Počasi se zaključujejo šolske počitnice in s tem se počasi poslavlja tudi poletje. Jesen je tradicionalno obdobje za številna strokovna srečanja in med njimi seveda tudi tradicionalno srečanje Aktualna vprašanja insolvenčnega prava, ki bo letos potekalo 22. in 23. septembra 2026 v Hotelu Slon v Ljubljani.
Kot dolgoletni programski vodja te konference seveda ne morem mimo vprašanja, kako razvoj generativne umetne inteligence (UI) vpliva na potrebo po tovrstnih strokovnih srečanjih in kaj je tisto, kar nam takšna srečanja sploh še lahko ponudijo. Tipičen odgovor odločevalcev o tem, ali naj se njihovi zaposleni sploh še udeležujejo takšnih srečanj, bi namreč lahko zelo hitro bil, da lahko generativna umetna inteligenca s povprečno dobrim promptom v nekaj sekundah ali minutah priskrbi velik del informacij in odgovorov, zaradi katerih smo nekoč hodili na strokovne konference. In s tem odgovorom se je težko ne strinjati. Če strokovne konference doživljamo zgolj kot prenos informacij, je dvom v njihovo koristnost v času UI lahko upravičen. Vsebino direktive, pregled sodne prakse ali zadnjo sodbo Ustavnega sodišča lahko UI danes povzame veliko hitreje in morda celo bolje kot predavatelj na konferenci.
Iz navedenega razloga menim, da je pošteno, da se kot programski vodja dveh večjih konferenc v okviru te kolumne javno vprašam, zakaj se sploh še udeleževati konferenc?
Po mojem mnenju obstaja za to več zelo dobrih in jasnih argumentov.
Prvič, če je UI res zelo dobra pri iskanju odgovorov, pa so strokovna srečanja izrazito dobra pri odkrivanju pravih vprašanj. Njihova največja vrednost je lahko ravno v tem, da na strokovnih srečanjih odkrijemo vprašanja, za katera pred prihodom sploh nismo vedeli, da bi si jih morali postaviti. UI je dobra, ko vem, kaj me zanima. Če napišem dober prompt, lahko zelo hitro pridem do zakonodaje, sodne prakse, primerjalnega prava ali literature. Toda prompt praviloma izhaja iz mojega obstoječega mentalnega modela. Sprašujem o problemih, za katere že vem, da obstajajo. Največja nevarnost UI zato po mojem mnenju ni, da nam daje napačne odgovore. Včasih je nevarneje, da nam daje odlične odgovore na napačno zastavljena vprašanja. Temeljni namen dobre konference je, da nam tako skozi izzive predavateljev kot skozi vprašanja slušateljev »vsiljuje« vprašanja, ki si jih sami ne bi zastavili oziroma na njih ne bi pomislili. Konferenca je v tem smislu skoraj anti-algoritemski prostor. Ali še drugače: UI ti lahko zelo dobro pomaga raziskovati problem, ki si ga že identificiral. Težje pa nadomesti situacijo, v kateri pet ljudi z različnimi izkušnjami istega problema sploh ne definira enako. Uporaba UI je praviloma namerna. Konferenca ustvarja nenamerna srečanja z novimi idejami, drugačnimi zornimi koti in novimi vprašanji.
Drugič, strokovna srečanja omogočajo vpogled v ustaljene teme s povsem novega zornega kota. Leta 2023 smo povabili doktorja mikrobiologije, ki nam je skozi spoznanja mikrobiologije o socialnem življenju bakterij pokazal, da tudi v mikrosvetu bakterij obstajajo socialne interakcije, v katerih lahko razberemo nauke tudi o tem, kako delujejo človeške družbe. O tem sem pisal v eni izmed kolumn lani z naslovom Goljufanje kot optimalna strategija. Leto kasneje smo o insolvenčnem pravu razmišljali skozi spoznanja vedenjske ekonomije, ki osvetli izzive vedenja ljudi v postopkih zaradi insolventnosti iz povsem drugega zornega kota. In nenazadnje smo v letošnji program vključili prof. dr. Vitriha, ki nam bo predaval o tem, kako matematik razume izzive insolvenčnega prava. Kolikokrat pa vam je pri vsakdanjem delu sploh prišlo na misel, da bi vprašanje iz ZFPPIPP zastavili matematiku ali biologu?
Tretji argument je povezan ravno s tem, kar udeležence in morda še bolj njihove delodajalce skrbi – odsotnost z dela. Udeležba na dvodnevni konferenci pomeni, da lahko udeleženci za dva dni odložijo breme vsakodnevnih službenih opravil in svoje mentalne kapacitete namenijo razmišljanju o svoji stroki in njenih izzivih. Profesionalni razvoj posameznika nujno zahteva tudi čas, ko nismo pod neposrednim pritiskom vsakodnevnega dela in rokov ter se lahko vsaj nekoliko posvetimo stroki kot taki. Dva dneva, namenjena konferenci, sta tako zaščiten čas za vzdrževanje in razvoj strokovne sposobnosti. Dva dneva zunaj dnevne operative posameznika lahko premakneta iz načina »rešujem naloge« v način »razmišljam o svojem poklicu«. Posameznik vidi, kaj vedo drugi, kako razmišljajo in o čem se tudi sami sprašujejo. S tem dobi tudi referenčno točko za presojo lastnega znanja. To mu daje precej boljšo predstavo o lastni ravni znanja kot še en spletni seminar. In če se deloma ponovim, v času UI morda ni več najpomembnejše, kaj bomo na konferenci izvedeli, ampak je pomembnejše, o čem bomo zaradi nje začeli razmišljati, koga bomo spoznali in katera naša prepričanja bo nekdo drug postavil pod vprašaj.
