Pa sploh rabi organ, kot je ustavno sodišče, etični kodeks? Saj gre navsezadnje za nekakšen sodobni Areopag, da ne rečem sodno aristokracijo.
Pred leti, ko sem pisal podobno kolumno, sem to že svetoval našemu Ustavnemu sodišču, pa nisem naletel na nikakršen odgovor. Tudi v (strokovni) javnosti se ni prav nihče na to odzval. Resda je tedaj, kolikor sem uspel ugotoviti, imelo kodeks poklicne etike le litvansko ali latvijsko ustavno sodišče. Danes je zgodba bistveno drugačna, saj je leta 2017 tovrstni kodeks sprejelo nemško Zvezno ustavno sodišče – nekakšen arhetip evropskega modela ustavnega sodišča. Če so Nemci spoznali, da rabijo takšen kodeks, katerih ustavno sodišče je verjetno močneje legitimno zasidrano v družbeni zavesti, kot to velja v Sloveniji, prav gotovo ne bi škodilo tudi za slovenske ustavne sodnice in sodnike. Tudi nemški ustavni sodniki so bržkone spoznali, da jim zaupanje javnosti ni samo po sebi dano z imenovanjem v funkcijo, ampak, da si ga morajo zaslužiti z vsakim dnem, z odgovornim (in s tem moralnim) izvajanjem svoje funkcije.
Vloga poklicnega etičnega kodeksa je v tem, da določena poklicna skupina, ki se šteje za zavezano s takšnim kodeksom, navzven javnosti prikaže, kakšna so tista načela in pravila poklicnega ravnanja, ki so značilna za tovrstno poklicno skupino. Če slučajno pride do kršitve takšnih pravil, potem člani takšnega združenja obsodijo dejanje svojega člana in s tem predvsem navzven pokažejo, da takšnega ravnanja ne tolerirajo. Seveda ne gre za ukrepe, ki pritičejo kakšnemu disciplinskega sankcioniranju, temveč bolj za »mehko pravo«, ki pomeni nekakšno perfekcijo odgovornega izvajanja funkcije.
Kodeks etike nemških ustavnih sodnikov, ki zavezuje slednje tako med izvajanjem funkcije kot tudi takoj po njenem prenehanju, predvideva spoštovanje določenih načel, kot je skrb za ugled sodišča, zaupnost informacij, dostojanstvo funkcije, zaupanje v njeno neodvisnost, nepristranskost, nevtralnost in integriteto. Prvenstveno so sodniki zavezani opravljanju svoje funkcije ustavnega sodnika, čemur so podrejene vse njihove druge aktivnosti. Zavezani so biti nenehno na voljo in prisotni na sodišču, da je opravljanje njihove sodniške funkcije povsem nemoteno. Biti morajo zadržani do komentiranja mnenj kolegov kot tudi odločb drugih sodišč. Tudi izven sodišča se morajo vesti primerno, ko zastopajo sodišče in se ukvarjajo z dovoljenimi drugimi aktivnostmi (npr. predavanja, publiciranje, druga strokovna dejavnost). Tudi takoj po prenehanju funkcije jim ni dovoljena svetovalna dejavnost glede svoje prejšnje sodniške funkcije, da ne bi dajali vtisa, da zlorabljajo notranje informacije.
Zanimivo, da omenjeni kodeks nima mehanizma glede sankcioniranja kršitev, kar denimo velja v primeru etičnega kodeksa rednih sodnikov (npr. etična komisija pri našem Sodnem svetu). To po moje tudi ni potrebno, navsezadnje gre za ustavne sodnike, za katere se že predpostavlja, da so »moralni zakonodajalci«. Da si lahko imenovan za to funkcijo, moraš biti poleg vrhunskega pravnega strokovnjaka tudi ne le osebnostno primeren, kar je pogoj za redne sodnike, temveč biti že prej izkazano moralna osebnost. To izhaja že iz narave ustave kot družbene pogodbe in najvišjega državnega akta. Če morajo že redni sodniki biti osebnostno (tj. moralno) primerni, to velja za ustavne sodnike a fortiori. Če ta pogoj ni nikjer v Ustavi in zakonodaji izrecno zapisan, naj bi za to skrbel predlagatelj v to funkcijo, torej pri nas predsednik republike, ki naj išče takšne kandidatke in kandidate – četudi ta izjavi, da ni moralna avtoriteta, pa bi že zavoljo funkcije, ki jo opravlja, to vsekakor moral biti in tako ravnati.
Poleg kodeksa poklicne etike nemških ustavnih sodnikov je s strani ameriških pravnih akademikov vedno večji pritisk tudi na ameriško Vrhovno sodišče, da sprejme tovrstni kodeks. To je namreč edino zvezno sodišče, ki ni vezano s tovrstnim aktom, in pravni akademiki v svojih številnih prispevkih nikakor ne najdejo razloga, zakaj tega na Vrhovnem sodišču ne bi že enkrat sprejeli. Eden od tovrstnih argumentov govori o tem, da se je Vrhovno sodišče v zadnjih letih nekako ošibilo in bi ga sprejem etičnega kodeksa moralno okrepil.
Prepričan sem, da bi bilo tudi za naše Ustavno sodišče nadvse koristno, da takšen kodeks čimprej sprejme. Na ta način bi še dodatno pokazali, da se trudijo biti odgovorni in so zavezani najvišjim merilom etičnosti pri svojem delovanju. Na takšen način bi se gotovo nekoliko notranje konsolidirali ter okrepili svojo moralno pozicijo v slovenski družbi.
Najslabša reakcija pa bi bila z njihove strani, češ, mi tega ne rabimo, saj smo nad tem in nad nami je le »modro nebo«. Ti časi so že preživeti, to žal ne bo šlo, tudi zaradi poteze nemškega Zveznega ustavnega sodišča.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
