c S
Pravni Davidi in politični Goljati
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
15.07.2019 Na odnos med politiko in pravom lahko gledamo z vidika ontološke diference, a tudi komplementarnosti stvarnega in normativnega: politika zagotavlja vsebinskost in dinamičnost, pravo pa obliko, regulativo ter statičnost. Za uspešno delovanje družbe je pomembno, da sta si nekako v ravnovesju. To zagotavlja stabilnost družbe. Politika je sicer vedno malce pred pravom, dinamika vedno pred statiko, življenje (npr. Bergsonov élan vital) pred normami. Vse lepo in prav, dokler se zdi politika na vajetih. Tiste najbolj čvrste, trdne družbene smernice so ustavne norme kot izraz družbene pogodbe neke skupnosti. V tem poletnem času pa imamo v Sloveniji v tem smislu težave: mislim na izvrševanje odločbe Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih osnovnih šol in parlamentarno preiskavo o domnevnih zlorabah pravosodja v primeru Kangler.

Skrajni voluntarizem politike je v tem, da je navkljub plebiscitarnem mnenju pravne stroke parlament sprejel novelo Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, ki očitno nasprotuje odločbi Ustavnega sodišča. V ustavni teoriji so obravnavani primeri, ko se zakonodajalec odzove na odločitev ustavnega sodišča na način, da zakonsko implementacijo takšne odločbe malce »zapelje« po svoje, a nikakor ne na očiten protiustaven način, ki ga lahko razkrije že preprosta računska operacija.

Zadeva sicer še ni povsem zavožena, saj je na voljo še nekaj pravnih možnosti, da se takšno lastno-preživetveno dejanje parlamentarne večine lahko popravi. Že ptice v naši sredini čivkajo o ideološkosti takšne odločitve, do te pa pride, ko umanjkajo racionalni (in pravni) argumenti. Čisti populizem, tokrat z leve strani, je trditi, da zdaj zasebno šolstvo ogroža javnega, saj je do zdaj financirano s strani državi v izredno majhnem delu in tudi tokrat je v igri pravzaprav »drobiž«. Po drugi strani naj bi bilo naše javno šolstvo eno najboljših na svetu. Vsak, ki malce potuje naokrog po razvitem svetu, bo lahko ugotovil, da temu ni ravno tako. Ne rečem, so kakšne dobre stvari in kakšni odlični učitelji, toda rezerv je ogromno. Čemu le pred kratkim močna pobuda staršev za korenite spremembe šolstva? V argumentaciji so tovrstni zavajajoči argumenti znani kot logične zmote spolzkih strmin (slippery slope), ki se v politiki rade uporabljajo za dosego hitrih, a poceni učinkov. Nekako takole: že majhna kepica snega je dovolj, da se ta razvije v veliko kepo in ne vemo, kje se bo to vse skupaj ustavilo, morda v velikem plazu, ki bo imel fatalne posledice.

A ne pozabimo – pri spornem, t. i. razširjenem programu oziroma »nadstandardu« ne gre za nekakšen luksus, temveč za »pritikalije«, ki so bolj ali manj neločljivo povezane z obveznim programom: dopolnilni in dodatni pouk, jutranje varstvo in podaljšano bivanje. Vsak, ki ima (ali je imel) šoloobvezne otroke, ve, da je vsaj nekaj od tega nekakšno »nujno zlo« oziroma nepogrešljiva potreba, da se ob vseh obveznostih staršev v svojih službah obvezni program sploh nekako »zvozi«.

Zdaj je na izpitu Državni svet, da izglasuje veto na takšno napako večine parlamenta. Če to uspe, potem bo ta imela popravni izpit. Če ga pač ne bo prestala, saj se morda lahko še kdo premisli zavoljo lastnega političnega preživetja, bo slej ko prej na vrsti Ustavno sodišče. Če velja Dworkinova teorija o pravu kot integriteti v smislu chain novel, potem bi Ustavno sodišče moralo slediti koherenci svojih odločitev, četudi zdaj tam sedijo drugi pravni strokovnjaki, kot so v času izdaje obravnavane odločbe. Ustavnopravna doktrina govori o stopnjevanju sankcij tedaj, ko neka odločba Ustavnega sodišča ni bila spoštovana. Če je šlo za očitno nespoštovanje, ki ga prizna celotna pravna stroka, potem bi takšna situacija morala slediti a fortiori. Logično gledano Ustavno sodišče kaj dosti manevrskega prostora ne bi smelo imeti, če naj ohrani svojo kredibilnost, ki jo v slovenski družbi vendarle ima.

Drugi fiasko na vidiku, ki trenutno meče slabo luč na stanje prava in pravne države v Sloveniji, pa je parlamentarna preiskava o delu pravosodja glede konkretne osebe, ki je bila udeležena v številnih kazenskih postopkih, ki so se vsi izšli njen v prid. Ne rečem, zadeva je res sila nenavadna, pa tudi biti v Kanglerjevi koži ni bilo nič kaj prijetno. Na koncu je bilo vendarle sodstvo tisto, ki ga je oprostilo obtožb in tako ohranilo svojo kredibilnost v smislu neodvisnost in nepristranosti. Klicati sodnike na odgovornost v Državni zbor v okviru politične parlamentarne preiskave, je nezaslišano, saj gre za ugotavljanje politične odgovornosti. To je v očitnem nasprotju z načelom delitve oblasti iz naše Ustave. Tudi dogajanje na relaciji policija – tožilstvo bi moralo biti stvar strokovnega nadzora, saj če vložiš več deset ovadb in obtožnih aktov, potem pa se nič ne izcimi iz tega, je to vsaj rezultat slabega dela oziroma slabe storilnosti, saj naj bi se vlagali akti, ki imajo možnost za uspeh. Na problem je opozoril že Greco, kot ugledna mednarodna institucija. Takšna dejanja nas mečejo v koš skupaj s Poljsko, Madžarsko in povezujejo s problemi spoštovanja vladavine prava, kar je splošen problem nedavnih komunističnih držav, zdaj članic Evropske unije. Nekaj ugleda v nasprotni smeri Slovenija sicer še ima, a očitno ga izgublja.

Vračam se k naslovu, k staropisemski zgodbi o pastirju Davidu in velikanu Goljatu. Nauk te starodavne, arhetipske zgodbe je v tem, da surova moč ni vse, da štejeta predvsem znanje in pogum, potem lahko tudi otrok premaga velikana. Če Goljat prestavlja naravno, fizično silo, potem David civilizacijo, kulturo, razum in – navsezadnje – tudi pravo.