c S

Sodniki kot odločevalci

dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
14.09.2015 Izkušeni sodniki cenijo pri svojih mlajših kolegih med drugim predvsem precejšnjo sposobnost za odločanje v posameznih pravnih primerih in seveda tudi sposobnost utemeljiti takšno odločitev. Pričakovano je to potem ena izmed lastnosti, ki naj bi jo imela tudi kandidatka oziroma kandidat za nastop sodniške funkcije. Poleg znanja torej prihajajo v poštev tudi osebnostne lastnosti kandidata.

V tej zvezi je tudi novela Zakona o sodniški službi zapovedala Sodnemu svetu sprejem meril za oceno kandidatov, ki vstopajo v sodniško službo. Med drugim je zakonodajalec predvidel tudi možnost psiholoških testov, da bi se lahko izmerile določene osebnostne lastnosti posamezne kandidatke oziroma kandidatka.

Seveda uporaba psiholoških testov v zvezi z omenjenimi merili ni mačji kašelj in jo je zato treba še kako tehtno preučiti. Vendar se določene osebnostne lastnosti da meriti in tudi izmeriti, rezultati česar so nedvomno pokazatelj določenih sposobnosti posameznika.

V tej kolumni se na kratko ustavim pri lastnosti odločanja, ki jo imajo določeni ljudje bolje razvito kot drugi. Nemara je ta celo delno prirojena lastnost glede na to, kateremu psihološkemu tipu nekdo pripada, delno pa jo je bržkone tudi mogoče pridobiti. Tu segam na področje psihološke tipologije, s katero se je veliko ukvarjal analitični psiholog Carl G. Jung in tudi marsikateri njegov sledilec. Jung je izumil splošno delitev na introvertnost in ekstravertnost, ko gre za smer energetskega delovanja pri posameznem človeku. Ločil je tudi med štirimi kognitivnimi funkcijami, dvema racionalnima oziroma ocenjevalnima – mišljenje in čustvovanje, ter dvema iracionalnima ali zaznavnima funkcijama – intuicija in čutnost.

Ena izmed pomembnih nadaljevalk njegove psihološke-tipološke misli je bila Američanka Katharine C. Briggs, ki je skupaj s hčerko Isabel Myers oblikovala t. i. MBTI tipološki indikator za empirično merjenje prej omenjenih tipoloških lastnosti pri posameznikih. Poleg tega je Briggs Jungovim tipom na podlagi svojih raziskovanj dodala še naslednji par: razsojevalni v. zaznavni tip, kot način, kako se posameznik odziva na zunanji svet. Pri tem razsojevalni tip predvsem zunanji svet ocenjuje prek ocenjevalnih funkcij mišljenja in čustvovanja, zaznavni tipa pa zunanji svet predvsem zaznava prek zaznavnih funkcij intuicije in čutnosti.

V nadaljevanju povzemam nekaj lastnosti, ki sodijo bodisi v razsojevalni/odločevalski tip, ter nekaj tistih iz zaznavnega tipa. Nemara se tudi v tem da razbrati, kako je nekdo bolj ali manj talentiran za odločanja v pravnih primerih. Sam menim, da je v pravu nasploh, morda pa v sodstvu še posebej, že tako (po naravi stvari) več posameznikov s poudarjenimi lastnosti razsojanja oziroma odločanja kot pa zaznavanja. Je pa seveda tudi možno, da so te lastnosti pri nekaterih bolj poudarjene kot pri drugih.

Tu črpam predvsem iz dela ameriške psihologinje Naomi L. Quenk (Essentials of Myers-Briggs Type Indicator (t. i. MBTI) Assessment). Naj poudarim, da po podatkih iz leta 2009 test MBTI v ZDA opravi letno okoli dva milijona ljudi, kar ga dela za daleč najbolj uporabljen test za ocenjevanje lastnosti normalne posameznikove osebnosti.

Tako je za (i) razsojevalni/odločevalski tip bolj značilna nagnjenost k odločnosti ter zapiranju življenjskih situacij, ki izhajajo iz ukvarjanja z zunanjim svetom, saj temelji na uporabljanju ene izmed ocenjevalnih funkcij: mišljenja oziroma čustvovanja. Za takšen tip so nadalje značilne lastnosti sistematičnosti, načrtovanja, zgodnjega začenjanja stvari, strukturiranosti ter metodičnosti.

Nasprotno pa je za (ii) zaznavni tip značilno upoštevanje predvsem fleksibilnosti ter spontanosti, ki izhaja iz ukvarjanja z zunanjim svetom predvsem na temelju zaznavnih funkcij intuicije oziroma čutnosti. Z takšen tip so tudi (nasprotno) značilne lastnosti sproščenosti, odprtosti glede načrtovanja, delovanja pod pritiskom, spontanosti in takojšnosti.       

Najbrž se omenjene lastnosti pokažejo že dovolj zgodaj v karieri mladega človeka, ki ga nekako vabijo v pravo. In prav gotovo pridejo na plan tudi pri rezultatih njegovega dela. Ne bi pa bilo slabo, če te lastnosti malce reflektiramo tudi kasneje v svoji karieri, da se lažje zavedamo svojih prednosti in tudi slabosti. Tako lahko celo izboljšamo rezultate svojega dela.

Seveda pa tudi rezultate tovrstnih testov ni mogoče jemati izolirano, same za sebe, temveč le v povezavi z drugimi dejavniki, kajti so le en del v mozaiku posameznega človeka, kjer pa rabimo celotno sliko, da uzremo njegovo pravo vrednost.    


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.