c S
Sodstvo in mediji
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
12.10.2015 Podoba slovenskega sodstva v domači javnosti je precej klavrna. To se tudi kaže na različnih (mednarodnih) lestvicah zaupanja naših prebivalcev v domača sodišča. Navsezadnje nas tudi mediji nenehno zasipajo z raznimi, v glavnem izključno slabimi zgledi iz sodstva in po eni ali dveh razveljavitvah »velikih« sodnih zgodb že skličejo »izredno« televizijsko sejo o brodolomu slovenskega sodstva. Tudi »uradni« in tako profesionalni mediji zavzeto prodajajo gledalcem, bralcem in poslušalcem kakšno »podtaknjeno« zgodbo o Sloveniji kot največji kršilki človekovih pravic v celem Svetu Evrope.

Sodstvo je postalo skoraj že dežurni krivec za domala vsakršno bolj kritično zadevo v tej družbi. Predvsem za slabšo gospodarsko klimo od tiste, ki smo jo pričakovali pred dvajsetimi leti, ko smo napovedovali novo »Švico«. Zadeve so včasih že tako banalne, da se je npr. neka kolegica, ne dolgo nazaj, sramovala predstaviti se v neki družbi kot sodnica. Javna podoba naše sodnice oziroma sodnika ni prav nič dobra. To vemo. In z vso resnostjo se moramo vprašati, ali je to za družbo in državo, pa tudi za slehernega posameznika dobro? Predvsem pa, kaj narediti, da zadeve izboljšamo?

Seveda pa, preden sploh kaj ukrenemo, se moramo vprašati, ali je trenutna javna podoba (in v tej zvezi javno mnenje glede) sodstva res odraz resničnega stanja v sodstvu? Jasno je, da se do (katere koli) resnice izjemno težko dokopljemo; lahko se ji le približamo. Ko je resnica sestavljena iz takšne množine dejavnikov pri sestavljanju slike o kolektivu kakšnih tisoč ljudi, katerih odločanje podpira še nekaj tisoč drugega osebja, je do resnične slike še toliko težje priti.

Na eni strani imamo kakšen ponesrečen pravni primer, morda par njih. Imamo tudi kakšen eksces sodnice ali sodnika. Imamo tudi resne probleme z insolvenčnimi postopki in izvršbo. Na drugi strani pa imamo podatke o večjem številu reševanju primerov in krajšanju časa reševanja sodnih primerov, ki jim EU verjame. Kaj je torej prava slika?

Veliko lažje je posploševati in izrekati pavšalne sodbe, ki temeljijo le na enem ali dveh ponesrečenih primerih. Tako je tudi lahko povsem posplošena sodba, da je Slovenija pravna ali nepravna država, ki jo morebiti izrečeta zmagovalec ali poraženec v neki pravdi. Takšno oceno je seveda mogoče podati le po posebej kompleksni analizi in primerjavi z drugimi pravnimi sistemi.

Ko sam lahko osebno ocenim kakovost slovenskega sodstva, imam v glavi določene podatke. Kar nekaj njih. Njihov epistemološki zbir pa je seveda daleč od idealnega. Tako nekako menim, da slovensko sodstvo ni tako slabo, kot se ga javno prikazuje, še posebej, če ga primerjam z ostalimi, vsaj srednjeevropskimi (in v tem okviru postsocialističnimi) ter mediteranskimi pravosodnimi sistemi. Seveda za zahodnimi in severnimi evropskimi sistemi zaostajamo, kar pa, bodimo iskreni, ne gre pripisati le sodstvu. Takšen slabši rezultat gre na rovaš celotne slabše pravne kulture: k temu bi poleg sodstva morali prišteti še najmanj politiko in drugo pravno stroko, ki sprejema prehitro spreminjajoče se in nedodelane zakone, pravno izobraževanje, ki temelji na premajhni meritokratičnosti učiteljskega kadra, preveč formalistično ter socialno-doživljenjsko zapakirano v-službeniško, a prepogosto storilnostno skromno upravno sfero. Povrh vsega pa so tudi pri slehernikih še vedno prepogosto nacionalne »športne panoge« množično izogibanje davkom, goljufanje pri socialnih transferjih, osebnih stečajih, zavlačevanje izvršilnih postopkov ipd.

Je mar vse te »bolezni« naše pravne kulture moč pripisati le sodstvu? Tudi sodstvo se še lahko izboljša, sem prepričan, toda izboljšati moramo tudi njegovo (naravno) okolje, širšo infrastrukturo in jo vsaj delno dekontaminirati. Hkrati pa skrbeti za to, da se (kakovostno izboljšano) sodstvo primerno umešča v družbeno okolje.

Eden od pomembnih načinov umeščanja sodstva v družbo je medijsko poročanje o delovanju sodstva. Tu nastopata dva dejavnika: mediji in sodstvo. Mediji igrajo pomembno civilno-družbeno vlogo nadzorovanja delovanja te veje oblasti v smislu poročanja o sodstvu in njegovem delu. Tu so mediji dovolj aktivni, dovolj hitri in spretni pri iskanju »zgodb«, ki dovolj pritegnejo njihove odjemalce, četudi tu in tam pogrešamo njihovo boljšo strokovno izobraženost, saj svojim »odjemalcem« prepogosto podajajo (žal) le na pol strokovno pravilne informacije.

Bistvo slabše pa v odnosu z mediji deluje sodstvo. Medijsko delovanje sodstva je preveč stihijsko, saj se v glavnem odziva, šele ko je »napadeno«, tako da so mediji vedno v precejšnji »prednosti«. Pa saj ni nikakršne strategije medijskega delovanja sodstva! Vrhovno sodišče ima sicer »PR službo«, tudi nekateri predsedniki sodišč občasno komunicirajo z mediji, Sodni svet tu in tam odgovori na kakšno novinarsko vprašanje… To pa je nekako to.

Kaj bi lahko bilo boljše? Treba se je le ozreti naokoli in videti, kako imajo odnose z mediji urejene v drugih državah. Na primer na Nizozemskem. Tam sodstvo sledi posebni proaktivni politiki sodelovanja z mediji. Na javni televiziji se redno pojavlja predsednik ali nek drug član sodnega sveta oziroma sodniki višjih sodišč v določenih kontaktnih oddajah – ne le tedaj, ko so poklicani na »zagovor« kot pri nas. Vsako sodišče ima t. i. tiskovnega sodnika (press judge), ki polovico delovnega časa sodi, polovico časa pa se ukvarja z mediji.

Poleg te nizozemske bi verjetno tudi kje drugje še lahko našli kakšno dobro prakso. Vse v vidu dviga javne podobe slovenske sodnice oziroma sodnika. Da presežemo enkrat to slovensko cankarjevsko sliko pravice iz Hlapca Jerneja, ki je bila seveda naperjena na tujo justico, ne domačo!  Če že imamo zdaj, hvala bogu, svojo lastno, tudi najvišjo – je nikakor ne smemo zapraviti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.