c S
Odpiranje sodstva
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
03.01.2017 Ob koncu iztekajočega se 2016 je v javnosti zaokrožila novica o spremembi Sodnega reda s strani Ministra za pravosodje, ki omogoča snemanje oziroma fotografiranje sodnikov v določeni fazi pred in po glavni obravnavi, kar prej po Sodnem redu ni bilo dovoljeno. Gre le za enega izmed ukrepov, s katerimi želi Minister, kot po funkciji »zadolženi« za uvajanje novitet v pravosodju, malce posodobiti delovanje slovenskih sodišč. To so majhni koraki, a z veliko simbolno vrednostjo.

Pri tem se zdi, da ti koraki v smeri večje odprtosti sodstva nikakor ne bodo škodili avtoriteti sodstva, temveč jo bodo celo povečali. To je vsaj moje osebno mnenje. V ta isti koš »odpiranja sodstva« bi lahko šteli tudi možnost ločenih mnenj vrhovnih sodnikov – tako v civilnih kot kazenskih zadevah. Napovedovana je bila tudi obveznost objavljanja prvostopenjskih sodb …; pa četudi ta sprememba zakonsko ne bo uveljavljena, lahko to sodišča storijo tudi sama.

Gre namreč za spremembe, za katere se zdi, da jim niti večina v vrhovih sodstva ne nasprotuje (več), saj se zaveda, da je nekoliko večja odprtost sodstva potrebna - tudi zavoljo sodstva samega. Če želimo določen razvoj na tem področju, in tudi zavoljo večjega zaupanja javnosti v delo sodišč.

Toda pri vsem tem se moramo zavedati tega, da nekoliko večja zaprtost sodstva v razmerju do civilne družbe in prebivalstva, za razliko od nekaterih drugih družbenih podsistemov, ni nikakor naša posebnost. Marsikateri evropski sodni sistem je tudi glede tega vidika lahko povsem primerljiv z našim. Saj vsi izhajamo iz koncepta evropskega kontinentalnega sodstva, ki je imelo povsem drugačno zgodovino in razvoj kot npr. anglo-ameriško sodstvo – pa še to ne bo javnosti razkrilo čisto vsega. To seveda ne pomeni, da ne bomo dovzetni do sprememb, ki lahko vodijo v pozitivno smer.

Sicer pa je sodstvo kot poseben družbeni podsistem po naravi nekoliko konzervativno in to ima celo svoj smisel, saj je arhetipskega pomena oziroma bistveno zvezano s sodniško funkcijo kot takšno. Zato, da je sodnik lahko neodvisen in nepristranski, torej čim bolj objektiven pri svojem sojenju, ki naj bo pravično – in to nikakor ne pomeni nujno ugajanja udeležencem sodnega spora!, mora imeti določeno distanco do strank. In tudi zato, da sodnik ohranja lik sodnika z vsemi temi lastnostmi, mora biti do javnosti nekoliko zadržan. Kje je ta meja, je stvar odločitve in tudi zgodovinskega medsebojnega prilagajanja med sodstvom in družbo.  

Vedno bo torej treba opraviti določeno tehtanje med tem, kaj naj bo odprto javnosti, ob zavedanju, da je javnost sojenja ustavno zapovedana v 24. členu URS, in kje so omejitve te javnosti, ki so pravzaprav izjeme, ki jih določa zakon. Omejitve se npr. nanašajo predvsem na občutljive osebne podatke, ki ne smejo biti stvar javnosti.

Takšna, na novo omogočena pravica do slikanja oziroma snemanja sodnikov, kar je predvsem bila že dolgo želja medijev in novinarjev, pa bo morala biti izvajana korektno in odgovorno, da ne bo prihajalo do njenih zlorab. To je že tako in tako do zdaj veljalo za pisano besedo. S slikovnim »materialom« pa se odpira področje t. i. vizualne argumentacije kot vrste neverbalne (nebesedne) komunikacije in argumentacije. Ta pa ima lahko povsem svojsko sporočilnost – še posebej tedaj, ko je opremljena s primernim tekstom.

Kot rečeno, sem sam tem spremembam vendarle naklonjen. Se pa zavedam, da se morda niti ne zavedam potencialnih problemov, ki jih bo tozadevno lahko prinesel čas.