Pa ne vsi, seveda. Prav gotovo so tudi taki, pravi znanstveniki, idealisti, ki jih (še vedno) žene eros odkrivanja resnice. Ti gotovo niso na tem »črnem spisku«. Kot je pri nekem poročanju izjavil rektor Univerze na Primorskem, profesor Marušič.
Koliko novih delovnih mest za mlade raziskovalce bi se dalo zagotoviti iz tega denarja, nakupiti nove opreme za raziskovanje, naložiti, privarčevati denar za slabše, krizne čase …. in še bi lahko našli tisoč in eno idejo, kako bolje porabiti ta denar za skupno dobro, namesto ga, pogosto že malce na silo tlačiti v žepe. Takšen negospodarni način porabe denarja na javnih institucijah je gotovo anomalija, o kateri ne rabimo kaj veliko razpravljati.
Da pa bi prišli do jasnejšega spoznanja o teh številkah, bi bilo treba pregledati vse pogodbe in ugotoviti, kako se je razdeljeval ta denar: je to bilo od izrednih študentov – kdo je bil plačnik: oni sami ali delodajalec – morda celo nek državni organ; ali od domačih projektov oziroma tujih raziskovalnih projektov – spet, koliko je bila ovrednotena posamezna raziskovalna ura, kdo je dejansko raziskoval. Če je izrednim študentom študij plačal nek njihov delodajalec, ki je bil javni organ, ali če je sredstva dodelila Agencija RS za raziskovanje, težko zdrži argument, da so bila sredstva ustvarjena na trgu. No, tu je lahko vprašanj še in še. Če so že vse javna sredstva, karkoli pride na zavod, bi tudi lahko ločili med bolj javnimi od tistih, ki so to manj.
Srž problema je v tem, da so naše univerze in fakultete po statusni ureditvi zavodi, ki ne smejo ustvarjati dobička. Zato je seveda, javna skrivnost, da se je moral presežek, ki so ga ustvarili zavodi, nekako porabiti. Pa so ga porabili: največ za svoje žepe. Je tudi to nekakšna divja privatizacija, na visokošolski način?
Če bi to bile zasebne institucije, se to morda ne bi zgodilo v takšnem obsegu, saj bi bolje gospodarile. Toda zasebne institucije so v našem visokem šolstvu že vnaprej obsojene na sumljiva podjetja, katerih poslanstvo naj bi bilo le zaslužkarstvo. Po drugi strani pa smo videli, kje se je dejansko dogajalo zaslužkarstvo.
Toda to je le en del te zgodbe. Če bi kupili gornje argumente kot edine zveličavne, bi zabredli v populizem in demagogijo. Drugi del te zgodbe je namreč v tem, da naš obstoječi visokošolski sistem nima neke formule, kako nagraditi odličnost, kakovost, izjemnost, ki v visokošolskem svetu znanosti nikakor ne bi smela pristajati na povprečnost, solidarnost, uravnilovko? Tej v visokem šolstvu sploh ne bi smelo biti mesta. Kako tudi stimulirati tiste nadpovprečne – verjetno ne z enakim dohodkom kot tiste bistveno manj kakovostne? Če nekdo zaradi svoje izjemne znanstvene uspešnosti pripelje večmilijonski projekt na fakulteto, bi najbrž tudi moral biti za to nekako nagrajen. Kako pa to omogočiti, da ne bi izpadlo kot anomalija?
Mi denimo tudi ne moremo kar tako zaposliti npr. nekega Nobelovega nagrajenca iz določenega področja znanosti, če bi slučajno zajadral v naše kraje. Verjetno bi včasih tudi težko izpolnil habilitacijska merila. Imamo pravila za izredne odpustitve, nimamo pa jih za izredne zaposlitve. Naš sistem visokega šolstva je preveč birokratsko zacementiran in ni naravnan na odličnost. Nekaj podobnega mi je govoril poljski kolega, ki je tarnal, da ima vsako leto na svetovnem akademskem trgu po eno knjigo, od katere ne zasluži kaj posebej, a njegova plača je povsem enaka plači njegovega kolega, ki skoraj ne publicira.
Toda spet, jamrati politiki, da visoko šolstvo nima denarja, po drugi strani pa dobimo takšne podatke, je tudi anomalija. Lahko sicer verjamemo, da se je v obdobju krize ta okoliščina spremenila in da resnično ni več toliko denarja na univerzah in fakultetah. A po takšnih razkritjih, smo lahko o tem prepričani? Ali pa je spet šlo za kakšen obvod, izigranje pravil – v čemer smo tudi Slovenci očitno precej dobri?
Zdi se primerno, da bi bilo treba naš visokošolski sistem postaviti na novo. Na neke povsem drugačne temelje: ga posodobiti in napraviti bolj konkurenčnega v primerjavi z evropskimi in svetovnimi smernicami. Tu bi novi Zakon o visokem šolstvu in v njem konkretna reforma bila kot naročena. A kako do preboja priti, ob toliko različnih interesih? Že ob poskusu zadnje reforme so bili vsi proti!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
