c S
Odziv sodnika Radonjića: Kdo sploh je sodnik? 14.10.2019 V zadnjih tednih sta se opredeljevanja profila sodnika v razširjeni, zgodovinski dimenziji lotila dva referenčna pravnika – sodnik mag. Martin Jančar v kolumni Zaupanje v sodnike in prof. dr. Marko Novak v kolumni Zadeva Omerzu in ugled slovenskega sodstva. Prvi je kakovosten sodnik z bogatimi izkušnjami, izvrsten poznavalec pravne teorije, med boljšimi sodniki v državi; drugi je redni predavatelj dveh univerz in do nedavnega predsednik Sodnega sveta.

Martin Jančar izhaja sicer iz stoletja starih gradiv, ki po moji oceni ohranjajo pravni pomen. Uporablja Pitamica in ob analizi njegovih mnenj poudarja: »Psihološka razlika med tema dvema sistemoma je jasna. Parlament sestoji iz skupine politikov, ki so vsled svojega poklica navezani na svojo stranko in ki bodo svojo veliko moč glede ustave vsaj navadno, posebno pa v dvomljivih slučajih izvrševali ne na objektivni, temveč na strankarski način... V Ameriki pa ima to veliko moč glede ustave neodvisen, neodstavljiv, dobro izbran, izvežban in plačan sodnik, ki vsled svoje znanstvene izobrazbe in svojega poklica v večini slučajev navajen na objektivno, trezno sodbo in komur je blagobit države in človeštva bolj pri srcu nego napredek političnih strank. [...] Zdi se mi pa, da je znak velike kulture razuma, srca in volje, ako poveri ljudstvo sodniku, ki velja izza prastarih časov kot simbol pravičnosti, to veliko moč, in znak ravno tako velike kulture je, ako sodnik temu velikemu zaupanju odgovarja, [...].«

Marko Novak izhaja iz ocene nekega tekočega kazenskopravnega primera: »Tu me sicer ne zanima toliko konkretno, nepravnomočno ugotovljeno kaznivo dejanje, bolj me skrbijo procesni manevri, s katerimi je sodnik oviral in zavlačeval sojenje. Pri tem pa nisem prepričan, če jih je sodstvo kot celota ustrezno ovrednotilo [...] O vsaki poklicni skupini si javnost ustvari mnenje prek delovanja njenih posameznikov. Zato si skupine postavijo določena merila, ki naj jih posamezniki spoštujejo, tudi zato, da bosta navzven, do javnosti vzpostavljena določena kredibilnost in ugled. Takšne zaveze si je napram javnosti postavilo tudi sodstvo kot na družbeni lestvici najpomembnejša skupina strokovnjakov za razreševanje sporov. Če posamezni sodnik takšne zaveze krši, mora nastopiti stroka v en glas in takšne odklone primerno ovrednotiti. V zadevi Omerzu se to ni zgodilo.

Če se zdi, da je Komisija za etiko in integriteto Sodnega sveta opravila svoje delo, pri čemer so etične kršitve navadno nekoliko milejše od disciplinskih, daje grenak priokus predvsem disciplinski postopek, ki se je kljub sodnikovim očitnim zlorabam procesnih pravic v kazenskem postopku izšel njemu v prid. Pri tem se mi zdi, da je disciplinsko sodišče Sodnega sveta premilo ocenilo njegove postopkovne 'akrobacije'. Sodnik ni 'slehernik', ki se znajde v kazenskem postopku, kjer so postopkovne 'premetenosti', četudi zavlačujejo in preprečujejo normalno delo sodišča, še nekako dovoljene v dometu obrambe. Sodnik mora biti v vsakem primeru zgled strankam in drugim udeležencem v postopku, zato je treba njegova dejanja presojati strožje. Le na takšen način bomo izgrajevali lik sodnika kot osebnosti z izjemnim pravnim znanjem in najvišjimi moralnimi standardi [...].«

Kar je prispevkoma skupno, je (naj mi ne zamerita, kajti drugačno mnenje ne sme tvoriti podlage osebnim zameram) neprimerno malikovanje poklica samega in nosilcev poklica, to je sodnikov. Na podlagi številnih osebnih izkušenj, opazovanja neposredne sodniške okolice kot tudi pregleda poslovanja sodišč v sodobnih družbah zahodnega tipa sem prepričan, da sodniki niso popolnoma nič več ali manj kot drugi ljudje. Nenazadnje postanejo številni sodniki odvetniki, državni tožilci ali državni odvetniki, številni odvetniki ali državni odvetniki ter tožilci pa sodniki, ki s seboj iz poklica v poklic prenašajo osebne reference. Nekdo, ki je bil do včeraj predavatelj na univerzi, državni tožilec, odvetnik ali karkoli drugega, s tem, da si nadene sodniško togo, ne pusti za seboj prvine celovite osebnosti, vključno z okoliščinami, ki so ga v življenju oblikovale kot značaj.

Nemogoče je torej, da bi z zaprisego in nadetjem sodniške toge naenkrat preskočil v idealizirano podobo iz Pitamica. Z nekoliko šegavosti bi si upal trditi, da se je številnim posrečil preskok ne v Pitamica, temveč v Titanica. Ne le, da je postavljanje sodnika kot persone v okvir epskih pretiravanj o nosilcu družbene dobrobiti, o najpomembnejši skupini strokovnjakov za reševanje sporov itd. trditveno nesprejemljivo ter v grobem nasprotju z resničnostjo Slovenije tu in zdaj, temveč je neokusno tudi na abstraktni ravni, zunaj krajevno-časovne dimenzije. Vsekakor je res, da bi bilo dobro, če bi sodniki ustrezali tem projiciranim vrednotam vse tja od Platonove Države naprej, če bi jim dejansko uspelo tvoriti elito pravne misli in opravljati praktične dejavnosti, vendar je projekcija tako zelo oddaljena od resničnih meril, da je ontološko nesprejemljiva.

