c S
Turki »prihajajo«!
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
09.12.2013 Že desetletje in več se v EU odvijajo debate o tem, kdaj in ali sploh bo Turčija vstopila v to povezavo. Enkrat je zadeva bolj aktualna, drugič se za nekaj časa poleže. Zdaj se zdi, da so debate spet oživele in da je vprašanje članstva Turčije v tej evropski povezavi spet na vrhu vala.  Morebitni pomisleki glede njenega vstopa v EU pa nikakor niso ekonomski. Po svoji gospodarski moči, ki je ekonomska kriza v zadnjem času ni tako prizadela kot velik del evropskih držav, je Turčija gotovo med močnejšimi evropskimi državami.

Tudi vprašanje religije, ki naj bi bila »krščanski« Evropi, tuja, se ne zdi resno vprašanje, saj je, prvič, islam z milijoni svojih emigrantov že daleč, daleč v jedru Evrope, drugič pa je Turčija sekularizirana država z nekako najbolj liberalnim islamom. Konec koncev je tudi svoboda vesti človekova pravica in tu Evropa ne sme imeti dvojnih meril.

Problem je predvsem spoštovanje drugih človekovih pravic v Turčiji, nad kršenjem katerih bdita Svet Evrope s svojim sodiščem in EU. Tu sta bržkone v ospredju pravica do enakopravnega obravnavanja (glede manjšin – predvsem Kurdi in ženskega spola) ter svoboda izražanja.

Vendar se tu marsikaj spreminja tudi v Turčiji. Tu in tam se že javno spregovori o problemu kurdskega vprašanja, celo o potrebi soočenja s pokolom Armencev v zgodovini Turčije, ženske se vedno bolj emancipirajo, kjer pa so še precejšne razlike med mesti in ruralnim delom, četudi naj bi v mestih živelo več prebivalstva (60 %) kot na podeželju (40 %).

Ena od glavnih družbenih vlog, ki naj jamči spoštovanje družbenih vrednot, ki naj bi se v določenih pogledih približale »evropskim«, če naj Turčija vstopi v EU, je vloga sodnika, pravnika. Kako torej s turškim pravom, pravnim izobraževanjem oziroma njihovimi pravnimi poklici – ob ponovnem zagonu njihovega približevanja EU?

Osrednji pravni fakulteti, ki sta javni in imata že daljšo pravno tradicijo ter sta v tamkajšnjem okolju najbolj priznani, sta v Carigradu in Ankari. Carigrajska univerza je bila odprta že leta 1453, z modernim poučevanjem pa so pričeli v 19. stoletju. Seveda pa imajo Turki tradicijo pravniškega izobraževanja že od prej iz časov Otomanskega imperija, kjer je učenje prava potekalo že v srednji šoli, poznali pa so tudi precej izpopolnjeno pred-sodniško izobraževanje. Določena, tudi etična načela za opravljanje sodniške funkcije pa so tudi zapisali v civilni zakonik, sicer šeriatskega prava, z imenom Madžala. 

Z omenjenih dveh pravnih fakultet prihaja danes okoli 90 % vseh današnjih sodnikov in tožilcev v Turčiji. Sicer pa je tudi Turčija kot druge države na Balkanu bila v zadnjem času priča hipertrofiji pravnih fakultet, predvsem zasebnih. Zdaj jih imajo kakšnih 75 ali nekaj več, kar je približno eno na milijon prebivalcev. Če se ozremo malce po naši soseščini, to niti ni tako veliko: npr. pri nas tri na dva milijona, na Hrvaškem štiri javne pravne fakultete na štiri milijone in pol prebivalcev. Res pa je, da število fakultet na prebivalca sploh ni nujno pravi pokazatelj njihove kakovosti (npr. Washington D. C. jih ima pri približno milijonu prebivalcev vsaj tri velike, celotna njegova metropolitanska regija pa še veliko več – pa so vse dobre!). No, sami Turki menijo, da jih imajo preveč.

Na vseh turških pravnih fakultetah je približno 50.000 študentov prava, od tega jih letno diplomira kakšnih 6000. Od teh jih kakšnih 1000 pristopi k opravljanju državnega izpita pod okriljem Ministrstva za pravosodje, ostalih 5000 pa si poišče pot v odvetniško in drugo prakso. Študij prava traja štiri leta, razmišljajo pa o tem, da bi ga podaljšali še za eno leto. Družbeni položaj profesorjev prava v družbi je v stilu evropske kontinentalne pravne tradicije na precej visokem nivoju, spolna struktura študentov in študentk prava pa je približno 50 % žensk proti 50 % moškim, kasneje v sodniškem in tožilskem poklicu pa še vedno prevladujejo moški.  

