Strinjam se s tistimi, ki menijo, da je zastaranje v kazenskem pravu nekakšna najslabša rešitev, kajti v primeru obsodbe je krivec obsojen, pri oprostitvi nedolžen oproščen, pri zastaranju pa obtožba preprosto izpuhti. Kot nekakšen pat pri šahu. A institut zastaranja je pridobitev modernega in humanega kazenskega prava, ki spoštuje človekove pravice in če država, ki je monopolizator fizičnega prisiljevanja (Weber), z vso močjo, ki jo premore napram posamezniku, ne uspe postopka pripeljati do konca v predvidenem roku, potem je obdolženi za vselej prost. Pravni institut zastaranja ima seveda svoj povsem upravičen namen. A sam po sebi »ni odgovoren« za epilog zadeve Novič. Problem tiči drugje.
Zadeva prav gotovo ne bi zastarala, če v pravnem sistemu, in posledično tudi v kazenskem postopku, ne bi imeli nesrečnega postopkovnega instituta razveljavitve in vrnitve v ponovno obravnavo nižjemu sodišču. Gre za t. i. kasacijo ki je še posebej priljubljena v romanskih pravnih sistemih. Ti pa so znani – še posebej italijanski – po posebej dolgih postopkih.
To postopkovno orodje je že v preteklosti vodilo do marsikaterega zastaranja ali pa do »polnoletnih« sodnih primerov in tudi pomembno prispevalo k sodnim zaostankom in kršenju pravice do razumnega sojenja. Zato se je v postopkovni zakonodaji venomer skušalo omejevati možnosti sodišč, da ga uporabljajo. Toda namesto takšnega ukrepa bi morala višja sodišča in Vrhovno sodišče seveda razpisovati glavne obravnave, kar pa nekako ne paše v njihov koncept senatnega sojenja. Toda četudi so se prek reform ponujale možnosti glavnih obravnav v procesni zakonodaji, instanca z njimi nikoli ni pretiravala in jih nerada razpisovala, saj je še vedno obstajala možnost razveljavitve in vrnitve v ponovno sojenje. Nikoli pa zakonodajalec ni zbral toliko poguma, da bi to možnost v postopkovni zakonodaji enostavno ukinil (ali prepovedal) in predvsem instančna sodišča prisilil, da postopkovne kršitve in kršitve glede dejanskega stanja sanirajo sama. Obstaja sploh kakšna tovrstna kršitev, ki je ne bi mogla sanirati? A čeravno se določi kakšna tovrstna izjema, je nevarnost, da bo postala pravilo. Tu bi se prav gotovo lahko kaj naučili od sistemov, ki tega instituta ne poznajo.
V Novičevi zadevi je imelo možnost za dokončno odločitev najmanj višje sodišče, pa se za to ni odločilo, ampak je zadevo raje vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Ker je instančna obravnava pač izjema – in se tega ne počne. Nekaj podobnega se je pred leti zgodilo že v zadevi Patria z Ustavnim sodiščem, ko bi lahko poleg razveljavitve samo odločilo tudi o sporni pravici… A zato bi bilo treba predelati cel spis v množinah škatel.
Dokler bo takšna možnost v postopku tudi obstajala, jo bodo instančna sodišča tudi uporabljala. A to bi vendar kazalo enkrat spremeniti. Tu ima škarje in platno Ministrstvo za pravosodje, ki lahko poda ustrezen predlog. Mislim, da bi se veliko, če že ne večina, sodnikov s tem strinjalo. S tem bi ne le zmanjšali možnost za tovrstna zastaranja, ampak bi tudi skrajšali dolžino postopkov in še bolj šli naproti časovnim standardom glede pričakovanega časa sojenja. Ponovno razmišljanje o sodniški normi se ne zdi prava pot, več je treba narediti glede časovnih standardov. V fokusu ne smejo biti sodniki, ampak stranke, če želimo kaj zvišati zaupanje v sodstvo.
Za zastaranje Novičeve zadeve seveda ne moremo kriviti nobenega posameznega sodnika, saj so ti prej ko slej delovali v okviru postopkovnih možnosti. Namesto tega bo spet treba pokazati na sistem, kar je tudi najslabše. Toda, glej, sistem smo vsi mi in še posebej tisti, ki imajo možnost ta sistem spremeniti. Že pri Patrii se je ob zastaranju tresla gora, rodila pa se ni niti miš. Glede zgodovine zakonskega reguliranja razveljavitve z vračanjem na nižjo instanco je tudi moč uporabiti metaforo (prek kratkim jo je poslanec Jelinčič uporabil v drugem političnem kontekstu), da mačka lovi svoj rep, se vrti v krogu in ga nekako ne more ujeti.
Tudi bojda kratek dvoletni rok po razveljavitvi Vrhovnega sodišča, v katerem je treba o zadevi odločiti pravnomočno, da zadeva ne zastara, se ne zdi problem. Sorazmerno kratek rok je namenjen temu, da sodišča pohitijo, saj je že tako ali tako do Vrhovnega sodišča obdolženi moral skozi večletno »kalvarijo«. Dvoletni rok je gotovo v sozvočju z varstvom človekovih pravic obdolžencev – tudi do razumnega časa sojenja. Zajec je torej v drugem grmu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
