nobeni vladi. Je pa Virantova reforma dejansko uredila delovanje upravnih enot, saj so postale veliko bolj prijazne do uporabnikov in učinkovitejše kot prej.
Se pa ne spomnim prejšnje pobude, ki bi se lotila problema na način kot pričujoča skupina, da bi načrtno poskušala debirokratizirati (določene) pravne predpise. Ideja se mi zdi dobra, bi pa predlagal, da to postane stalna naloga za vse bodoče vlade in se celo razširi še po različnih drugih sektorjih. Verjetno bi bilo smiselno, da bi vsak resor, vsako ministrstvo imeli nekakšno takšno skupino, ki bi iskala poenostavitve ter odpravljala nelogičnosti v prekrivajočih se pravnih ureditvah in bi periodično vladi predlagala spremembe. Vem, sliši se malce utopično, vendar želim opozoriti, da mora biti boj duha poenostavitev zoper inercijo materije zakompliciranosti bolj smel, saj bo tako družba uspešnejša.
Verjetno bi v tem smislu morali tudi dograditi nomotehniko, da bi vnesli kakšne varovalke, ki bi terjale poenostavljanje. Predvsem pa bi morala nomotehnika ne le na pravnih fakultetah, temveč tudi na drugih pedagoških ustanovah, ki izobražujejo uradnike, postati bolj resen predmet, z določenimi vajami, da bi diplomanti pridobili dobro znanje nomotehnike, še preden pridejo v prakso.
Toda zakomplicirani, neživljenjski in pogosto nerazumljivi predpisi so le ena plat medalje birokratizma. Druga, morda še bolj kritična pa je njihovo razlaganje. To je v upravi vse preveč togo, dobesedno, formalistično, neživljenjsko. Pogosto v opreki z zdravim razumom oziroma kmečko logiko. Verjetno se upravne fakultete in podobne šole ne posvečajo kaj veliko tehnikam razlage, prav gotovo je tega premalo tudi na pravnih fakultetah, kjer je še vse preveč memoriranja raznih teorij in kopičenja drugih podatkov, manjka pa več metodologije, saj bi študenti morali bolje obvladati osnovne tehnike pravne razlage in argumentiranja. Predvsem je premalo pravne logike, ki je nujna za razumevanje predpisov in njihovo ustrezno razlago. Nekje sem prebral misel prof. B. M. Zupančiča, ki se zavzema za uvedbo vsaj dveh semestrov matematike na pravnih fakultetah. S tem se sicer ne strinjam, vendar če je mislil pri tem zgolj na logiko, potem v redu. Pravna logika je sicer del neformalne logike kot logike naravnega jezika, matematična logika pa je formalna logika in ta pride pravniku v poštev le glede določenih osnovnih pravil.
Le en primer birokratskega razumevanja pravnih pravil. Poznam diplomanta, ki je pri nas zaključil magistrski študij prava in, ker se je med študijem posebej navdušil nad pravom, bi se rad vpisal še na prvo stopnjo. Prej je sicer končal drug družboslovni dodiplomski program, namreč prvo stopnje na Fakulteti za management in je postal diplomirani ekonomist. Toda nova vpisna pravila velijo, da se na prvo stopnjo prava lahko vpišejo le gimnazijski maturanti in ekonomski tehniki (verjetno s petim predmetom). Omenjeni diplomant pa se ne more vpisati na prvo stopnjo prava, ker je zaključil le turistično srednjo šolo in ima naziv turistični tehnik. Kljub temu, da je diplomirani ekonomist in celo magister prava! Pa razumi to, kdor more.
Pravna logika pozna argument a fortiori, okrepljeno analogijo, analogija pa je del (induktivne) logike, in v tem smislu upoštevno sklepanje iz manjšega na večje (a minori ad maius). Če torej nekaj velja za manj, bo toliko bolj veljajo za to, kar je od tega več (količinsko oziroma kakovostno). To velja v navedenem primeru že v primerjavi med ekonomskim tehnikom in diplomiranim ekonomistom. Če pa dodamo še njegov naziv magister prava, potem imamo situacijo a fortiori2. Razen če bi bil namen zakona, da se prav posebej stimulira vpise najmlajših kandidatov. Toda to je nesmiselno, verjetno bi bilo tudi diskriminatorno glede na starostno merilo, saj je najbolj smiselno, da vse vpisujejo najboljši, torej najbolj sposobni kandidati. In če je nekdo zaključil drugo stopnjo, bo menda dovolj sposoben opraviti tudi prvo. Po drugi strani takšnih kandidatov ni prav veliko.
Tako se mi zdi, da v ozadju tega vpisnega pravila ni nikakršen poseben namen normodajalca, temveč nič drugega kot birokratska kratkovidnost in mentalna ležernost glede razumevanja in razlage tega pravila, čemur bi lahko dodali še kanček oblastne uradniške nečimrnosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