Sicer pa je prehod s pravne fakultete v odvetniški poklic v Turčiji nekakšna anomalija v evropskem prostoru, saj je formalno popolnoma liberaliziran oz. neomejen z nikakršno zahtevano prakso oziroma izpitom. To je sicer po eni strani stimulativno za študente, saj brezposelnih diplomantov prava nekako niti ni, ker se tako ali drugače najdejo v odvetništvu, vendar se zdi, da takšna različica rekrutiranja novih odvetnikov ne daje strankam dovolj velikega jamstva glede minimalnega nivoja pravnega znanja. Navkljub takšni povsem liberalni različici prehoda v odvetniški poklic bi sicer lahko ceh sam postavil določena pravila, kjer bi takšne začetnike lahko postavili v določen »vrsti red« glede prevzemanja odgovornosti. Toda to je lahko učinkovito tam, kjer delujejo odvetniške družbe in sicer večje korporacije odvetnikov, če pa delujejo odvetniki kot posamezniki (npr. na podeželju) pa se zdijo stranke vendarle a priori premalo zaščitene.

Drugače je glede izbire tožilcev in sodnikov v Turčiji. Teh je v vsej državi skupaj približno 13.000. Tu velja ostra selekcija sodnikov, saj državni izpit opravi le vsak peti kandidat. To je precej bolj zaostreno kot pri nas, kjer je uspešnost kandidatov na pravniških državnih izpitih nekako dva od treh kandidatov. Sicer pa se zdi turško izobraževanje za bodoče sodnike precej resno, saj je organizirano v sklopu sodniške akademije, kjer so kandidati deležni polletnega intenzivnega izobraževanja, skupaj pa pred-sodniško izobraževanje traja eno leto. Sodniška akademija kot svojevrstna izobraževalna inštitucija s svojim campusom, kjer kandidati tudi prebivajo med izobraževanjem, ima dovolj finančnih sredstev in tako odlične pogoje za svoje delo. Letni proračun te akademije je več kot 6 milijonov evrov, ima 25.413 m2 prostorov, celotno posestvo te institucije pa znaša več kot 150.000 m2. Ima številne predavalnice za študij manjših skupin (40-50 študentov) ter številne sodne dvorane za simulacije sojenj, športne terene za izvenštudijske dejavnosti itd. Toda tisti, ki na koncu uspešno opravijo sodniški izpit, so lahko stari le od 22-23 let in že izpolnjujejo pogoje za imenovanje na funkcijo prvostopenjskega sodnika. Teoretično pa lahko celo 24 letni odvetnik zagovarja primer pred turškim Ustavnim sodiščem (katerega predsednik, kot zanimivost, sploh ni pravnik?!).

Sicer je položaj sodnika v turški družbi zelo cenjen in tudi solidno plačan. Poleg za naše razmere zelo solidnega plačila (2000 – 3000 EUR za prvostopenjskega sodnika) imajo tudi druge bonitete: npr. najem hiše po nekakšni neprofitni najemnini in številne druge ugodnosti.

Ali je potemtakem turška pravna profesija pripravljena za vstop države v EU? To je težko na splošno reči. Mislim, da je njihov Visoki svet za sodnike in tožilce (po evropskem mediteranskem, najbolj italijanskem zgledu), kot različica našega Sodnega sveta, ki so ga Turki bistveno reformirali leta 2010, na dobri poti in da počne dobre stvari v smeri izboljševanja kvalitete sodstva (in tožilstva). Navsezadnje ima za to tudi izdatna sredstva, a glede resnosti in zavzetosti pri tem se zdi, da jih ne zapravljajo po nepotrebnem. Turčija je velika država in tudi precej raznolika – tu se zdijo zelo velike razlike med velikimi mesti in podeželjem – tudi glede pravne profesije.

Pavšalno bi lahko sklepali, da določeni deli turške pravne profesije zagotovo so pripravljeni pridružiti se zvezi evropskih narodov, jasno pa je, da rabijo še nekaj reform, popravkov, izboljšav (npr. okrepitev meril za vstop v odvetniški poklic, dvigniti starostno mejo za imenovanje v sodniški poklic, resna akreditacijska merila in nadziranje ustanovitve in obstoja pravnih fakultet; večja internacionalizacija celotne profesije na vseh nivojih). A dejstvo je, da Turki prihajajo in trkajo na vrata Evrope. Če bo Evropa dovolj pametna, bo to znala izkoristiti.