Na tem svetu smo vsi ljudje različni. Vsak je svet zase. Pa vendar še vedno govorimo o človeški vrsti ter o tem, da živimo v istem svetu. Naša intuicija nas opozarja, da je resnični svet različnost v enosti, česar na naši čutno-razumski ravni nismo sposobni dodobra spoznati oziroma ozavestiti, zato smo različnih okusov, pristranski in nasploh polni predsodkov. Zaradi tega se tudi nenehno razvrščamo na naše in vaše. Na tiste, ki so nam bolj všeč in s katerimi delimo iste vrednote, ter na one druge. In kako je s tem v politiki, etiki in pravu?
Vse to je nekakšen naravni proces našega učenja o svetu in nas samih. Zato pravzaprav nikomur, niti sami sebi, ne smemo zameriti, če svet gleda(mo) skozi očala razlik, kontrastov in posledično tudi čustev privlačnosti in odbojnosti. Toda močno narobe je, če se v svojem življenju iz vsega tega nič ne naučimo, če ne spoznamo, da smo kljub razlikam tudi »vsi naši«. To ne pomeni, da razlike ignoriramo. Prav tako to ne pomeni, da moramo imeti radi nekoga, ki je po naši oceni krivičen, nepošten ali neprijetnega videza. Tudi mi se zdimo marsikomu prav takšni – tega se premalo zavedamo. Naša življenjska šola nas mora pripeljati do tega, da tudi razlike sprejmemo kot nekaj normalnega, jih razumemo ter do neke razumne meje toleriramo. Tako kot to počnemo pri naših otrocih, ki jim marsikaj krivičnega, neumnega ali grdega oprostimo ter jih bolj ali manj še naprej potrpežljivo učimo, kako napredovati. Seveda je največji življenjski uspeh, če uspemo doumeti zakaj moramo imeti radi celo svoje sovražnike, vendar na tem mestu ne govorim o tako visokih duhovnih principih.
Če smo pozorni, lahko vsak dan ugotovimo, da se tudi odrasli ljudje vedemo kot otroci, le da so naše igračke in igre bistveno bolj koristne ali nevarne. Igramo se gospodarstvenike, finančnike, politike, pravnike, zdravnike, umetnike... in seveda vojake. Kot si otrok prisvaja igračke, si odrasli prisvajamo zemljišča, stanovanja, avtomobile, mobitele ali puške. Včasih celo ljudi. Če nam hoče to kdo odvzeti, se z njim skregamo. Če nam kdo ne da prav, smo nanj jezni ali užaljeni ter ga ne maramo. Če nam nekdo, kot npr. sorodnik, prijatelj, zdravnik, odvetnik ali politik, ne pomaga po naših željah, smo nanj jezni in ga krivimo za naše neugodje. V vojnah uničujemo vse, kar nam je napoti, tudi naravo in ljudi – le da so ti pravi in ne tisti v računalniških igricah. Vse skupaj je kot velika otroška gledališka igra, v kateri je nekdo diktator, drugi glasbenik, tretji pravnik, četrti zaljubljenec, peti užaljenec, šesti vojak, sedmi duhovnik, osmi davčni uslužbenec in tako v nedogled. In ob vsem tem si, kljub uničevanju, povzročanju bolečin drugim ljudem ter pogosto povsem banalnemu, tj. nefilozofskemu preživljanju vsakdana, seveda še precej zmotno domišljamo, da smo mnogo pametnejši od otrok. O vsem tem nam marsikaj poučnega pove Mali princ. Prav on, tako kot kak drug mali ali veliki modrec, marsikoga ob branju očara, vendar pa ta »marsikdo«, po prebiranju modrih besed morebiti le še malce zavzdihne, nato pa se običajno spet posveti igranju svojih pomembnih odraslih vlog.
Med te vloge sodita tudi politična argumentacija in prepir. V demokraciji je to nekaj normalnega, kolikor seveda poteka v pravnih okvirih ter na dovolj spodoben način. Predvsem je ob tem pomembno to, da so politiki po koncu bojevitega retoričnega teatra v parlamentu ali ob kakšnem drugem soočenju sposobni skupaj oditi na pijačo ali kosilo ter se kljub medsebojnim nazorskim ali ideološkim razlikam normalno pogovarjati in družiti (žal prav vedno večja odsotnost slednjega vedno bolj razžira slovensko politiko). Toda politika ljudi že po naravi stvari deli na naše in vaše. Ob tem je zanimivo, da jih v ti kategoriji uvrščajo tudi religije s tem, ko vzpostavljajo razliko med verniki in neverniki. Tudi morala in etika nista dosti boljši. Na moralni ravni posameznik pogosto vse tiste, ki ne sprejemajo njegove morale ali zagovarjajo nasprotna moralna stališča (pomislimo npr. le na vprašanja evtanazije, splava, oboroževanja ali (ne)diskriminacije), uvršča med »one druge«, tj. med drugačne ali celo nasprotnike. Tudi na ravni etike ni kaj dosti drugače. Če govorimo o praktični etiki, lahko takoj zaznamo razlike med etikami različnih poklicev, npr. pravnikov, zdravnikov in novinarjev, saj si njihovi etični kodeksi v marsičem niso sorodni ali si celo nasprotujejo. Če pa smo na področju teoretične etike, kot nauka o morali, pa to etiko pogojujejo kulturne razlike med narodi in različnimi etničnimi, poklicnimi, lokalnimi in funkcionalnimi skupnostmi, pri čemer zaradi takšnega kulturnega relativizma, tako na področju morale kot etičnih načel, prav tako govorimo o naših in vaših, saj vsak pripada svojemu moralno-etičnemu krogu (npr. krščanski morali, ateistični morali, socialistični morali ali tradicionalni morali). Podobno je tudi na področju družbenih običajev, saj se ti med seboj zaradi krajevne in kulturne pogojenosti prav tako razlikujejo ter ljudi, ki so jim zvesti, prav tako delijo v nam bolj in manj podobne – torej spet na nek način na naše in vaše.
