V strokovni javnosti kroži podatek, da je institut avtentične razlage zakona ostalina (nedemokratičnega) socialističnega prava (tako prof. Zagorc in Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi), kar je seveda res. Nekaj je v domači literaturi dodano, da jo poznajo še v kanonskem pravu. Ni pa znana njena starejša geneza. O tem nas poduči Katharina Berner v članku Authentic Interpretation in Public International Law iz leta 2016. Pri tem spoznamo, da ima tovrstna razlaga svoj izvor v rimskem pravu, in sicer v institutu imperialis potestas. To pomeni moč vladarja kot vrhovnega razlagalca zakonov. Takšna vladarjeva pristojnost je prišla tudi v Codex Iustinianus. Iz rimskega prava pa se institut »podedoval« v kanonsko pravo in je še danes del Codex Iuris Canonici, kjer pomeni pristojnost zakonodajalca za avtentično razlago (verskih) zakonov. V kanonskem pravu sicer poznajo več vrst takšne razlage.
Starorimski pojem avtentične razlage zakona pa so si »sposodile« tudi nekatere velike kodifikacije iz obdobja konca 18. oziroma začetka 19. stoletja, kot je prusko deželno pravo in avstrijski ODZ. Vsaj v Prusiji je bila uporaba tega instituta odraz splošnega nezaupanja v sodstvo, pri čemer naj bi pri razlagi zakonov imel zakonodajalec vendarle zadnjo besedo. Seveda »zakonodajalec« v tedanjem času ni bil demokratično izvoljen parlament, temveč vladar. Tedanji vladar pa je seveda bil utelesitev racionalnega, umnega in naravnega, zato je razumljivo, da mu je šla takšna »vrhovna« pristojnost razlage zakonov. Nekako podobno, kot je to utemeljeno v kanonskem pravu, kjer ima takšna razlaga religiozen pomen.
Zanimivo pa je, da avtentične razlage zakonov niso poznali in ne poznajo v pravu držav common law. V Angliji so si sodišča že dokaj zgodaj izborila pravico »poslednje« razlage zakonov, v ZDA pa so v svoji ustavi iz leta 1787 prvi izvedli načelo delitve oblasti v kar največji popolnosti, kjer zakonodajalec seveda ne razlaga svojih zakonov, temveč to počno sodišča.
Socializem je po določeni logiki razumljivo prevzel ta institut iz še nedemokratične razsvetljenske tradicije. Ob veljavi ustavnega načela enotnosti oblasti se zdi jasno, da ima skupščina kot najbolj ljudski državni organ takšno pomembno pristojnost razlage. Kako se je takšna oblika razlage uveljavila v Sovjetski zvezi in nato v jugoslovanskem socializmu, nam lepo prikaže Teodor Antić v svojem članku Vjerodostojno tumačenje zakona.
Da je takšen način razlage neskladen z liberalnim pojmovanjem načela delitve oblasti, kjer so tri veje oblasti relativno precej razdeljene, se zdi samoumevno. Četudi ga – vsaj v določenem omejenem smislu – poznata vsaj Italija in Belgija.
V tem smislu se zdi že omenjena sodba Vrhovnega sodišča smiselna, vendar to povzroča v slovenskem pravnem sistemu določeno zmedo, kajti – po drugi strani – Ustavno sodišče doslej te vrste razlage iz Poslovnika DZ ni štelo za problematično oziroma je posegalo vanjo le tedaj, ko je ta presegala nivo razlage in je pomenila spreminjanje zakona. Poleg tega je Poslovnik DZ, ki takšno pristojnost daje DZ, več kot (navaden) podzakonski akt. Če ima nekakšno moč zakona, kar je Ustavno sodišče že dejalo, je ravnanje DZ v tem primeru »skoraj« zakonsko podprto in težko ne bi vezalo tudi sodstva, ki je po 125. členu URS vezano z Ustavo in zakonom. Vrh tega, če avtentična razlaga zakona sodstva ne veže, to pomeni, da vseeno veže druge pravne subjekte in upravne organe. In je potemtakem zreducirana na neke vrste podzakonski akt. A čemu bi avtentična razlaga kot takšna sploh lahko služila?
Poleg ustavne spornosti se zdi avtentična razlaga zakonov s strani DZ tudi nepotrebna, saj je ob nejasnosti zakonskih določb, ki bi klicale po takšni razlagi, nejasen člen vedno mogoče spremeniti po skrajšanem postopku v DZ, tako da bo postal jasen. Pri tem pa gre za eno samo fazo zakonodajnega postopka, kar tudi velja za postopek sprejema avtentične razlage zakona v DZ.
Problemov je torej cel kup, kar enostavno kliče po intervenciji Ustavnega sodišča, da morda premisli svojo prejšnjo prakso in v luči (odločitve Vrhovnega sodišča) zavzame morda drugačno stališče.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
