Tu me sicer ne zanima toliko konkretno, nepravnomočno ugotovljeno kaznivo dejanje, bolj me skrbijo procesni manevri, s katerimi je sodnik oviral in zavlačeval sojenje. Pri tem pa nisem prepričan, če jih je sodstvo kot celota ustrezno ovrednotilo. Konkretna dejstva in podatke v tej zadevi sicer jemljem izključno iz poročanja medijev, pri čemer pa nimam razlogov za dvom v kredibilnost njihovega poročanja.
O vsaki poklicni skupini si javnost ustvari mnenje prek delovanja njenih posameznikov. Zato si skupine postavijo določena merila, ki naj jih posamezniki spoštujejo, tudi zato, da bosta navzven, do javnosti vzpostavljena določena kredibilnost in ugled. Takšne zaveze si je napram javnosti postavilo tudi sodstvo kot na družbeni lestvici najpomembnejša skupina strokovnjakov za razreševanje sporov. Če posamezni sodnik takšne zaveze krši, mora nastopiti stroka v en glas in takšne odklone primerno ovrednotiti.
V zadevi Omerzu se to ni zgodilo. Če se zdi, da je Komisija za etiko in integriteto Sodnega sveta opravila svoje delo, pri čemer so etične kršitve navadno nekoliko milejše od disciplinskih, daje grenak priokus predvsem disciplinski postopek, ki se je kljub sodnikovim očitnim zlorabam procesnih pravic v kazenskem postopku izšel njemu v prid. Pri tem se mi zdi, da je disciplinsko sodišče Sodnega sveta premilo ocenilo njegove postopkovne »akrobacije«. Sodnik ni »slehernik«, ki se znajde v kazenskem postopku, kjer so postopkovne »premetenosti«, četudi zavlačujejo in preprečujejo normalno delo sodišča, še nekako dovoljene v dometu obrambe. Sodnik mora biti v vsakem primeru zgled strankam in drugim udeležencem v postopku, zato je treba njegova dejanja presojati strožje. Le na takšen način bomo izgrajevali lik sodnika kot osebnosti z izjemnim pravnim znanjem in najvišjimi moralnimi standardi. Kakšno je bilo torej sporočilo tega disciplinskega sodišča strankam in drugim v postopkih?
Nenavadna se mi zdi tudi odločitev Vrhovnega sodišča o pritožbi disciplinske tožilke zoper odločitev disciplinskega sodišča, češ da ni imela možnosti pritožbe. Zakon o sodnem svetu (ZSSve) jo resda izrecno ne omenja, je pa tudi ne prepoveduje. »Zmedo« morda povzroča formulacija v ZSSve, da je disciplinski tožilec organ in ne stranka v postopku, po drugi strani pa se v disciplinskih postopkih subsidiarno uporablja Zakon o kazenskem postopku (ZKP), kjer je vloga 'tožilca' povsem jasna. Kaj pa naj bi bila tudi vloga tožilca v disciplinskem postopku kot zastopanje obtožbe pred disciplinskim sodiščem kot tretjim, neodvisnim in nepristranskim tribunalom, ki rešuje spor med A in B? Če se je senat Vrhovnega sodišča že postavil na stališče »in dubio pro reo« in pritožbo zavrgel, se zdi, da so obstajale tudi druge rešitve, med katerimi vsaj uporaba namenske razlage v zvezi z že omenjeno subsidiarno rabo ZKP in denimo tudi zahteva po konkretni presoji ustavnosti ZSSve po 156. členu URS.
Sicer pa dejstvo, da gre za nejavne postopke, kjer se (strokovna) javnost ne more seznaniti z razlogi odločitve, res nič ne olajšuje problema. Občutljivi osebni podatki javnosti seveda ne smejo biti na voljo, pravni razlogi za odločitev pa vsekakor, saj ti večajo zaupanje v sodne institucije. Zato bi tudi na področju disciplinskih postopkov kazalo uvesti nekaj več transparentnosti, da se tudi (strokovna) javnost prebije do kakšnega uradnega podatka, ne pa da je komunikacija z javnostjo prepuščena zgolj medijem, ki se do informacij dokopljejo tako ali drugače.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
