V ozadju te ankaranske zgodbe je pravzaprav zdaj že saga o ustavnosodnem drobljenju »veleobčine« Koper, ki se z raznimi poglavji vleče že vse iz devetdesetih let. V nekem smislu se mi vedno bolj zdi simbolna – za razvoj konstitucionalizma pri nas, v Sloveniji. V smislu uveljavljanja ustavne demokracije kot »nadgradnje« parlamentarne oziroma majoritarne demokracije. Nikoli usklajena odločba o neustavnosti »prevelike« občine Koper je pravzaprav postala sinonim za neizvršitev odločb Ustavnega sodišča s strani Državnega zbora.
Pri tej zgodbi z zdaj že dolgo brado puščam politične, ekonomske lokalne (ali tudi državne) interese ob strani; zanimajo me pravni vidiki. Četudi sem v javnem pismu enega izmed zgoraj omenjenih profesorjev prebral, da gre v ozadju deklaracije za ponovno vzpostavitev močne občine Koper, ki naj edino kot taka kljubuje obmejni italijanski »grožnji«. Nekakšen boj za Luko Koper – proti Trstu. In to v Evropski uniji 21. stoletja? Zapis me je prej spomnil na večdesetletno funkcijo napisa »Tito« na Sabotinu. Pri tem pa ostaja grenak priokus po slabo izkoriščenih obmejnih potencialih, ki jih to območje daje.
Ne vem, morda sem nekoliko naiven, a način, da se z neko deklaracijo skuša »upreti« odločbi ustavnega sodišča me nikakor ne prepriča! Oprostite, a še toliko manj se mi zdi to primeren pravni manever, ki bi se ga šel profesor ustavnega prava. Kot sem iz medijev uspel razbrati, je takšen pravni argument v hipu sesula že pravna svetovalka Državnega zbora. In ga tudi predsednik DZ z lahkoto ni kupil, četudi ni pravnik.
Seveda tudi ustavno sodišče v sistemu delitve oblasti ni »božja instanca« in lahko kiksne, tudi tako da prekomerno poseže v zakonodajno vejo oblasti. A moderna ustavnopravna teorija pozna določena »pravna sredstva«, kamor neka pravno nezavezujoča deklaracija nikakor ne spada. To je seveda predvsem ustavni amandma, ki smo ga v slovenski ustavnopravni zgodovini že uporabili. Tudi nekakšen ustavni zakon bi tu bil bolj primeren. Celo sprejem zakona z neko novo vsebino, ki ne bi očitno kršil že sprejete ustavnosodne odločbe, bi morda lahko šel skozi – čeprav zelo težko verjamem.
Deklaracija kot politični akt me spominja prej na resolucijo. Za resolucije pa vemo, da imajo svojo zgodovino. Še posebej pri nas! Kot izjemno učinkoviti predvsem politični, ne toliko pravni akti, ki so še posebej učinkovite, če za njimi stoji izjemna (vojaška) moč. To je tudi resnica današnjega mednarodnega javnega prava.
Tudi argument, da Ustava jasno določa, da se občina ustanovi (le) z zakonom, in da torej ustavna odločba pomeni prekomeren poseg v zakonodajalčeve pristojnosti, se mi zdi nadvse črkobralski, formalističen. Primeren za pojmovanje ustave iz nekih drugih časov, ko še nismo govorili o ustavni demokraciji. Predvsem pozablja drugi del zgoraj omenjenega stavka iz Ustave, ki se nadaljuje »po prej opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju«. Pozablja tudi na to, da je ustavnosodno odločanje v zelo pomembnem delu tehtanje med ustavno zavarovanimi vrednotami. In da je funkcija sojenja predvsem v pragmatičnem reševanju sporov med sprtimi družbenimi akterji – glede na pravno besedilo – in da tako ustava in njeno besedilo nista sama sebi namen.
Sicer pa me vedno bolj mika misel, da ta neposrečeni poskus neizvršitve ustavne odločbe z deklaracijo sploh ni imel pravnega namena. Temveč predvsem politični. Kdo ve, morda celo tudi ekonomski? Saj se takšne pravne avanture sicer ne bi šli tako ugledni profesorji ustavnega prava.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