Za razliko od kolege Jančarja je zame merilo pravnosti genialni Carl Schmitt (1888–1985), stvarnik izredno prodorne teorije decizionizma, ki sem ji posvetil desetletja preučevanja. Po mojem mnenju lahko utemeljeno trdim, da gre za najpomembnejše poglavje celotne filozofsko-pravne zgodovine izvirnega kantizma. Vendar ne gre spregledati njegovega članstva v najbolj zločinski politični stranki vseh časov in premika težišča pojmovnosti suverena iz ideala naturalističnega nadpozitivizma v domene primitivnega, neizobraženega zgornjeavstrijskega malarja. Enako so zgodovinsko zašli tudi Schmittovi vzhodni pandani, ki so vizije pravno varovanih načel enakosti med ljudmi zlahka transformirali v zaslombo lahkotnosti eksekucij nedošolanega gruzijskega duhovnika. Da so torej sodniki enako pokvarljivo blago kot pripadniki drugih kast in okolij, se je skozi zgodovino izkazalo vse prevečkrat, da bi smeli iz sodnikov tvoriti neko vrednostno brezčasovno nadceloto.

Posebej me skrbijo nazori osebe, ki je predsedovala Sodnemu svetu in ki zanika temeljen postulat kazenskega prava – pravico slehernika do nesamoobtoževanja, ko se kot deprivilegirani posameznik sooča s premočnim aparatom države in njenih institucij v postopku, ki mu grozi z izgubami temeljnih osebnostnih pravic. Pravilo nad vsemi pravili kazenskega postopka je, da sme obdolženec storiti absolutno vse, kar mu je na razpolago, zakonitega ali nezakonitega, da si reši kožo, kakor ve in kakor zna. Pri tem je upravičen lagati, ponarejati, trditi karkoli, zahtevati karkoli ... kratko malo sme početi dobesedno vse, da se izogne sankciji, kriv ali nedolžen. Če ta preproščina ni razumljiva predsedniku Sodnega sveta, je to skrb vzbujajoče. Sodnik naj se torej odpove pravici do obrambe zato, ker je sodnik?! Brani naj ne sebe kot persono, temveč ugled in čast poklica?!

Takšno junkersko-prusko, samurajsko pojmovanje osebne časti, ko se lastna eksistenca podreja cesarju oziroma načelom, je nekaj, kar moramo sicer vsi spoštovati, vendar je nalagati sodniku, ki se znajde na obtožni klopi, procesni harakiri odločno več in drugače, kot si sme dovoliti predstojnik institucije, ki naj bi usmerjala sodstvo v tem še kako delikatnem obdobju. Če bi sledili takšni logiki, ne bi mogli pojasniti, zakaj se sodstvo kot celota s kremplji oklepa načela delitve oblasti na sodno in politično (tj. zakonodajno in izvršilno), da se ne bi pristopilo k zunanjemu posegu v notranjost organizma, od koder prihaja jasno sporočilo, da se mora sodnik odpovedati obrambi, kadar se ga posede na zatožno klop.

Če mora sodnik na nivoju osebnosti žrtvovati lastno svobodo, zakaj potem ne bi smel(i) kot organizem žrtvovati sodstva in vseh sodnikov potrebam politike, ki ga želi podvreči lastni nadvladi?! Zaradi zaščite načel pravne države, pravic občanov do neodvisnega sodnika itd., medtem ko mora Omerzu mirno opazovati, kako se mu zateguje zanka okoli vratu, v podporo tem istim načelom, za obrambo katerih se sodnikom brani udeležba na sejah parlamentarnih odborov, seveda če ni »naš človek«. Zastavlja se vprašanje, ali oblastnih struktur v  sodstvu tu ne vodijo namesto načelnih zadržkov obramba lastnih stolov, v katerih udobno sedijo in iz katerih usmerjajo sodstvo?! Na drugi strani naj zaljubljenec, ki je v čustvenih pretiravanjih izgubil običajna merila, mirno opazuje dogajanje v procesu, ki je namenjen njegovi osebni penalizaciji?!

Omejitev števila vrstic mi ne dovoljuje poglobljenih sentenc abstraktnonormativnega tipa z izleti v nadčasovnost, vendar je najmanj degresivno opazovati, kako se sodstvu kot instituciji dovoljuje marsikaj, sodniku posamezniku pa ničesar. Da sploh ne omenjam, da bi bila kazenska ovadba morda celo zavržena že na državnem tožilstvu v fazi preizkusa, če bi šlo za sodnika – »našega človeka«. Pojmovanje sodnikov kot nadljudi in sodstva kot zunanjega deležnika nedotakljivega substrata je, kot bi bilo prepisano iz frankeštajnovskih delavnic visoke sodne funkcionarke, ki se še ni naučila, da se zdravstveni kartoni sodnikov ne objavljajo v strokovnih revijah.

V luči potreb po očiščenju sodstva iz najhujših organskih seps in po vstajenju iz globoko komatoznega stanja pozivam kolege, naj nehajo z malikovanjem, ki spominja na ličanje trupla, da bi se pokazalo, kako je še vedno živo in poskočno.

Sodnik Zvjezdan Radonjić

Toni Tovornik (4.11.2019 10:06)
Javna opomba
Sodnik mag. Martin Jančar se je na članek odzval s kolumno z naslovom Replika na odziv sodnika Zvjezdana Radonjića (https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/251761), dr. Marko Novak pa s kolumno z naslovom Kdo naj bo sodnik? (https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/252289)