Tudi pri nas, v Sloveniji, sicer imamo nekatere elemente stare decisis (npr. odločbe Ustavnega sodišča v zadevah abstraktne presoje, sodbe SEU v zadevah predhodnega odločanja). Toda »usodnega« koraka, da bi en sam judikat nekega praviloma višjega sodišča postal t. i. binding authority za to sodišče in vsa nižja sodišča v okviru (njegove) pristojnosti, nekako ne naredimo. Četudi se je tudi naše Ustavno sodišče borilo za to. Kot pri mitu o Sizifu, smo zelo blizu, imamo razvito doktrino ustaljene sodne prakse, ki jo Ustavno sodišče še dvigne na ustavno raven, se približujemo anglo-ameriški doktrini, potem pa pride eno od sodišč, ki ne prizna učinkov tipske odločitve erga omnes … In že se skala izpod vrha gore odvali nazaj v dolino.
Nismo edini. Pred kratkim sem sodeloval v sekciji o potencialih precedensa v celinski pravni skupini na kongresu Svetovnega združenja za pravno filozofijo (IVR) v Lizboni. V sekciji je mrgolelo Poljakov, pa tudi kakšen Italijan in Srb oziroma Črnogorec se je našel. Nič kaj reprezentativna skupina celinske pravne Evrope namreč – kvečjemu post-socialističnega in mediteranskega pravnega bazena. A kljub vsemu. Zdi se, da so Poljaki nekako obupali nad vsakršno obliko stare decisis ali vsaj njenimi surogati oziroma približki. Pri njih, da nič od tega ne deluje. Zato nekateri razmišljajo, kako bi tovrstno doktrino nadomestili z nekakšnim načelom koherence MacCormickovega ali Dworkinovega tipa. To je prof. Stawecki utemeljeval s tem, da je sam skeptičen do vsakovrstnih pravnih transplantov, ki se težko primejo, ter da je treba najti nek drugačen, nov nadomestek.
Sam sem do tega skeptičen, saj ne vidim realne možnosti, da bi le prek nekega načela lahko skrbeli za takšno stabilnost, predvidljivost in trdnost sodne prakse, kot jo nudi stare decisis. Ali vsaj ustaljena sodna praksa. Prepričan sem, da je naš sistem ustaljene sodne prakse veliko boljša alternativa od tovrstnih iskanj na Poljskem, le še okrepiti bi morali njene učinke. Ena od poti je gotovo usklajevanje senatov in višjih sodišč samih ali prek Vrhovnega sodišča. Mislim pa, da imamo še tudi kaj manevrskega prostora v smislu dviga njenega ustavnega simbolnega pomena. Zdaj jo imamo v 14. oziroma 22. členu URS kot enako varstvo pravic, izpeljavo iz načela enakosti pred zakonom, v anglo-ameriškem pravnem svetu pa je sorodna doktrina še višje, na nivoju načela pravne države (oziroma, po njihovo, vladavine prava v smislu varovanja stabilnosti, predvidljivosti prava in, navsezadnje, pravne varnosti). To pa je meta-načelo, po moje še iznad načela enakosti pred zakonom, če bi se že šli neko hierarhijo ustavnih pravnih načel.
Doktrina stare decisis je dokaj enostavna, zato tudi učinkovita doktrina. Le določeno pravno zavest oziroma pravno kulturo potrebuje. Sicer pa se tudi pravni transplanti lahko uspešno primejo – poglejmo le t. i. plea bargaining (»procesno mešetarjenje«) ali pogajanje za priznanje krivde v kazenskem postopku.
Doktrina ustaljene sodne prakse ali še manjša normativna vezanost od te v primerjavi s stare decisis namreč le navidezno daje večjo moč sodnikom, senatom in posameznim sodiščem, saj jih navidezno manj zavezuje kot strožja doktrina iz common law. Toda račun, ki na koncu pride, je vseeno višji. To pa tedaj, ko se, ob koncu dneva, takole tehta sodna veja oblasti v primerjavi z drugimi vejami oblasti ali pa ugled sodišča in samih sodnikov v javnosti.
Sicer pa še vse do danes nisem bil deležen pravih racionalnih odgovorov na to, zakaj celinska Evropa tu ne naredi nekega premika, preboja. In tudi mi sami, jasno. Seveda ne gre enostavno za nekakšno posnemanje oziroma kopiranje angloameriške robe. Tudi zame seveda ni vse, kar se tam sveti, tudi zlato! Gre enostavno za sistem, ki bolje funkcionira. Če pa ne racionalni in logični, so potem odgovori globlji, nekako kulturno, zgodovinsko, če že ne arhetipsko vezani nekje globoko v naši kontinentalni notranjosti. In odgovori potem niso več preprosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
