Glede na izkušnje iz časa študija na svoji slovenski almi mater studiorum, ki so bile (kot povsod) dobre in slabe, bi si človek želel, da bi tiste dobre stvari ostale, slabe pa bi se vsaj delno izboljšale. Ena od teh slabih je prav gotovo bila preveč učenja 'na pamet'. Seveda ne ravno povsod, in prav gotovo ne pri dobrih profesorjih, a nasploh žal prepogosto – zato odločno preveč! Kasnejše izkušnje pri študiju v tujini so bile ravno obratne: študija 'na pamet' skorajda ni bilo, če pa že kaj malega, pa pri najslabših profesorjih in najlažjih predmetih – pri t. i. closed-book izpitih. Idealni način izobraževanja je seveda (bil) problemski ob uporabi pridobljenega znanja na konkretne probleme (v aktualnih ali namišljenih pravnih primerih) – pa ne 'mehansko' ali rutinsko, kot to pogosto poteka v resničnem življenju ali pravni praksi, temveč kritično, razmišljujoče in poglobljeno kot pač gredo stvari tudi v praksi, a na najvišjih pravnih nivojih.
Pa slišim od (bivših) študentov ali njihovih staršev tožbe, da še preveč profesorjev na naših pravnih fakultetah, tudi najboljših, zahteva od študentov, da se določeno snov ali (večje) dele snovi naučijo na pamet. Ali je to še mogoče, si rečem. To ni dobro! To ne omogoča niti razvoja fakultet ne višanja nivoja znanja diplomantov, kar ima slabe posledice tudi za prakso – ali vsaj prelaga breme učenja pravnega mišljenja na kasnejše faze takšnih ali drugačnih dodatnih izobraževanj. Kar pa je najslabše – ne vodi k razvoju pravnika kot kritičnega intelektualca, temveč ga razvija v pravnika-uradnika, saj v njem razvija nagonsko (nekritično) vezanost na dogmatično-avtoritarne vzorce njegovih učiteljev.
A prepogosto je za takšnim načinom poučevanja oz. izpraševanja še neki drugi profil profesorja, ki danes s podobnimi metodami zamenjuje svojega predhodnika. Pa to ni kakšen avtoritarnež v svojem psihološkem portretu, kot morda njegov ded, temveč profesor, ki zavoljo raznoraznih materialističnih obveznosti enostavno nima dovolj časa za študente. Tako mu je lažje in hitreje izprašati študenta o nekih dogmatičnih sintaksah, ki jih je nekritično in dobesedno prevzel od zakonodajalca, vsi drugi ostali konceptualni prenosi vsebine s strani študenta pa so preveč časovno potratni, da bi se profesorju izplačali.
Toda tu takšen profesor prepogosto niti ni sam kriv. Je le sokrivec, hkrati pa tudi žrtev sistema izobraževanja, ki še ni dovolj napredoval. Očitno raznorazne ankete, evalvacije študentov in preverbe »strokovnjakov« v postopkih (ponovne) akreditacije visokošolskega zavoda ne zadostujejo in ne zaležejo. Ne pravim, da ni bolje kot denimo pred dvajsetimi leti, a v primerjavi z nekimi razvitimi okolji, smo še precej daleč.
Imeti v razredu kakšnih 20-30 študentov, dovolj ur predavanj in vaj za njih, da se gre lahko kritično skozi snov, študenti pa na koncu pišejo kakšen open-book izpit! Seveda že sama priprava takšnega izpita profesorju vzame veliko časa in tudi samo popravljanje. Veliko lažje in hitreje je izprašati študenta kakšna tri kratka vprašanja, pa tudi nezahtevna vprašanja so ne le lažja za študenta, temveč tudi za profesorja. Tako profesor na hitro opravi svoje obveznosti do študentov in mu ostane več časa za njegove »prave« aktivnosti, študenti pa se zato malo naučijo. A takšna bližnjica nezahtevnih študentov niti ne moti.
Tako volk ostaja sit, koza pa cela. Ker je tak sistem! Nepotizem, klientelizem, hermetična zaprtost so že njegove tradicionalne stalnice, v zadnjem času pa se je pritihotapil še neoliberalizem, ki (zavoljo kroničnega pomanjkanja finančnih sredstev) iz ozadja profesorjem nabija pedagoške ure ter mu veča število študentov, ki naj jih uči. A kdo je žrtev tega? Na kratki rok gotovo ambiciozni študenti in profesorji, ki jih sistem, naravnan na povprečje, želi izločiti. Na dolgi rok pa gotovo celotna skupnost, ki ne napreduje, ampak vsaj stagnira, če že ne nazaduje.
Kje pa je pri tem kakovost v visokem šolstvu, tako opevana kakovost, zavoljo katere smo pred dobrimi tremi leti ustanovili posebno agencijo (NAKVIS)? To naj bi jamčila nekakšna kultura kakovosti, ki naj bi pomembno temeljila tudi na nadzoru. Pa to deluje? Nadzor sicer je do neke mere prisoten, a je prešibek, premalo odločen, da bi bistveno napredovali. Tudi tu imamo vse lepo na papirju in v (pravnih) aktih, v praksi pa je tisoč in ena pot, kako to prepetnajstiti. In če so v visokem šolstvu inteligentni ljudi, so tudi tovrstne rešitve še posebej iznajdljive.
Seveda pa so (tudi) fakultete zaradi študentov – in ne obratno. In dokler bodo ti tolerirali študij na pamet, bo ta tudi še prisoten. A ko bo študentom morda enkrat res ponujena izbira, prava kakovostna izbira, potem bodo tudi pričeli izbirati. In tudi študiju na pamet bomo lahko rekli adijo, kot moramo danes zavoljo njega tako reči pameti.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