In s tem pridemo do četrtega argumenta. Gre za verjetno najbolj očiten argument, ki je ravno zaradi tega tudi čisto na koncu. Strokovna srečanja so seveda več kot samo predavanja, zelo pomemben je namreč tudi čas med njimi. Pomemben del konferenc je seveda tudi mreženje, torej srečevanje starih kolegov in spoznavanje novih. Stroka namreč ni zgolj zbirka posameznikov z znanjem, ampak je skupnost. In strokovna srečanja s tem postanejo institucije, v katerih se strokovna skupnost oblikuje, obnavlja in razvija. Konferenca ni samo kraj, kjer stroka prenaša znanje. Je eden od krajev, kjer stroka ugotavlja, kaj je sploh vredno vedeti. Človek, ki redno sodeluje v strokovni skupnosti, se začne dojemati kot njen član. To pogosto vpliva tudi na njegovo motivacijo za razvoj.
Čeprav je mreženje tako očiten in pomemben argument, da ga ni treba posebej utrjevati, naj kot znanstvenik vendarle dodam dve zanimivi raziskavi, povezani s tem.
Leta 2012 je bil zaradi orkana Isaac odpovedan letni kongres American Political Science Association. Campos, Leon in McQuillin so to uporabili kot naravni eksperiment. Spremljali so 17.467 akademikov in ugotovili, da je odpoved konference za približno 16 odstotkov zmanjšala verjetnost, da bo posamezni udeleženec pozneje sodeloval pri soavtorskem delu z drugim udeležencem konference. Učinek je bil posebej izrazit pri novih sodelovanjih in med raziskovalci iz različnih institucij. Še bolj zabavna je raziskava z medicinskega raziskovalnega simpozija, kjer so raziskovalci eksperimentalno spreminjali priložnosti za osebna srečanja med več kot 15.000 pari znanstvenikov in nato šest let spremljali njihove rezultate. Lane, Ganguli, Gaule, Guinan in Lakhani so ugotovili, da so bila produktivna predvsem tista srečanja ljudi, ki so imeli dovolj skupnega, da so se razumeli, vendar niso prihajali iz popolnoma istega strokovnega okolja.
Iz vsega navedenega seveda ne sledi, da je vsaka strokovna konferenca že sama po sebi koristna. Ravno nasprotno. Če je mogoče vsebino predavanja enako dobro ali celo bolje dobiti z nekaj dobro zastavljenimi vprašanji generativni umetni inteligenci, potem takšna srečanja nimajo prav velike dodane vrednosti. Razvoj umetne inteligence zato po mojem mnenju ne zmanjšuje potrebe po dobrih strokovnih srečanjih, ampak zvišuje standard, ki ga morajo ta srečanja doseči. Dober program mora odpirati vprašanja, pri katerih odgovor še ni povsem jasen, soočati ljudi, ki istega problema ne gledajo z istega mesta, in ustvarjati dovolj prostora za razpravo, da lahko iz nje odnesemo tudi kaj, česar organizatorji niso zapisali v program. Program zato ni le seznam predavanj in predavateljev, ampak infrastruktura, ki mora omogočiti vse tisto, o čemer sem pisal v tej kolumni.
Ko smo sestavljali letošnji program Aktualnih vprašanj insolvenčnega prava, smo sledili prav tej logiki. Prvi del srečanja je namenjen konkretnim in aktualnim vprašanjem ZFPPIPP ter izkušnjam s postopki za odpravo grozeče insolventnosti tri leta po njihovi uvedbi. Na okrogli mizi bomo vprašanje, kaj upniki v postopkih finančnega prestrukturiranja sploh potrebujejo, prepustili ljudem z različnimi profesionalnimi izkušnjami in interesi. Nato bomo za eno uro insolvenčno pravo prepustili matematiku in preverili, ali v njem vidi kaj, česar pravniki ne vidimo več. Drugi dan bomo namenili povsem novi Direktivi 2026/799 ter aktualni slovenski in evropski sodni praksi. Če bo program dosegel svoj namen, ob koncu dveh dni ne bomo imeli samo nekaj več odgovorov, ampak predvsem nekaj novih vprašanj.
Če torej sodite med tiste, ki morate svojemu delodajalcu pojasniti, zakaj bi bilo tudi v času generativne umetne inteligence smiselno 22. in 23. septembra za dva dni zapustiti pisarno in se nam pridružiti v Hotelu Slon, mu lahko mirno pošljete to kolumno. Sam pa obljubim samo toliko: naš cilj ne bo tekmovati z umetno inteligenco, ampak odpreti vprašanja, na katera morda še nimamo dobrih odgovorov, pogledati znane probleme z nekoliko drugačnih zornih kotov in predvsem ustvariti dva dneva prostora za pogovor o stroki.
Če torej še vedno tehtate, ali sta dva dneva strokovne konference v času generativne umetne inteligence dobro porabljen čas, upam, da sem vam dal vsaj nekaj argumentov. Če morate o tem prepričati še koga drugega – delodajalca ali poslovnega partnerja – mu lahko mirno posredujete to kolumno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