Ko torej govorimo o delitvi na naše in vaše, pridemo do zanimivega spoznanja. Edino področje normativnega urejanja, kjer te delitve ni, je področje varstva človekovih pravic, kot ga uveljavlja moderno pravo. Zgolj moderno pravo, ki se je v razsvetljenski tradiciji postopno razvilo v moderni materialno-formalni koncept pravne države, namreč vse ljudi normativno obravnava kot enake. Pri tem ne mislim toliko na načelo pravne enakosti, ki je zagotovo pomemben in napreden korak v tej smeri, vendar pa pravne subjekte v veliko primerih še vedno razvršča v različne skupine ter jih po načelu distributivne pravičnosti obravnava enako le znotraj teh skupin (npr. enako obravnava vse študente, ki pa jih obravnava drugače kot profesorje). V pomenu ne-delitve je še bolj pomembno načelo nediskriminacije, po katerem vsi ljudje, ne glede na različne osebne lastnosti, kot so starost, spol, telesne lastnosti, narodna pripadnost, politično prepričanje itd., enako uživajo človekove pravice. Tukaj delitev na vaše in naše odpade. Enostavno ni dopustna. Tu smo vsi naši. Zakonodajalec in sodnik morata človekove pravice v enaki meri in sorazmerno zagotoviti vsem ljudem.
Prav zato je pravna država (vladavina prava) za demokratično državo tako pomembna. Ne le, da brez nje ni mogoče zagotavljati ustreznih volilnih in drugih demokratičnih postopkov, omejevati oblasti s pomočjo načel delitve oblasti ter zavor in ravnovesij ter nenazadnje zagotavljati zakonitega in poštenega sojenja. Pravna država v določeni meri blaži tudi vsa tista družbena nasprotja in (potencialne) konflikte, ki izvirajo iz delitev na naše in vaše. Za razliko od politika, državljana ali nasploh slehernika, mora sodnik ljudi kot pravne subjekte obravnavati nepristransko, enakopravno in nediskriminatorno. Toda tudi politik, državljan ali slehernik mora v pravni državi spoštovati načelo enakosti in nediskriminatornosti. Marsikaj ali marsikoga si lahko dovoli kritizirati ter tudi intimno ali javno obsojati zaradi njegove drugačnosti, toda to sme početi le v mejah ustave in zakonov. Če prekorači te meje, če uveljavlja nestrpnost, diskriminacijo, sovražni govor ali celo fizično nasilje, ga mora država sankcionirati, pravno kultivirano ljudstvo pa mora njegovemu ravnanju odreči legitimnost.
Kakšen pomen ima vse to za današnjo Slovenijo? Zadeva je v osnovi zelo preprosta. Politična kultura je še vedno na prenizki ravni in celo v upadanju. Skrajna razlikovanja na naše in vaše se v politični areni množijo in stopnjujejo ter spominjajo že na t. i. kulturni boj. Vse to lahko našo družbo, kljub uspehom na gospodarskem, znanstvenem, kulturnem, športnem in drugih področjih, postopno pripelje do radikalnih ideoloških razklanosti. To je nevarno. Ne le za demokracijo. Za ljudi. Za vsakogar od nas. Predvsem tudi za naše otroke. Lahko vodi v hude konflikte, pri čemer že sedanja skoraj popolna nesposobnost političnega konsenza, ki bi bila nujna vsaj glede nekaterih ključnih zadev, močno slabi naše razvojne sposobnosti. Ali si to po več kot 35 letih težko priborjene samostojnosti in demokracije res želimo? Morda si to glede na marsikatere dosedanje slabe prakse zaslužimo. Toda ne smemo si tega želeti. K temu nas – če smo že do sebe brezbrižni – kliče odgovornost do prihodnjih generacij.
Zato je tako pomembno, da ob vseh političnih razlikah, prepirih in konfliktih (pomislimo le na množico referendumov, ki nas čakajo tudi to leto in na vse druge politične blokade) odločno vztrajamo pri spoštovanju ustavnih in drugih temeljnih pravnih načel. Le če bomo ohranili in obranili vladavino prava, bomo preprečili tiste skrajne delitve na naše in vaše, ki se prisotne v politiki in se počasi, vendar vztrajno, kot okužba, širijo v vse pore družbe. Prav je, da smo ljudje različni in da se to odraža tudi v politiki in drugod. Neizogibno je, da se ob tem na razne načine delimo tudi na vaše in naše. To je človeško in v precejšnji meri tudi demokratično. Toda ko preide v skrajnost, postane destruktivno. Zato spoštujmo pravo in varujmo pravno državo, prisluhnimo pa večkrat tudi tisti naši globlji intuiciji, ki nam sporoča, da smo na začetku in koncu vsi naši.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
